Biografija
     


Kako sem zašla v plezalni šport

Šport je bil vedno sestavni del našega družinskega življenja. Na smučeh sem stala že zelo mlada in cele popoldneve dirkala navzdol po mojstranškem smučišču. Sprva sem na sindikalnih tekmah le navijala za atija in mamico, ki sta pobirala zlate kolajne v smučanju in teku, kmalu pa sem se tudi sama znašla v vlogi tekmovalke. Brez pravega treninga sem zmagovala na šolskih tekmah, kakšno kolajno sem prinesla tudi z občinskih prvenstev. V tretjem razredu sem začela trenirati tek na smučeh (trener je bil kar oče), a sem se hitro naveličala, začela trenirati smučanje, a mi ni bilo všeč , ker so nam trenerji preveč ukazovali, zato sem nehala in se malo podala v odbojko, celo v košarko. Nič ni bilo tisto pravo.


Doma smo seveda hodili tudi v hribe, v tretjem razredu sem bila prvič tudi na Triglavu, v petem pa sem se udeležila mednarodnega planinskega tabora v Avstriji in to je bil trenutek ko sem se zaljubila. A ne v kakšnega fanta, temveč v plezanje. Prvič sem videla in se poskusila na umetni steni in v premagovanju vertikalnih težav sem našla šport zase. Ko sem prišla domov sem na vsak način hotela plezati. Sprva ati ni bil najbolj navdušen, ko pa je videl da je moja želja neuničljiva, mi je dovolil da sem se vpisala v alpinistično šolo (takrat še ni bilo plezalnih klubov). S prijateljico Eriko sva plezali po okoliških skalcah, enkrat smo šli tudi v plezalni vrtec v Finkenstein, kjer sem v teniskah splezala svojo prvo sedmico (Singapur VII).
Pri 12 sem imela v žepu izpit za alpinističnega pripravnika.



Za pravi začetek plezalne kariere pa štejem prvo tekmo, decembra leta 90. Bila sem tretja med fanti. Leta 91 je bil prvič organiziran pokal Slovenije v športnem plezanju za mlajše kategorije in od takrat sem redno tekmovala in zato tudi vse več trenirala. V svoji kategoriji sem bila vedno prva, od leta 94 pa sem tudi članska državna prvakinja. Na članskem svetovnem pokalu sem prvič nastopila leta 93, od leta 94 pa sem bila vedno med prvo deseterico. Prvič sem na stopničke SP stopila leta 97, leta 99 sem bila tretja v skupnem seštevku, leta 2001 pa je bilo najuspešnejše doslej; štirikrat sem stala na najvišji stopnički, postala svetovna prvakinja v švicarskem Winterthuru in sezono končala na prvem mestu svetovne jakostne lestvice. Vendar pa tekmovanja niso edino področje mojih plezalnih uspehov. Tudi v plezanju v naravnih stenah sem v svetovnem vrhu; leta 97 sem kot peta ženska na svetu preplezala smer z oceno 8b+.
V naslednjih letih sem se še vedno uvrščala med prve tri na tekmah svetovnega pokala, vendar ne tako zanesljivo. Konkurenca na tekmah z leti postaja vse bolj izenačena in če nisi z glavo popolnoma tam, uspeha ni. To se mi je zgodilo leta 2003, ki je bilo v več pogledih prelomno. Februarja se je v nesreči med reševanjem v gorah smrtno ponesrečil ati. Naj sem bila res močno navezana in je igral pomembno vlogo na moji športni poti. Po njegovi zaslugi je šport postal sestavina mojega življenja. Ne samo plezanje, tudi tek na smučeh, smučanje, hoja v hribe. Šok ob izgubi je bil velik. Tekme so mi v primerjavi s tem postale nepomembne, na njih sem začutila rutino in se spraševala zakaj sem tam. Zato sem leta 2004 za pol leta prekinila s tekmovanji in se posvetila skalnemu plezanju. Balvanom, kratkim in dolgim smerem. Vrhunec leta je bila gotovo smer Hotel Supramonte na Sardiniji. Dolga je 300 metrov, kar dva raztežaja sta ocenjena z 8b. Preplezala sem jo kot prva ženska, v navezi z Markom Lukičem. Pomemben mejnik je bila tudi 100. smer z oceno 8a.


Malo alpinizma

Še vedno me veliko ljudi sprašuje, kdaj bom šla v Himalajo. Športno plezanje in alpinizem, oz. himalajizem nimata veliko skupnega in jaz ostajam zvesta prvemu. A ker sem doma pod našo najmogočnejšo steno – Triglavsko steno, sem si jo želela preplezati. Najprej po najlažji Slovenski smeri z 12 leti, sledile so Nemška, leta 2000 pa še znameniti Čopov steber in Raz mojstranških veveric. To so vsi moji alpinistični vzponi, preplezanih pa imam še več daljših športnoplezalnih smeri v veliki steni v Ospu , Paklenici in Arcu.
Letos sem se poskusila tudi v zaledenelih slapovnih in kot druga v navezi s Tomotom preplezala Centralni in Desni slap v Tamarju, Sinji slap na Jezerskem, Peričnik, Luciferja in Lambado.
Vendar pa se v alpinizmu, še posebej v ledu in snegu ne počutim najbolj doma, zato moji cilji ostajajo usmerjeni proti toplejšim krajem - Yosemitom.

   

 

 

   
         
  FiveTen E9 Petzl
 
  Lapis