NOVICE   Five TenLapisPetzlPrana
     
 


400 osmic, lepe 8bjke, srašne 6bjke. ter 7c bolder

Če nič ne napišem, še ne pomeni, da nič ne plezam:-) Je pa res, da je zadnje čase v ospredju moja profesionalna preusmeritev – rada bi postala maserka, tako da kar nekaj časa posvetim temu in po mnenju »masirancev« mi gre dobro od rok. Ful mi je fajn, da nekomu lahko olajšam bolečine ali samo polepšam dan.

Sicer pa smo marca nekaj dni plezali nad Monacom, v La Turbie, v ne najboljših razmerah, saj se na to skalo zelo rada »nalima« megla, a nama je z Nicotom vseeno uspelo preplezati nekaj lepih smeri po kapnikih; omenila bi Une couenne pour Graou 8a, ki je poslala moja 400-ta osmica.

Kasneje sem se v domačih Chamonijskih plezališčih opravila dva zelo različna vzpona. 70metrsko 8b in par metrov visok balvan 7c. Dolga lepotica v steni Balme je namreč smer, ki sem jo ¾ že poznala – pred 3 leti sem opravila sploh prvi vzpon v njej, gre za kapnik, ki ga je opremil Nico in mu dal ime Balmosaure v stilu drugih znanih fracoskih kapnikov (Hulkosaure - Verdon, Dinosaure, Brontosaure – Seynes). Kasneje je Georges Brenas smer podaljšal za 8 kompletov. Vse skupaj je zdaj 70m dolga smer z imenom Fluctuat nec mergitur 8b. Zanimiv je bil »boj« težo vrvi in trenjem…ko sem smer študirala sama z vrha (ker je lahko dostopna z vrha in ker bi imela slabo vest, če bi me moral nekdo varovat eno uro, da bi naštudirala vse podrobnosti v zadnji plati), mi je bil en gib v levo res težek, ker je bil dol in sem le s težavo zadržala nihaj …na dan, ko sem smer prvič poskusila od spodaj, sem presenečena ugotovila, da je teža vrvi pravzaprav moja prijateljica, saj mi je na desni vpeta vrv vzela precej kilogramov in nihaja ni bilo več…no nekaj metrov višje, ko vrni sploh nisem mogla vpeti, sem trenje preklinjala…tako da sem med naslednjim, uspešni poskusom v mnogo kompletov še podaljšala, da sem se lahko na koncu kolikor toliko lahkotno povzpela čez zanje metre.

Ker imam pogosto časa za plezat le kaki 2 h in ker se v lepem vremenu le s težavo spravim na umetno steno, sem pogosto šla na granitne balvane Col de Montets. Nisem sicer bolderašica po duši, a sem uživala kot otrok…vsakič znova se čudim, kako me plezanje po toliko letih še vedno lahko preseneča…v smislu, da se ti nekaj najprej zdi čisto nemogoče, potem pa, ko malo poskušaš, iščeš razne načine prijemanja oprimkov in iskanja idealnih stopov, nekaj postane skoraj lahko! Tako se je zgodilo s balvanom Tricorne 7c. Od daleč mi je zgledal privlačen, a ko sem videla začetek v čistem stropu, sem si rekla, da to pa ne bo zame…da je preveč na moč. In res nisem prvi dan nič naredila…oz. prve tri gibe po šalcah in zadnje dva na izstopu v plato, vmes (ene 8 gibov) je bilo vse znanstvena fantastika. A sem se vsakič, ko sem šla mimo, še malo pogledat in sem našla trike za »zmanjšanje gravitacije« ;kajlanje prstov, eno fuuuul dobro kajlanje kolena s katerim sem se praktično spravila čez cel previs in kajlanje petke za konec. Pa se je spet izkazalo, da so noge bolj pomembne kot bicepsi!

Prvomajske počitnice smo kot že nekaj let zapored preživeli v Verdonu – 14 dni lepega vremena. Ugotavljam, da je Verdon res raj na zemlji, tako glede vremena kot plezalnega potenciala! Z Nicotom sva tokrat plezala večinoma krajše večraztežajne smeri (da babica ni imela preveč dela z otroki) zelo različnih stilov. Od klasik po sivih platah, do kaminov in poči za katere je treba biti opremljen z metulji n4 in 5, pa meeega previsa.

Namige za smeri nama je dajal Bruno Clement, ki jih je veliko večino tudi opremil. Brez njega Verdon ne bi bil to kar je!

Preplezala sva Dans quel Utah j'Erre 7c+ 100m (7c+, 7b, 7c) - super atletska smer, sredinska 7b malo bolj tehnična in pred koncem pobeljena z iztrebki jastrebov, tako da je plata drseče zabavna.

Ogledala sva si Delirium tres gros 8b 100m (7a+, 8a, 8b) – zadnji raztežaj je fuul strop, poč, za katero so dobrodošle rokavice za poči, smer je lepa, a malo pretežka, da bi jo preplezala v dnevu ali dveh, bo malo počakala.

Hellfest 7a, 260m Smer je dokaj nova (2012), a je že postala klasika. Konstantne težavnosti med 6b+ in 7a, lepa plezarija in nič zlizanega.

Tant pis pour la Chine, 7c+ 100m. Te brez Brunove »bete« gotovo ne bi splezala. 7c+ je še šlo, na koncu pa je en 7b, ki se ti zdi 8b, kar gotovo je, če pri vstopu v kamin ne narediš obvoza v notranjost poči in se vrneš v razkoraku – gibljivost priporočena. (slika spodaj).

Les naufragés , 7c, 200m – meni ena najlepših linij, saj poteka po estetskem razu.

Miskatonique, 7c+, 150m - smer je le delno opremljena, tam kjer je najtežje, so svedrovci. V vodničku piše, da je treba imeti set zatičev in metuljev do 4…večino materiala sem brez veze prenašala na pasu…potrebovala vi ene tri n4 in kakšno 5! Še sreča, da ima Nico rad široke poči, da je »lahke« 6bjko, gladko široko poč splezal naprej, sicer bi bila verjetno še vedno v steni!

Za konec sva dva dni plezala v »normalnem« plezališču, sektorju Trescaire čisto od Verdonu, kjer sva uspela vsak preplezati po eno 8b, jaz Nelson Madela, Nico pa La boite alerte.

Ravno ta pestrost daje pravi čar plezanju v Verdonu. Če greste tja, se nujno opremite z dvema vodničkoma, s posebno izdajo Grimperja št, 158 in 51 ans& 510 voies d'escalade au Verdon (2015) ter s francoskim slovarjem, ker sta oba v francoščini!

Za konec tiste, ki ste si želeli priti na moje predavanje v februarja Ljubljano, pa niste mogli, vabiim na ponovitev predavanja, z nekaj novostmi, ki bo v petek 19. 5. ob 18h v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani.

http://www.planinskimuzej.si/?mod=aktualno&action=viewOne&ID=648





                        

     
 


Vabljeni na moje predavanje na Festivalu gorniškega filma

Po desetih letih bom v četrtek spet predavala na Festivalu gorniškega filma...naslov predavanja je skoraj enak kot leta 2007, le da se je dekle spremenilo v mamo. Tako, da vidite, da sem bila aktivna:-)

https://gorniski.si/program/mama-z-jeklenimi-prsti/

Popeljala vas bom v Yosemite, Mehiko, Verdon, okolico Chamonixa pa še kam. Vabljeni!!


                   

     
 


Max power

O smeri Max power (smer je Nico posvetil svojemu prijatelju, plezalcu in smučarskemu skakalcu Maximu Bonneville-u, ki je leta 2011 umrl med padcem v ledeniško razpoko v Vallee Blanche) ste lahko prebrali nekaj že v prejšnjem zapisu.

Načeloma nisem plezalka, ki ima rada težke projekte. Raje imam plezanje na pogled, oz. smeri, za katere so potrebni dva, trije poskusi…potem postane tečno

A letos sem si, po tem, ko sem decembra končno našla rešitev za “nemogoč” gib, rekla, da zakaj pa ne bi spet probala preplezati ene 8c-jke. Za prvo, Vizijo leta 2005, sem se čutila nekako dolžna, da splezam eno 8c (8b+ sem že leta 1997), in tako še dvignem slovenski ženski nivo, tako da sem si v glavi ustvarjala nepotrebne pritiske. Tole drugo sem pa hotela splezat čisto sama zase (9a+ prepuščam Mini ali Janji) , tako da sem mislila, da ne bo v glavi nobenih nepotrebnih stresov, saj imam časa na razpolago kolikor hočem. A vseeno ni bilo tako…ah, ta glava!

Smer se je posušila konec junija. A poleti je težko dobiti soplezalce za Bionnassay, saj je za večino hitro prevroče, sonce pa pride precej zgodaj, tako da je treba biti učinkovit in s plezanje zaključiti okoli 13ih. Tako da prvi problem, ki mi je šel na živce, je bilo pošiljanje sms-jev, « ali bi šel kdo jutri v Bionnassay ? » Tako, da nisem šla velikokrat, enkrat na 14 dni, ravno toliko, da sem obnovila spomin na gibe in razne podrobnosti o tem, kako prenašati težo in sukati boke. Pa priznam, tudi meni je bilo prevroče…Saj do 8a nekako gre, tudi, če je drseče vroče, 8c pa je preveč na meji mojih sposobnosti, da bi jo lahko preplezala v prevročih (ali premrzlih) razmerah. Za 8c se mora vse poklopiti.

Neko septembrsko jutro sem šla gor (30min strme hoje) s prijateljico, ki sem ji obljubila top rope v 6cjkah in 7ajkah. Bilo je megleno, soparno… »Še en dan, ko bom zdrsnila z musavca na detajlu, sem si reka ». A potem se je zgodil čudež : prišel je veter (kar je v tem plezališču prava redkost) in nisem mogla verjeti, da grifi lahko tako držijo…in prvič sem prišla čez detalj ; presenečena, sem potem padla nekaj gibov dlje, na drugem detajlu. Tisti dan sem res uživala, bolj, kot vse naslednje poskuse, ko sem si v glavi začela ustvarjati pritiske, da « zdaj jo pa moram splezati«. Prava panika je bila, ko je štiri dni zapored močno deževalo, in me je bilo strah, da bo smer spet nekaj mesecev mokra. A na srečo je bilo prej tako suho, da ni nič zamočilo, tako da me je smer pričakala popolnoma suha, a jutra so bila kar naenkrat precej hladnješa…že po nekaj gibih nisem čutila ne prstov na nogah ne na rokah…nič kaj prijeten občutek…kot bi plezala v »pancerjih« in lesenimi prsti… Ugotovila sem ,da je bolje počakati, da skalo malo pogreje sonce, čeprav sem potem morala plezat is soncem v očeh…se pravi napol slepa…a saj sem celo smer poznala do potankosti, tako da me to ni tako motilo. A kaj, ko se mi je od preveč « krimpanja « naredila luknja v prstih… »Hmm…en dan počitka bo premalo za celjenje kože…torej edina možnost, da smer preplezam je nedelja zjutraj, pred odhodom v Slovenijo…potem bi se lahko vrnila šele novembra…moram dobiti nekoga za nedeljo…« In nekaj minut kasneje pride sms od Liv Sansoz (s katero res zelo redko uspeva plezati skupaj..):« Bi šla v nedeljo zjutraj v Bionnassay? » Mesič poslan z neba Znamenje A da ne bi bilo vse prelahko in je bil izziv še večji, je Paco ponoči po skoraj enem letu spanja kot angelček, ful jokal…zobje…in sem spala le ene štiri ure, tako da sem bila zjutraj vsa na glavo in sem se k sebi spravila z mrzlim tušem.

Tisti dan je bilo malo topleje, tako da sem takoj čutila, da lahko smer probam v senci. Po eni 6c in 7a sem šla direktno v smer…zaradi neprespanosti in ne čisto primernega ogrevanja, sem se sicer malo tresla, a je kar šlo. Ne z najboljšimi občutki, a z veliko voljo. Ko sem naredila prvi detajl, res nisem hotela več pasti in sem se borila z malimi grifi, mrzlimi prsti, navitimi podlahtmi, tresočimi nogami …a bila odločna, da gibe naredim lepo koordinirano kot sem jih že velikokrat po odsekih, saj če bi bilo treba iti na moč, potem ne bi šlo, nimam toliko rezerve. Liv od spodaj ni videla mojih težav..menda je vse zgledalo zelo lepo, se pravi mi je uspelo. Skratka, res je bil super občutek končno vpeti »štant« te 65 gibov dolge smeri! Mogoče prva zakonska 8c??? Ne vem točno koliko poskusov je bilo potrebno, vem le, da sem bila letos v plezališču 15x in da se mi je na koncu zdelo že malo preveč. Mislim, da bom zdaj nekaj časa plezala le na pogled, projekti bodo pa bolj neplezalne narave. Saj projekti morajo biti, sicer je življenje dolgočasno.





Aja, pa da ne boste mislili, da sem čez poletje plezala le to smer...Omenila bi še popolnoma drugačno smer, 40m poč L'enfer du decor, ocenjeno sicer le s 7b, a meni osebno je pomenila in sem se tudi morala potruditi bolj kot za marsikatero 8a. Poč se nahaja na vrhu Aiguille du midija, kjer redek zrak že tako ali tako poveča težavnost. V celi smeri primeš mogoče dva normalana oprmika, sicer pa je vse ostalo samo kajlanje prstov in dlani ter nog. Malo boleče, a učinkovito za napredovanje. Zelo podobno kot poči v Indian Creeku, oprema pa tudi; 15 frendov med njimi 5 zelenih...Je potrebno imeti frende, da ti posodijo frende:-) Priporočam!



                   

     
 


Malo tu malo tam, v iskanju suhe skale

Bom začela z oguljeno frazo…ojoj, kako hitro čas beži! Zadnjič sem pisala o novoletnem Buouxu, zdaj pa je tu že skoraj junij..no, a sneg je še vedno tu! Ah to vreme! Enkrat iščemo kratke hlače, dan zatem pa spet puhovke!

V tem stilu je tudi plezanje in razmere. Decembra sem v Bionnassayu (plezališče, ki mi je tule v Franciji med najbližjimi) končno našla metodo za gib Max Power, 8c, ki jo je Nico kot prvi preplezal leta 2011. Jaz sem jo poskušala povprečno enkrat na leto; sem hodila gledat, če se je grif na detajlu kaj približal.:-) Potem mi tam gori (1500m) ni ostala za preplezat nobena druga smer več in sem se temu detajlu malo bolj posvetila. Saj mi je plezališče tako všeč, da sem si želela imeti gor še en projekt. Že prvi dan sem našla ključni stop, ki mi je omogočil da sem končno zadržala ciljni grif!. No, potem je prišel sneg in je bila smer mokra: konec marca in začetek aprila sem že uspela narediti nekaj dobrih poskusov, smer preplezala z enim padcem (na detajlu), potem pa je prišel dež in sneg, dež in snegi. in smer je že spet mokra. No na srečo je blizu doma in lahko čakam…samo formo je treba vzdrževat!

Aprila smo bili dva tedna v obljubljeni deželi – Verdonu. Dva tedna lepega vremena! Bili smo v popolni družinski zasedbi + en teden babica, drugi teden prijateljica Marion, tako da so bili otroci na varnem in starši v steni:-) Z Nicom sva preplezala dve lepi večraztežajki; Ayahuesca, v Paroi de Duc, 7c,300m – vsak raztežaj lep za 5 zvezdic ter na novo opremljeno Le taf nefaste, 230m 7c v Encastelu. Z Marion sva plezali daljše smeri do 6a. Mnogi imajo v glavi napačno predstavo o Verdonu in sicer, da je pretežak za začetnike. To ni res, saj je v Verdonu mnogo smeri nivoja 5c, 6a in Nico je ravno zdaj tam preživel en teden s svojimi vojaki začetniki (Nico je inštruktor za vojake) , ki so bili nad smermi navdušeni!

Opravila sem tudi z dvema klasikama iz 80ih, Polpot 7c in Le liqueur du coco 7c+…nekako z enakimi napori kot z novejšimi previsnimi La toile de Berthe 8a+ v Trescaire in Le voyage au coeur de la bete 8b v Baume au couillones. Zakaj so te stare klasike tako težke??? Večno vprašanje.

Potem je tu še ena smer, nova, ki jo je navrtal neutrudni Bruno Clement – Graou. Allo ctave, ici bemol 8a+. To je prvi del Graoujevega projekta, ki gre še daleč naprej v previs in bo okoli 8c+. Bruno mi je rekel, da bi moralo biti pod prvim raztežajem napisano, da je to smer za Martino Čufar, toliko majhnih »krimperjev« je notri, pa slabih stopov. In je imel prav…dobro ogreta od enega poskusa v slavnem kapniku Hulkosaure sem jo kar posajtala.

V maju smo s Tommyjem in Pacom prišli za dva tedna v domačo Mojstrano. Poleg drugega trenirat slovenščino. Paco še ne govori veliko, edino kar zna reči je NE. Pa še to je nekje med slovenskim NE in francoskim NON. Paco reče NA. Tommy pa govori kot bi ga navil:-)

Lepo odkritje med »slovenskimi« počitnicami je bilo avstrijsko plezališče Kolosseum v Maltalu. Dolino sicer že dobro poznam, tako po balvanih kot smereh, a ta sektor je relativno nov. Bila sem navdušena nad lepim previsnim granitom in prijetnimi zaokroženimi oprimki (čeprav bi, ko me navija raje prijela kakšno konkretno poličko), tako da sem se po prvem zelo mrzlem dnevu z Barbaro Raudner, čez tri dni tja vrnila z našim »globetrotterjem« Gašperjem Pintarjem. On je opravil z 8b jko (ki jo je znižal) Soul strip, jaz pa z Marsh Mellow Kind 8a, pa meni težjo Das Leben ist schoen 7c+/8a ter na pogled Roschade 7c+. Plezališče toplo priporočam vsem, ki plezate med 7a in 8b+, primerno je tudi za poletje, sonce pride okoli 14ih. Vodniček najdete tukaj http://www.mountaininfo.eu/rock/sportklettern/tour-detail/touren/kolosseum.html

Vrnitev v Francijo je v znamenju iskanja plezališč s dobrimi pogoji, se pravi, suhimi smermi in ne prevročimi temperaturami…kajti ko ne dežuje in ko posije sonce, je hitro prevroče in soparno…oh ja, nikoli nisem zadovoljna! Obiskala sem Saleve pri Ženevi – s težkimi (zlizanimi) klasikami 80ih let…ni kaj, dober trening!

Evo, toliko zaenkrat, ko bo pa kaj novega se pa oglasim!



                        

     
 


Novoletni Buoux

Po zelo nenavadno topli zimi je končno prišel sneg in mraz, kar pomeni, da je skale (vsaj v okolici Chamonixa) za nekaj časa konec. Malo več kot dva tedna je odkar sem zadnjič prijela zanjo in jo že pogrešam! Umetna stena nikoli ni isto…nikoli se mi ne uspe toliko motivirati za »umetne« smeri kot pa za naravne. Pogoje za trening imam tule sicer super; tri umetne stene v krogu 6km, kaj bi človek hotel boljšega, pa še postavljalci so dokaj zagnani in balvanske probleme in smeri spreminjajo precej pogosto.

No, kakorkoli že, poskušam se kar se da motivirati za trening, da bo potem v skali lažje!

Božično novoletne praznike smo preživeli na že kar klasični destinaciji, v Buouxu. Bilo je prav nenavadno toplo, tako da smo poleg v Buouxu plezali tudi v sicer poletnih, severno usmerjenih plezališčih v Luberonu (Supermarche, Attack). Slednja sta zelo previsna,vstopnica zanju pa 8a. Uspela sem v dveh 8a+, Big bang bebe in Ma dalton, ki mi je pustila »musklfiber« kar nekaj dni! V Buouxu bi omenila Les caprices d'Anathol 7c+, eno izmed lažjih smeri sektorja Les deverses, kjer je npr. tudi znana Azincourt 8c. Značilnost sektorja so luknjice za en prst v previsu. Pred leti, ko sem smer poskušala (ne Azincourt, da ne bo pomote), niti pod razno nisem mogla priti do vrha. Malo treninga po luknjicah je zgleda koristilo, tako da mi je letos le uspelo najprej »prinesti« vrv do vrha, naštudirati in potem v drugem poskusu tudi splezati. No, res da je »samo« 7c+, a sem bila tako vesela kot verjento Mina, ko je preplezala 9a:-) Zabavna se mi zdi izjava Mine, ko sem ji čestitala za 8cjke in8c+ke v Mišji peči: »Ja luštne smerce so, a moram vseeno malo tudi na umetno steno, da se malo napnem«. Si predstavljate kaj pleza na umetni steni???

V hiši, kjer smo bivali je bilo pestro, saj so se nam pridružili še Sylvie in Victor z dvomesečnim Robinom, prijateljica Marion ter tašča Nathalie. Tommy je že tako velik, da je malo poskrbel za »ta male dva«, Paco je pri letu in 18 dneh naredil svoje prve korake, Robin je vse z začudenjem opazoval. Seveda smo za popestritev spet šli v Lourmarin na mega gugalnico, pa v Avignon na vrtiljak in na obisk k bratrancem, Božiček je naredil ovinek tudi v vasico bogu za hrbtom in pustil darila za bolj ali manj pridne, skratka zabavali smo se prav vsi.



                        

     
 


Krompirjeve počitnice v Verdonu

Po dveh deževnih tednih v Sloveniji, kjer v sklali skoraj nisem uspela plezat (razen enkrat v Blaščevi skali in v Bodeščah – slednje priporočam tistim ki si želijo naučiti kako postavljati noge, da oprimek postane dober:-)) , smo se za krompirjeve počitnice (ki v Fr trajajo dva tedna) odpravili v Verdon. Ker je vožnje malo več kot do Chamonixa, sem sabo povabila sestro, da sva se izmenjevali za volanom in animacijo Tommyja in Paca. Vse je šlo tekoče in v dobrih desetih urah smo se pridružili Nicu, ki je bil v svoji obljubljeni deželi že dva tedna. Irena ni imela sreče, saj se je prvi dan nadaljevalo slovensko deževno vreme, drugi dan pa se je po jutranji megli le prikazalo sonce in Nico jo je z 200metrsko vrvji z vrha Escalesa spustil do Verdona, potem pa ji pripravil še mega gugalnico v sektorju Baume au couillones, tako da se ji je splačalo le za dva dni priti v Verdon. Ko sem jo peljala nazaj v Nico na letalo, sem se še skopala v prijetno toplem morju! Sledilo je dva tedna toplega sonca, tako da smo večinoma plezali v senci! Tommy in Paco pa sta po deževni Sloveniji spet nabrala dozo vitamina D. Fanta sta bila ves čas zdrava, medtem ko sva z Nicom pojedla vsak svojo dozo antibiotikov zaradi angine in je tako nekaj časa trajalo, da sva se spravila v formo. Za rehabilitacijo sva splezala dve lepi klasiki, L'age du raison, 160m, 7b, ter La saga du Verdon , 120m 7b+.

Potem sva šla v prosto še nepreplezano smer, ki jo je leta 2011 opremil Nicov prijatelj Olivier Dutel; Carnage Cephalique 180m, 8a+. Smer je v sektorju Paroie Derobee z odlično skalo, raztežaji pa si sledijo takole: 6c+, 7a, 8b?, 7b, 6c, 6c+ in 7b+. V ključnem raztežaju sva porabila kar nekaj časa, saj je bilo v enem oprimku precej mokre zemlje, in je bilo detajl težko preplezati z mokrimi rokami. No navsezadnje mi je le uspelo v tretjem poskusu priti čez. Predlagam oceno 8a+. Zadnji raztežaj sva zamenjala za drugo smer, za 6c+, saj je v 7b+ nek tehnični plezalec zabil klin v ključne razpoke, tako da ni bilo več oprimkov (v tem delu stene je namreč kar nekaj tehničnih smeri).

Nico je bil z Brunom Clementom tudi v njegovem projektu Lachez moi le spit, ki ima kar dva raztežaja ocenjena z 8b. Menda super linija, a navsezadnje sva imela čas le za lep zadnji raztežaj, previsen kot z oceno 8a.

Dvakrat sva plezala tudi v sektroju Trescaire z »normalnimi« smermi in oba uspela v Paulololol 8b.

Plezal je tudi Tommy, v super sektorju z lahkimi smermi Led Dalles de Galetas z razgledom na jezero Saint Croix, ter uspel v smeri Tommy 8b+, ter Paco 8c…to je z magnezijo napisal pod smer



                        

     
 


Je bourrine donc je suis 8b

Dvanajstkrat sem šla v »Ventilator« zaradi smeri »Je bourrine donc je suis 8b«. Se pravi, cca 12x1,5h hitre hoje – 18 ur hoje!!! Tako da ne morem reči, da sem brez kondicije.

Prvič sem bila v smeri julija, ko je bila še projekt in smo skupaj z Nicotom in Fabienom Dugitom iskali grife in rešitve. Onadva sta s smerjo kar hitro opravila, saj gre za »moški« stil plezanja po previsu, se pravi, močnejše imaš bicepse, lažje je. Na začetku je bilo kar nekaj gibov, kjer mi ni bilo jasno, kako jih bom naredila. V smer sem se vrnila bolj zaradi lepih fotografij z Aiguille Verte v ozadju, kot pa z resno željo, da jo preplezam. Med slikanjem in snemanjem s Franciscom Tarantom, sem počasi našla mesta za kajlanje kolen in pet, pa sukanje kolen. Ostal je le še glavni detajl smeri, kjer sem bila za eno metodo premajhna, za drugo prešvoh, med osmim vzponom v smeri sem končno našla gibe, ki so mi odgovarjali. Ko sem podaljšala še en komplet in videla, da lahko tudi vpenjam, sem začela verjeti, da smer lahko splezam. Sledilo je tri tedne pavze, ker smo bili v Pelvouxu. Potem sem se dvakrat v Ventilator vrnila sama, saj je projekt najti motivirane plezalce za tja gor, zaradi hoje in težkih smeri. Z vrvjo z vrha in crollom sem obnovila gibe in našla še dodatne zvijače za prihranitev moči. Problem je bil, da je bil spodnji del moker in je bilo mogoče priti čez le po kompletih. Ko se je v začetku septembra spet ogrelo in posušilo, sem končno lahko začela resno plezati v smeri. Bilo je super, vsakič sem prišla pol giba dlje na glavnem detajlu. Problem mi je delal en musavec, s katerega sem kasneje, ko se je ful shladilo padla kar nekajkrat, saj ga zaradi mraza nisem čutila. Jaz sem glede musavcev izjema; veliko bolje jih držim, ko se potim, kot ko je mraz! Zadnje tedne je bilo zelo mraz, zjutraj je zmrzovalo, tako da sem se bala, da letos ne bom več imela možnosti za smer. Ventilator ima posebno mikroklimo, in smo bili sredi najhujše vročine tam gori v puhovkah! Je v senci na 1800mnadmorske višine (od 10ih zjutraj) in vedno piha veter! Smeri, ki so mi tako na meji nisem sposobna plezati z mrzlimi prsti! Na srečo veter ponavadi okoli 16ih poneha, kot bi nekdo pritisnil »off«. Vedela sem, da moram biti v smeri takrat. Za četrtek je bila napoved kar topla, našla sem tudi soplezalca, a je Paco čez noč zakuhal na 39,6, tako da sem ostala doma. Na srečo se je pozdravil tako hitro kot je zbolel! Sobota je bil zadnji topel dan pred dežjem in ohladitvijo, tako da vse sem stavila na ta dan. Spet se moram zahvaliti tašči Nathalie, ki je od 13 do 18in pazila na Tommyja in Pacota, ter Nicotu, da je po tednu hoje s svojimi vojaki po hribih v Les Oisans šel še z mano tja gor in me varoval. Pogoji so bili res dobri, v vrečko z magnezijem sem vseeno dala en »hadwarmer«, in tokrat sem čutila musavca in uspela narediti gib. Seveda potem sledi še precej težkih gibov, tako da se je v moji glavi dogajalo…ker res nisem hotela pasti. Na srečo sem se uspela zbrati in spočiti še za zadnji previs in platko! Na štantu sem bila res vesela, saj že dolgo nisem plezala tako težke smeri, v kateri ti prvih nekaj obiskov nič ni jasno.

Med čakanjem na otoplitev sem plezala nižje v dolini, kjer sva z Nicotom opravila drugo ponovitev smeri Le Gland Bleu v steni Arpenaz (7c+, 7b, 7a+, 7c, 6b), v plezališču Laboratoire z mojim najljubšim stilom plezanja (navpično do rahlo previsno po poličkah) sem na pogled splezala Voyage extraodinaire 8a ter L'horloger suisse 8a/a+ v drugem poskusu, v plezališču Maquis pa Le cowboy ca meur debout 8a, ki sem jo na top rope splezala že lani s Pacom v trebuhu :-)

Zdaj pa lahko dežuje in sneži, me nič ne moti, če je v Ventilatorju premraz in če grife zamoči:-)

PS: še prevod imena smeri - Je bourrine donc je suis izgaja iz Descartovega »Je pense donc sje suis« - Mislim, torej sem. Glagol misliti je Nico zamenjal za bourriner, kar bi se prevedlo nekako takole: Plezam na moč, torej sem.

PS2: Slike so julijske...


                   

     
 


Asproman 200m 8a(+)

Nico je imel letos dopust ravno v času najhujše gužve…prve dva tedna v avgustu. Zato nismo šli na morje, niti v Verdon (vsa prenočišča zasedena že nekaj mesecev prej!) temveč v malo vasico v masivu Les Ecrins, Pelvoux. Imeli smo se super, veliko so plavali v bližnjih jezerih in bazenu 100m od apartmaja, Tommy je kolesaril na poligonu, plezal po via ferrati, se vozil s sedežnico in nekaj malega hodil…to ni njegova priljubljena aktivnost. Z Nicotom sva seveda plezala v okoliških plezališčih, kar brez varuške, babice Nathalie seveda ne bi šlo. Ponavadi sva šla popoldne, ko sta Paco in Tommy malo spala, za ene 3h na hitro splezat tri, štiri smerce.

Nico je v novem vodničku Ailefroida že pred meseci ugledal smer Asproman (7c, 6b+, 8a, 7b+, 7c+, 7a+, 7c+, 7b+), narejena pred dvemi leti in še neponovljena. Najtežjega raztežaja še nihče ni preplezal. To ga je zelo motiviralo, jaz pa nisem niti upala misliti na to, saje se mi je tako dolga smer v kratkem času, ki ga imava na razpolago zdel prevelik projekt. En dan sva šla tako pogledat najtežji, tretji raztežaj in videla, da bo trd oreh; zelo majhni grifi, precej narazen, stopov le za okras…A sva še tisti dan našla vsak svojo metodo za zadnjih 15 gibov…le to, kako vpeti komplete nama ni bilo jasno.

Naslednjič sva šla pogledat še malo dlje, do konca petega reztežaja, ki mi ga je uspelo posajtat (7c+), potem pa je kazalo na nevihto in sva hitro pobegnila, saj je smer v ozki soteski; z nevihtami v granitu pa nimava najlepših izkušenj, saj se stene lahko naenkrat spremenijo v slapove!

Zadnji dan pred odhodom domov, je Nathalie pazila otroke malo dlje, od 10ih do 18 30. Malo se je ustavilo na ključnem raztežaju, rabila sva vsak po tri poskuse, da sva ga preplezala, tako da sva izgubila kar nekaj časa in energije. Nato sva šibala naprej proti vrhu. Predzadnji raztežaj 7c+ mi ni uspel na pogled, na ključnem mestu ni bilo nič sledov magnezija, pa še malo prahu, tako da nisem vedela kam moram. Sem malo spucala in označila grifke za Nicota, a tudi njemu ni šlo; manjkalu mu je čisto malo, saj se je šalce dotaknil! Škoda! Vedela sva, da če se hočeva vrniti do časa za piknik, na katerga je čakal Tommy, ne moreva narediti še enega poskusa. Splezala sva še zadnji raztežaj, lepo previsno poč 7b+ in odabzajlala dol. Z malo grenkim priokusom, saj nama je do prve proste ponovitve zmanjkalo le malo časa.

Naslednji dan je šel v smer z najinimi namigi lokalec Yann Ghesquiers. Bila sva gotova, da bo vse preplezal na pogled. A izkazalo se je, daje smer res zasoljena, saj tudi njemu v enem dnevu ni uspelo preplezati vsega. Zataknilo se mu je v 8a (po moje 8a+) in zadnjem 7c+…. Prva prosta ponovitev je tako še čakala.

Ko je Nathalie videla, da sva nestrpna, se je sama predlagala za misijo, da oba fanta pazi eno noč in en dan. Meni je bilo malo težko, saj Paco še vedno ne prespi noči brez dojenja…Pripravila sem zaloge mleka in upala, da bo priden, da bo Nathalie naspana! V sredo zvečer sva jih dostavila babici in se odpeljala v Ailefroide ter prespala v Kangooju. Meni je po 8,5 mesecih noč brez bujenja zelo dobro dela, Paco je pa pri Nathalie tudi čudežno prespal celo noč! Ko sva prišla pod steno, sva se malo ustrašila, da bo smer mokra, saj je bilo veliko črnih mest. A razen nekaj grifov v prvem raztežaju je bilo vse suho. Meni je šlo kot po maslu, najtežji raztežaj sem preplezala v prvem poskusu in s tem spravila Nicota pod pritisk…a je v drugem poskusu tudi njemu šlo! (oba sva ta raztežaj splezala naprej). Do vrha je šlo potem vse super, v prvem poskusu za oba! Kaj bi si človek želel lepšega!



                        

     
 


Novi projekti

Po poškodbi krožne vezi mi je uspelo počivati slabih 14 dni. Bila sem pridna, hodila na terapijo z laserjem, masirala z ledom, hodila po okoliških hribih, en dan šla kot turist na Aiguille du midi (nisem bila že skoraj dve leti gor). Če ni preveč gužve in je jasno, je res pravljično lepo tam gor. Ravno ta turistični obisk, me je toliko premamil, da sem predčasno prekinila počitek in šla naslednji dan s prijateljico splezat najlažjo smer v J steni Aiguille du Midija – La Rebuffat (200m 6a max). Res sem že premočno pogrešala granit in plezanje s »frendi« na pasu! Ker je bil prst »priden« sem nadaljevala z lahkimi klasikami, kot La Kohlman (6c, 160m), Monsieur de Masmaeker (7b , 180m)…No pri slednji prst zaradi kajlanja v počeh ni bil več tako zadovoljen, a sem zamenjala filozofijo, in si rekla, da je pač treba plezat, da bo minilo:-) Ponovila sem tudi vse smeri na frende v steni Breventa , med drugimi Premier de corvee 7a, 180m z Nastjo Davidovo.

Ker je Nico stalno hodil v svoj novoodkriti biser – plezališče Ventilator – sem šla seveda z njim. Za moj prst ni bilo prav nič idealno, saj je najlažja smer Paco 8a. Zato sem si dala malo drugačen projekt. Navrtala sem svojo prvo smer, 40m dolgo 7b+. Zagotovo ni najlažja smet za začetek vrtanja, ker je kar precej previsna. Me je vse bolelo! A po dveh dneh vrtanja in malo limanja ključnega oprimka s SIKO, smo dobili vsaj eno ogrevalno smer.

Nico in Fabien (Dugit) sta navrtala že 6 smeri…nobena ni lažja od 8b, ena ja po besedah Cedrica Lachata vsaj 9a…tako da projektov ne bo zmanjkalo! Trenutno se matram v »Je bourrine donc je suis«, zelo fizično naporni 8b, eni redkih, kjer sem uspela najti kombinacije gibov do vrha (v ostalih me zaenkrat ustavlja »premajhnost«…no Janja Garnbret bi gotovo našla kako rešitev…a veliko vmesnih oprimkov v skali podovbni granitu ni). Malo več treninga in popolnoma zdrav prst pa bo!

Vesela sem bila, da je smer Paco preplezala tudi Maja Vidmar, ki je plezališče obiskala skupaj z Patxiem Usobiago. Slednji je na pogled preplezal Paca in Supermana 8b.

Zadnje dni smo s Franciscom Tarantom naredili tudi nekaj lepih slikc, ki bodo mogoče motivirale še več plezalcev za eno urno zoprno hojo do sektorja. Na srečo je veliko borovnic na poti!



                        

     
 


Paco in natrgana krožna vez

Zadnji (angleški) zapis sem končala s tem, da si želim preplezati smer Paco 8a, ki jo je Nico navtral v novo odkriti več kot 40m previsni steni v Aiguilles Rouges. Res sem si to močno želela, a prva dva dni poskušanja sta bila neobetavna, saj sta se na sredi smeri kot za nalašč našla dva oprimka, ki sta bila malo predaleč zame. Sem se že skoraj vdala v usodo, da bo tako kot smer Tommy tudi ta ostala preplezana brez enega giba, a potem sem z vztrajanjem le našla mikro stopke toliko višje, da sem se z musavega podprijema stegnila na musavega stranca…a s tem zgodbe ni konec, saj sem bila tako raztegnjena, da nisem mogla prestaviti nog, da bi šla do naslednjega musavega stranca. Po nekaj poskusih sem tudi skok naštudirala. Sicer me je med lopaticami vse bolelo, tako sem bila raztegnjena, a grif sem le ujela in tako je bila pot na vrh odprta. Tretji dan (se pravi tretji vikend, ko sta bila Tommy in Paco v varstvu pri babici), mi je končno uspelo povezati vse in vpeti vrh 40metrske smeri z razgledom na Druje.

In to, ne da bi se hvalila (prej bi se morala ozmerjat:-)), s precej bolečim prstom. Bolečina v prstu se mi vleče že en mesec, in ker v 26 letih plezanja nikoli nesem imela problemov s prsti, tega nisem resno jemala, mislila sem, da bo pač minilo, kot so minile vse manjše bolečine…malo potejpaš, zmasiraš z ledom, pa je…A ne, tokrat ni šlo le za nekaj malega. Se mi je zdelo, da ni, saj je predolgo trajalo, a sem si zatiskala oči pred dejstvom. Danes je ultrazvok pokazal delno natrgano krožno vez. No, če sem realna, ni to nobeno presenečenje, saj »krimpam« na polno že celo plezalno življenje, zadnje čase se pa še ogrejem ne kot je treba, ker je pač za plezanje malo časa. Bom malo naštudirala svojo diplomsko nalogo in probala upoštevati predpisani počitek. Seveda bo to najtežje:-)





                        

     
 


Verdon in Slovenija

V zimskem ali deževnem času izkoristimo vsako priložnost za »pobeg« v milejše podnebje. Tokrat smo aprila za dva tedna odšli v Verdon. Vsi štirje plus babica in naš novi kangoo v katerega smo uspeli spravite vso potrebno opremo, od Pacovega vozička, Tommyjevega kolesa in seveda plezalno opremo.

Verdon sicer ni najbolj primerno mesto, da bi vzel otroke sabo v plezališče, a tega načeloma ne počnemo. Je pa toloko bolj primerno mesto za »solo« plezanje s samovarovanjem, saj do smeri dostopiš z vrha, pripneš vrv na vrh, jo vržeš dol se spustiš po njej in že lahko plezaš. Z Nicotom sva kar precej plezala na ta način in tako izmenično preživljala čas s Tommyjem in Pacom, ko so bile pa smeri naštudirane sva šal pa hitro oba plezat, babica Nathalie pa je imela malo več dela z obema fantoma:-)

Na ta način sva preplezala klasike kot so Claudia 8a, Graphique 8a. En dan sva šla »na hitro« tudi v eno od »trad« klasik, v smer Ula, 6bmax. Prve 4 raztežaje sva spustila in v smer dostopila levo po polici za zadnjih sedem lepih raztežajev. Malo sva bila razočarana, ko sva nad sabo videla dve navezi, a se je izkazalo da niso počasni, pa še prijazni so bili in so naju spustili naprej…bili so naši SMAR-ovci na izmenjavi s francoskimi plezalci. Svet je majhen!

Če plezališča niso primerna za male otroke, je pa vse ostalo toliko bolj. Tommy je bil navdušen nad tirolskimi prečnicami nad Verdonom, pedolinom, ogledom kamnitih hiš in jam v katerih so pred mnogomi leti živeli ljudje…mogoče tudi dinozavri:-)

Nekajkrat smo s prijatelji plezali tudi v »normalnih« plezališčih (se pravi dostop od tal), Hulk, Trescaire, Baume. Ker dojim in ker Paco ni najbolj navdušen nad flaškami je moje plezanje časovno omejeno na 2-3h, tako da 8ajke gredo (Artihulk, Graou Tazief) , za tiste malo težje, ki tudi čutim, da bi jih bila sposobna preplezati, pa zmanjka časa. Je potrebno malo več počitka med dvema poskusoma. No, pa saj bo še čas tudi za to.

Zdaj smo za dva tedna prišli v Slovenijo, kjer ima Tommy intenzivni tečaj slovenščine (in zelo dobro mu gre od jezika), jaz pa sem šla malo obiskat nove »plezalske« dojenčke, Natalijino Elo in Tinino Mijo, s katerima smo osvojile Šmarno Goro:-)

Seveda brez meni najljubšega plezališča Warmbad ne gre. Prejšnji teden so bili pogoji (razen vročine) prav super, vse je bilo suhi kot poper in tako sem lahko preplezala smer narejeno lani, Die Flucht, 35m lepotico po samih kapnikih! Vrnila sem se tudi v Zwukimu 8b, ki je moj »projekt« že 15 let…in tokrat sem ji bila najbližje, saj sem se zaradi pogostega plezanja v Buouxu navadila na luknjice, in končno lahko naredim detajl Zwukimuja, poleg tega sva si nekaj dobrih metod izmenjali z avstrijko Barbaro Raudner, tako da se mi je vse skupaj zdelo že zelo mogoče…a ker ni bilo časa, da bi se vrnila med tednom in ker je dež spet vse lepo zalil, bo smer ostala projekt še naprej, saj se vračamo v Francijo da Tommy ne bo zamudil preveč šole:-)

Omeniti moram še Plezalni center Ljubljana, kamor sem zaradi priročnosti (babysitterji 5min stran) šla plezat dvakrat in bila navdušena nad super narejenimi smermi, ki ti dajo občutek, da plezaš v skali…saj je treba malo razmišljat in se lepo postavit. Bravo Jerry in ekipa!



                        

     
 


Po dveh mesecih spet v skali!

Biti mama dveh malih nadebudnežev je precej pester šport:-) Kdaj so situacije za kakšno dobro komedijo. Tommy je priden brat, Paca že zna pomiriti, mu dati dudo in popazi nanj, da ne pade s previjalne mize. Seveda se kraj oba na enkrat kričeče jokata , a kmalu zatem spet od srca smejita. Kdaj moram trenirati globoko počasno dihanje, da ohranim potrpežljivost, a večino časa je prav prijetno, Paco je res priden dojenček, ki dobro spi in z zanimanjem opazuje kaj počne njegov big brother.

Paco raste neverjetno hitro…V dobrih dveh mesecih se je zredil za 3.5kg in zrastel za 10 cm! In to samo s milk shake-i iz Mc mama:-) Tako da so najini pohodi po soncu in svežem zraku (da se izogneva onesnaženju v chamonijski dolini greva vsaj na 1400m!) tudi dober trening zame, saj se kar pozna če grem z njim navezanim pred sabo v šalu ali brez.

Med Tommyjevimi zimskimi počitnicami, smo za dva tedna pobegnili iz s turisti obleganega Chamonixa, Tommy je smuči zamenjal za kolo, in šli v Buoux, v že kar "naš" gite Les Borys. Joj kako fajn je bilo po dveh mesecih prijeti za skalo!!!!! Pa čeprav je bil čas v plezališču omejen na 2-3h. Prej sem plezala le na umetnih stenah, kar ni bilo najbolje za povratek po porodu, sploh je umetna stena hitro preveč za trebušne »nemišice«. A sem bila pridna in vse počela postopoma, šla na 8 terapij za krepitev mišic medeničnega dna (kar je v Franciji na napotnico in zastonj), tako da sem po mesecu počasi začela plezati na previsu in v Buoux nisem prišla čisto brez forme. Prve dni me je sicer ful navijalo, a potem sem kmalu dobila nazaj dobre plezalne občutke in 11. februarja, točno za Pacova dva meseca preplezala prvo 8a v Lourmarinu, Katsumi fait de la resi… (plezališče je sicer prepovedano, a tolerirano..ker pa je z otroki zelo priročno, smo bili kar nekajkrat tam). Tej sta sledili še dve (Playboy in Vrai con pelerin) , čisto malo pa je zmanjkalo za Complex d'Icar v Buouxu, sicer 7c, a popolnoma »antimartina« stil, tako da projekt ostaja.

Tommy je dobil svoj prvi pelzalni pas, a ne za plezanje:-) V plezališču Lourmarin sva mu z Nicotom naredila mega gugalnice!

Ne vem sicer, kdaj se bomo spet zorganizirali za plezanje v skali, tako da bo zdaj nekaj časa na programu spet umetna stena. Priznam, po sončni Provansi se je bilo težko zmotivirati za umetne oprimke, a na srečo imamo na 1500m prijetno plezališče Bionnassay, kamor dostopiš s smučmi in lahko plezaš v kratkih rokavih, tudi, ko je v dolini zjutraj -15 stopinj. Temperaturni obrat je tem primeru zelo dobrodošel, a na žalost ima tudi slabo stran: ko je vreme dolgo časa lepo je zrak v dolini med najbolj onesnaženimi v Franciji (izpušni plini tovornjakov, avtomobilov vseh turistov ter kurjava, večinoma kaminov). Zaradi inverzije vse ostane v dolini, meglica je zelo dobro vidna, ko smučaš na visokogorskih smučiščih. Onesnaženje je povezano z veliko obolenj dihal pri otrocih…tudi Paco je to že občutil, pri treh tednih, ko je zbolel za bronhiolitisom…v tistem obdobju je bila količina delcev v zraku dva tedna v rdečih številkah! Tako da smo na žalost veseli, ko je vreme slabo, saj je zrak veliko boljši, ko ga očisti dež, sneg ali veter.



                        

     
 


Paco!

Evo, pa smo dobili še enga fanta v družino, Paco Martin Potard se nam je pridružil v četrtek 11. 12. 2014 ob 19h 41, 2880g, 48cm....Zame še ena 8c+...na srečo, da ni bil večji!!!

Prve dni je Paco prav zen dojenček, spi in je, opazuje okolico in neumnosti svojega starejšega brata:-)



                        

     
 


Trebuh in plezanje

Po dolgem obdobju lepega vremena (cel september in oktober) so sivi in rahlo deževni ali celo sneženi dnevi kar dobrodošli. Da se malo usedem, kaj napišem, in seveda, da počasi začnem pripravljati potovalko za v porodnišnico:- ) Še 4-5 tednov »to go«, a glede na to, da me je Tommy presenetil, bom tokrat raje pripravljena malo prej.

Lepo vreme smo dodobra izkoristili. Konec septembra smo bili en teden v Finale Ligure, kjer je bilo morje prav poletno toplo, tako da smo več plavali kot plezali. Pri letošnjem muhastem vremenu in mrzlem poletju je treba na polno izkoristiti vsak dan za ležanje v vročem pesku na plaži!

Oktobra sva šla s Tommyjem za dva tedna v Slovenijo, Nico pa v svojo obljubljeno deželo, Verdon, kjer je s svojim darilom za rojstni dan – vrtalnim strojem Bosch - navrtal novo težko večraztežajno smer levo od sektorja Hulk. Pravi, da bo potrebno še precej čiščenja, preden bo smer primerna za »uporabo«. Uspel je tudi v enem od najlepših kapnikov Verdona (poleg Tom et je ris seveda), Hulkosauru 8b. Jaz sem morala v Sloveniji opraviti redno letno vojaško usposabljanje športnikov, ki je bilo tokrat na Pokljuki. Imeli smo se prav super, pripravili so nam zanimiv program, pomerili smo se tudi v letnem biatlonu…No jaz sem samo streljala, hitrega teka s trebuhom nisem več sposobna:-)

Zdaj pa k plezanju! Ja, ne se čudit, še vedno plezam, in to mi poleg joge najbolj paše! Pri hoji (predvsem navzdol in po ravnem) me bolijo vezi v spodnjem delu trebuha in stalno hodim lulat, ker mali pritiska na mehur. Nič kaj prijetno. Kolo mi sploh ne paše, ker mi je trebuh napoti, plavanje še nekako gre, a me prehitro zebe, poleg tega sem zadnjič pod vodo dobila še brco v trebuh..tako da, še sreča, da obstaja plezanje!!! Ko se primem za oprimke, se lepo raztegne hrbet, želodec ni več tako stisnjen, uživam v gibanju brez bolečin v medenici. To vam pišem zato, ker vem, da si mnogi mislijo, da sem čisto zmešana in neodgovorna do otroka v trebuhu. A ker plezam že 26 let točno vem, kaj lahko in kaj ne in že vnaprej čutim katerega giba ne bom naredila, oz. kako bom prilagodila tehniko nog, da ne bom stiskala trebuha. Telo tudi točno ve, do katere težavnosti grem lahko. Seveda ne plezam po previsih. Še najraje grem sama z vrvjo, crollom in gri grijem, v kakšno daljšo steno (npr. Bvaščeva skala nad Mojstrano ali stena Balme pri Chamonixu), kjer je dostop z vrha in kjer vem da ne bo nikogar, ki bi mi kaj pridigal. In se v urici, dveh naplezam za nekaj dni:-)

Po vrnitvi v Francijo sva z Nicotom Tommyja za dva dni dala v varstvo babici in šla v Val d'Orco. Verjetno še zadnji tak trip v dvoje, preden se nam pridruži četrti član družine!

Celo poletje sem čakala na priložnost, da bom malo plezala poči in to dočakala novembra! Vreme je bilo res enkratno, barve rumenih macesnov v dolini Orco so »tripu« dodale še dodatno magijo. Preplezala sva dve klasiki, Diedro Nanchez, 160m 6b in lažjo varianto Cannabisa 180m 7a (izognila sva se prvemu 7b raztežaju). Zadnji raztežaj le-te je prava poslastica za tiste, ki obvladamo »hand jame«! Pet zvezdic!

Zdaj pa na prijetno pakiranje mini pižamic, nogavičk, jopic, kapic…..:-)



                        

     
 


Izkoriščamo sončne dneve!

Nosečnost brez slabosti mineva precej hitreje kot prvi trije meseci. Kar naenkrat je trebuh postal že precej velik, a plezalni pas še lahko zapnem, tako da ni panike:-)

Lepe sončne dneve, ki so zadnje dva, tri tedne končno prišli v Chamonix izkoriščam za gibanje na svežem zraku. Tule je za nosečnice idealno : hoja navzdol za trebuh ni ravno prijetna, zato gondole izkoristim za to da se z njimi peljem dol, gor pa hodim. Planpraz, Brevent, Plan d'Aiguille, Prarion, Flegere. Na poti navzgor se najem še vitaminov – ful ful je borovnic, brusnic, malin, tako da moji vzponi trajajo malo dlje kot predvideno:-)

En teden avgusta smo preživeli tudi v Les Hautes Alpes – v bližini Ailefroida , kjer je bilo super za vse. Tommy je plaval, kolesaril v »bike parku«, z Nicotom pa plezala skoraj vsak dan v drugem plezališču, malo v granitu (Ailefroide, Tournoux, Fessurier, Pelvoux), malo v apnencu, skratka idealno!

Drugega septembra se je za Tommyja začelo malo bolj resno življenje, saj je začel hoditi v šolo (ecole maternelle). Na moje veselje in olajšanje tam uživa, upam, da bo še naprej tako!

Plezal pa po občutku, vedno manj previsno in težko, večinoma na top rope. Zadnjo nosečniško 8a sem preplezala 5. avgusta, Doux leure v plezališču Grand Bois v Tournoux. Najprej na flash na top rope, potem pa sem dodala malo dolgih kompletov in jo tako naredila »varno«, ter jo preplezala še naprej.

Zdaj sem bolj med 6a in 7b, z Nicotom sva preplezala tudi nekaj daljših smeri, najlepša je bila gotovo Quand on tue le cochon 7b+, 280m v Vuardih, v Ailefroidu pa Mescal 7a+ 200m.

Veliko tudi plavamo oz. čofotamo, da tako nadoknadimo dneve deževnega julija in avgusta!



                        

     
 


Spet malo drugačen »projekt«

Bom začela kar pri bistvu: Tommy bo sredi decembra dobil bratca:-) Torej nekaj časa ne bom več (toliko) pisala o plezalnih projektih.

Tako kot pri Tommyju sem tudi tokrat prve tri mesece kar trpela zaradi slabosti, res zavidam, tistim srečnicam, ki jim med nosečnostjo ni slabo! Bilo je še bolj nerodno, saj sem morala Tommyju pač pripravit nekaj za jest, zraven mi je šlo pa na bruhanje in bi bila najraje kilometre stran od vse hrane in vonjav! Edino kar mi je pomagalo, je bilo…..plezanje! Ker sem vsaj malo pozabila in ker me je vsaj malo zlačnilo, da sem kaj kolikor toliko z užitkom pojedla! Zaradi izgubljenih 4kg sicer nisem imela ravno moči, v platkah mi je šlo pa kar ok.

Na srečo je v 13 tednu slabost skoraj čez noč minila in spet se mi je vrnila življenjska energija! Kako je fajn, če je človek lačen in je z užitkom! Tako so se spet povečali moji plezalni apetiti in sem preplezala še nekaj težkih smeri. Trebuha še ni bilo, tako da sem plezala še naprej, ampak vse vpenjanje zelo dobo in varno naštudirano.

Z Nicotom sva dvakrat obiskala super »spot« v Italiji, Gressoney. Super za vroče poletne dni, ker je na 1600m zraven slapu, ki te prijetno osveži! Tudi gužve ni, saj so smeri, ki jih je opremil Alberto Gnerro precej zasoljeno težke. Vsaki oceni je treba dodati vsaj plus, če ne celo eno črko! Ko mi je bilo še slabo, se mi je zdelo preveč previsno, ko sem pa spet lahko jedla, sem se pa podala v eno od tamkajšnjih klasik Progetto Silvio 8a in jo v tretjem poskusu tudi uspela.

Tik pred odhodom na morje sem izkoristila dobro formo in opravila za opremljevalcem prvo ponovitev smeri La pierre de lumiere 8b v plezališču blizu Chamonixa, Casade de Doran. Smer mi je bila precej pisana na kožo, dolga in rahlo previsna, le tri luknjice za en prst na detajlu sem morala nekaj časa študirati, da sem jih »udomačila«.

Sledila sta dva tedna Sloveniji in na Hrvaškem, morje je vedno zakon! Tokrat ni šlo vse kot bi si želela, saj se je Tommy drugi dan morja precej popekel s čajem, tako da je bilo kopanja zanj konec. Kislo vreme nam je tako več kot prav prišlo, in je tako več kolesaril! Zdaj po dveh tednih je njegova opeklina le še rahla rdeča sled…ufff,kakšno olajšanje! Čaj se pa izogiba na veliki razdalji:-)

Trebuh je v zadnjih tednih začel precej hitro rasti, tako da bom prešla na plezanje na top rope…A pa je res treba plezati, me sprašuje mami? Ja itak, da!



PS: še dodatek prejšnji novici; Nico je uspel v Balmosauru, zdela se mu je težka, pravi da sem bila dopingirana z nosečniškimi hormoni, tako da je gotovo 8a+:-)



                        

     
 


Plezalni maj

Mesec maj ja minil kot bi mignil! Začeli smo ga v Finale Ligure, kamor smo šlo malo na morje (z neopreni, saj je imelo morje le kakih 15 stopinj) in seveda malo plezat. Slednje ne bi šlo brez babice Nathalie, ki se je medtem, ko sva z Nicotom plezala zabavalo s Tommyjem na plaži, ob bazenu ali pa na igralih, ki jih je v Finale Ligure na pretek!

Ko sem bila v tistih koncih, sem ponavadi plezala v Oltre Finale (Albenga), tokrat pa sva z Nicotom obiskala klasične sektorje Finala in bila zelo navdušena nad kvaliteto. Še posebej je bil navdušen Nico, ker je skala zelo podobna tisti v Buouxu. Ocene so tudi precej navite…vsaj v sektorjih, kjer sva vedno plezala sama, Grotta di Perti, Alveare, Grottone v Monte Cucco. En dan pa sva šla v sektor, kjer je bila ful gužva, smeri so bile sicer zlizane a lepe, ocene pa tudi precej »španske«:-) Ali so lahke ocene tiste, ki privabijo množice, ali lepe smeri???

Potem sva šla s Tommyjem za dva tedna v Slovenijo, kjer naju je za spremembo čakalo lepo vreme. (vsakič, ko pridem, dežuje in so vsi kapniki mokri!!). Za plezanje nisem imela veliko časa, a vseeno sem obiskala moje najljubša plezališča v dobri družbi. En dan sem šla s Klemenom Bečanom čez »big wall« Ospa po njegovi novi smeri levo od Črne Burje. Ime je še neznanka, smer pa res lepa! No, prvi, 8b raztežaj sem prežimarila, naslednje, 7c, 6c, 7c, 7a+ pa preplezala:-)

Dvakrat sva plezal iz Lučko Podlipnik, na Boh Beli in v Bitnjah. Lučka kljub pomanjkanju časa, še vedno pleza super, in si je našla nov projekt, Jera je bunka, Janez jo tunka 8a v Bitnjah. Ne dvomim, da jo bo kmalu splezala.

Seveda sem morala tudi v Warmbad, ki je zakon. Tam sicer nisem preplezala nič novega, premalo časa za težje projekte, smo pa z Luko Fondo naredili nekaj lepih slik!

Nazaj v Franciji: zaljubilo se mi je malo dolgih smeri, in ker je granit še globoko pod snegom, sem šla po dolini navzdol v stene Balme in Maladiere. Z Nicotom sva preplezala Zenith 7b+, 190m, s Sylvie Drouillat pa L'empire des senses 7b 190m ter Noli me tangere, 7a+ 280m.

Nico je v steni Balme, ki je prepredena z mnogimi smermi, že nekaj časa opazoval 40m dolg kapnik. Spraševal se je, le zakaj še ni opremljen. Je skala zanič? Prejšnjo soboto je šel pogledat in bil navdušen, navrtal je lep, čez 40m dolg raztežaj, ki g je poimenoval Balmosaure. Kapniki so v okolici Chamonixa res zelo redki! Smer sem šla v torek, ko sem bila sama in je Nico delal v Ceuzu, malo očistit, iskat oprimke ter kombinacije tik pod štantom, kjer kapnik izgine. Prav super je bilo viseti sama na vrvi 80 metrov nad tlemi. Našla sem vse, včeraj sva se vrnila skupaj. Meni je smer uspelo preplezati takoj. Nico ni bil najbolj navdušen, ampak, saj me je on poslal v smer iskat kombinacije! No »first ascent« je ostal v družini:-) Ocenila bi jo 8a ali 8a+…na koncu je res moj stil po mini oprimkih in zanič stopih. Upam, da Nicotu kmalu uspe!







                        

     
 


Zgodba o prerokovi bradi (La barbe du prophete 8b)

O tej smeri imam posebno zgodbo. Pred štirimi leti, ko jo je preplezal Nico, sem jo šla pogledat in sem rekla, da res ni zame, da je čisto nemogoče, da jo preplezam, ker te po vseh največjih težavah z zelo dolgimi gibi, čisto na koncu čaka še luknjica za en prst, ki je nikakor nisem mogla držat, oz. narediti giba na zadnji oprimek smeri. A linija mi je bila zelo všeč. Ime pa tudi. To je meni pri smeri najpomembnejše!

Potem sem na smer pozabila, letos pa, ko sva se en dan po naključju znašla v tem ne ravno poznanem plezališču Sur le mont, sem si rekla, da grem še enkrat pogledat smer, če so gibi slučajno postali kaj lažji:-) . Tisti dan je bil namenjen čiščenju oprimkov, saj po smeri pogosto teče voda in je bilo vse prekrito z debelo plastjo prahu. Prvi del smeri, do »buhtlna« je dokaj lahek, ene 7b+ po previsnem kotu. Tu je bilo tudi največ dela s krtačko. Potem pa sem začela iskati rešitve za dva »predolga« giba ključnega dela smeri, dolgega 24 gibov. Prvega sem razvozlala z mini grifkom, ki ga lahko držiš samo če zatakneš prste pod previs, drugega pa ne.

Teden kasneje nisem imela nikogar na uri joge, ki jo imam v sredah zjutraj (vsi so šli raje smučat), pa sem si rekla, da grem lahko sama v Sur le mont, z vrvjo gri grijem in crollom, ter tako v miru iščem rešitve za zadnji del, te lepe smeri.

Plezališče je zelo priročno,m saj je dostop do vrha sten lažji kot do vznožja. Za ogrevanje sem sama preplezala eno 7b, očistila super lepo 7c+, Aria, in jo tudi preplezala, potem pa sem šla še v svoj projekt. Ni bilo ravno najlažje plezati z crollom, saj je precej previsno in izven linije svedrov, a ko sem našla rešitev še za drugi dolgi gib, zasuk kolena ful visoko, ki te p«povzdigne« do male poči, sem bila vesela, kot bi smer že preplezala .

Potem sem se posvetila še najhujši nočni mori, luknji za en prst pod »štantom« . Nicotu je bila to »šalca« ker se mu je prst čisto zataknil notr, meni pa nikakor ne. Poskusila sem vse prste in na koncu le našla rešitev s kazalcem, ki sem ga morala dati not pod točno določenim kotom in zasukati kot pri plezanju poči. Ubogi prst! A je delovalo in zadnji oprimek se je kar sam približal.

Tako solo plezanje sem ponovila še dvakrat, vse dodelala do potankosti, poleg tega sem tik pred koncem odkrila še en »kolenček«, kar mi je začelo vzbujati upanje, da lahko vse skupaj kdaj preplezam. Smer sem imela za dolgoročni projekt.

Včeraj sem bila tam s prijateljico Sylvie in sem si rekla, da dam not komplete potem pa naredim en poskus, da vidim, kako daleč lahko pridem . Prvi del je šel tekoče, pod strehco sem lahko celo malo otresla roke, potem pa v najtežji del. Ko je bil prvi detajl za mano, sem bila že vesela. Ker ni nobenega počitka več, sploh nisem nič več razmišljala, temveč samo delala gibe, ki sem jih že precejkrat naredila sama s crollom. Kar naenkrat sem se znašla na »kvazi« počitku s kolenom sedem gibov pod vrhom. Bila sem res presenečena. Srce mi je tako utripalo, da sem mislila da imama bobne v glavi. Uspelo se mi je malo umiriti in iti nasproti luknjici. V bistvu sem bila zihr, da bom padla, in ne bi bila razočarana. Zdelo se mi je nemogoče, da to kar tako v prvo preplezam. A glej ga čudež, luknjica se mi je kar naenkrat zdela kot šalca in zadnji grif sem tako prijela čisto na izi, kot bi bila 6a. Res sem bila vesela, predvsem, ker sem premagala svoj strah in predsodek pred dolgimi gibi in lukjnicami! Seveda je k temu veliko pripomoglo solo visenje na vrvi in piljene gibov do milimetra natančno, za kar po navadi v dvoje ni časa, saj bi varovalec zaspal od dolgčasa:-)



              

     
 


Boji z virusi in bakterijami, pa tudi v smereh

Zadnje dva meseca sta bila bolj kot ne v znamenju boja z virusi in bakterijami. Od gripe, do dveh vnetjev sinusov, ki še trajam vmes pa kak prehlad…Vedno vse v veliko hujši obliki, kot je iz vrtca prinesel Tommy. Ker antibiotiki in počitek niso pomagali, sem se zatekla k plezalni terapiji:-) Med zimskimi počitnicami smo plezali na sončku v Buouxu, sem odkrivala lepe in še zdaleč ne lahke 6a jke in 6 bjke, en dan sem z nevem kakšnim prebliskom na pogled preplezala celo eno 8a v Lourmarinu. Vedela sem, da nimam veliko energije in sem z njo tako »šparala« da sem prišla do vrha..potem sem bila pa za dva dni hin.

Sledil o je malo smučanja, zaradi vnetih sinusov sicer nisem pretiravala z višino, tako da letos Vallee Blanche zaenkrat še nisem presmučala. A itak mi je največji užitek smučati po sveže zratrakiranem smučišču:-) Sem in tja malo idelanega pršiča je sicer super, a preveč pekoče za stegna:-) Prve smučarske korake je naredil tudi Tommy, ki pa ima zaenkrat raje vožnjo z gondolo ali sedežnico gor kot pa smučanje dol:-)

Zadnji mesec je v Chamonixu zelo lepo in toplo vreme, tako da so se skale posušile in smo celo iskali senčne stene, saj je na soncu enostavno prevroče! Tako sem nekajkrat obiskala »poletno plezališče« Tines, kjer mi je ostala le še ena smer, Sex, mensonge in video 8b/8b+. Opis smeri v vodničku ni kaj spodbuden.Piše takole: prvi del težvnosti 7c te dobro načne, sledi bolder, ki se konča s podprijemom, ki je daleč daleč, daleč, daleč…a kljub temu ne predaleč za plezalce manjše rasti. Vsekakor pa je potrebno veliko moči!« Sem upala, da so se malo zmotili. Ko sem šla prvič v smer, mi res ni bilo nič jasno, kako se spopasti z vsemi podprijemi in stranci na detajlu. Ključni podprijem, se mi je pa res zdel v vesolju. Med drugim vzponom sem našla svoje stope, ki so mi omogočili da sem lahko držala podprijeme, ter najpomembnejčo rečitev: mikro »krimperček«, oster kot britvica, ki mi je omogočila gib na ključni podprijem. Seveda, se mi je blazinica takoj odprla, a potem sem poskušala s tape-om in je šlo prav ok.

Potrebni so bili še trije obiski, preden sem smer končno preplezala. V bistvu se je izšlo več kot idealno, saj smo ravno na tisti dan snemali prispevek za Epic Tv, tako da bom imela na smer še video spomin.

Za spremembo od »krimperjev«, ki prevladujejo okoli Chamonixa, sva šla z Nicotom za dva dni v Vercors, v Pierrot Beach in La Plage, prijemati lepe kapnike. V La plage sem uspela v zelo lepi Danse des Satyres 8a+, na pogled pa v Le piege des Arachnides 7c.



                        

     
 


Vojaška tekma in nekaj pobegov z mraza na jug

Od 19. do 21. novembra so v Chamonixu organizirali mednarodno vojaško tekmo. Zasedba ni bila tako močna kot na svetovnih igrah v Annecyju, a zato veliko številčnejša, saj nas je bilo v kvalifikacijah več kot 100! Fantje in dekleta smo plezali v istih smereh in balvanskih problemih, tako da je bila prvi dan kar gužva! Ozračje v dvorani ENSE je bilo zaprašeno, a sproščeno. Za prehod v naslednji krog smo morali preplezati tri smeri (6c, 7a in 7b (ki jo je postavil moj mož:-))) ter čim več balvanov. Pri puncah uvrstitev v finale ni bila težka, pri fantih pa kar. A Slovenci smo brez težav v polnem številu prišli naprej. Mina tako ali tako ni imela konkurence! No, nazadnje sem ji bila v balvanih jaz največja konkurenca, saj sva dosegli enak rezultat. Jaz z velikim trudom, ona z lahkoto A je v kvalifikacijah preplezala več »fantovskih« problemov, tako da je bilo zlato zasluženo njeno. Maja pa je bila bronasta. Klemen je moral priznal premoč nekdanjemu tekmovalcu v svetovnem pokalu, Fabianu Dugitu. V težavnosti, ki je bila na programu drugi dan, smo imele punce samo finale, fantje pa so se prej morali še malo pomatrati v polfinalu. Spet smo plezali v isti smeri, zelo zelo previsni, kjer me je kar hitro zmanjkalo, a je zadoščalo za tretje mesto, Maja, Mina, Klemen in Philip Babicz so smer preplezali do vrha in se pomerili v superfinalu, kjer je Mina premagala prav vse! Bravo Mina! Klemen je bil tudi tokrat drugi, tako da smo Slovenci iz Chamonixa odnesli 6 kolajn in skupinski pokal!

Tule si lahko ogledate finale balvanov: Boulder finals

Takoj po tekmi, ki mi je bila »overdoze« umetne stene :-), smo se z Nicotom, Tommyjem in Jessico odpravili za nekaj vni v Buoux, v skalo! V Chamonixu je bilo vse mokro, zasneženo ali zmrznjeno, tako da je bilo nekaj smeri po sicer ne tako topli skali (sonce se je skrivalo za kopreno) pravi balzam! Nisem sicer preplezala kaj težkega, eno ful bolder 7b+ (zgleda da sem zdaj postala boulderašica), z Nicotom sva šla pogledat še prvo francosko 8b, Les mains sales, ki se mi je zdela ekstremna! Platka bi še nekako šla, čez streho se pa ne jaz ne Nico nisva spravila. Naslednjič bo treba priti s palico, da vpneva naslednji komplet in vidiva, kam je sploh treba ciljati!

Teden kasneje sva sama za dva dni spet pobegnila s polarnega mraza (-15) na toplo, v Ardeche, Autridge. Smeri tam so zelo dolge, tako da sva naredila kar nekaj plezalnih metrov in so se vsi prevoženi kilometri poplačali. Na pogled sem preplezala dve 7c, v drugem poskusu Tete de gondole 8a, zadovoljna sem bila tudi s poskusom v 50m 8a, v katero sem šla z 22kompleti in padla le malo pod vrhom, navita kot že dolgo ne!

Zadnje dni pa sonce v Chamonixu lepo sije in je posušilo skale, tako da sem se po pol leta spet vrnila v Bionnassay na 1500m, kjer smo plezali v kratkih rokavih, v dolini pa tam okoli -9! Super tale temperaturni obrat!



                        

     
 


Nova težka smer v Verdonu

Ko smo se vsi vrnili nazaj v Francijo, Nico iz Yosemitov, kjer so kljub zaprtju parka uspešno končali Vanessin projekt plezanja čez Zodiak, jaz in Tommy pa iz Slovenije, smo se skupaj s »francosko« babico odpravili v Verdon. Nico že nekaj dni prej, saj je imel že dolgo željo navrtati kakšno lepo smer tudi po kapnikih in ne samo v granitu. Linijo je ugledal konec septembra, ko sva plezala Electoraux choc na levem bregu Verdona. Pridružil se mu je prijatelj Olivier Dutel z veliko »vrtalnih« izkušenj. Nad smer sta prišla z vrha, saj sta imela tako boljši pregled, kje je najlažje oziroma najlepše. Tri dni sta nameščala sverdovce okoli luknjic, kapnikov, poči in nastala je nova 200m dolga smer, katere težavnost je bila bolj kot ne uganka. No, to, da bo težka, je bilo očitno, ker je smer zelo previsna.

Prvi plezalni dan v Verdonu, sva šla z Nicotom najprej čez eno od super klasih v steni Duc, Alix, 7b+, 300m, z namenom, da malo tekoče in hitro plezava, ker sva vedela, da naslednje dni ne bo tako.

Smer res zasluži pet zvezdic, vsi raztežaji lepi, ne pretežki in ne prelahki, rahlo previsni, čisti užitek! V parih urah sva bila čez, malo dlje sva iskala »abzajle« za vrnitev nazaj dol.

Potem sva tri dni preživela v novi smeri; prvi dan je bil namenjen temu, da najdeva rešitve za vse prehode, ki so se zdeli med vrtanjem v teniskah nepreprezljivi. Nicota je bilo najbolj strah, da bi bilo treba narediti kak umeten oprimek ali prehod A0. A se je vse idelano izšlo, za dva precej tehnična detajla sem jaz našla rešitev, oz. mikro stopke, za ta težek, ene 15m previsen tretji raztežaj je bilo pa očitno, da grifi so, le precej majhni in da bo težko. Skratka, prvi dan je bil uspešen, šla sva čez celo smer, malo čistila, seveda tudi odlomila kak grif, a vedela sva, da je smer preprezljiva ne samo za Adama Ondro ampak tudi za Zemljane. V smer sva šla še dvakrat, in poskušala prosto preplezati vse raztežaje. Smer je na srečo, kljub previsnosti, zelo udobna za varovanje, saj so na dveh varovališčih drevesa, na katere se usedeš, pred zadnjim raztežajem se lahko celo malo sprehodiš po luknji. To prav pride, saj nisva bila prav nič hitra. Uspelo nama je preplezati vse, ostal je le tretji raztežaj, ki sva ga ocenila z 8b. Prvih osem metrov je zelo zelo težkih, vsak je našel svoje rešitve, a vsakemu je manjkalo kanjček vzdržljivosti v moči. Drugi del raztežaja je lepa previsna poč, kot, ki navija, a se da najti počitke, na koncu je celo nekaj »hand- jamov«, skratka super! Po lepi 7ajki naju je čakala »old shcool« 8a, ki je najbolj ležala meni in sem jo hitro dešifrirala, zadnji raztežaj pa je pisan na kožo Nicotu, saj čisto na koncu trije gibi po luknjicah kot v Buouxu. Uspelo mu je že v drugem poskusu in ga ocenil z 8a. Meni se zdi precej težji, enega giba, ki je zelo na dolžino sploh ne morem naredit, tako da bodo ponavljavci povedali kaj več o oceni.

Po vrnitvi domov v Chamonix je bil Nico ves na trnih, da mu ne bo kdo vzel prve proste ponovitve smeri, in sva šla že čez 10 dni nazaj. Vreme je bilo precej hladnejše (smer je cel dan v senci), tako da sva prvi dan raje kot v smer šla v prijeten sektor na sonce, Petit Eycharme, kjer sva preplezala smer, v kateri sva leta 2009 pustila vponko, ki naju je precej »obšlesana« še vedno čakala: La triste lune 8a+. Ni mi jasno, zakaj tako malo ljudi pleza v Verdonu. Tri dni sva bila popolnoma sama, v super frikarskih pogojih, vse smeri suhe, enkratne… Večina plezalcev še vedno z Verdonom povezuje le tehnično zahtevne sive platke do katerih se je treba spustiti z vrha kanjona. To je le minimalen del vsega potenciala v skalah, ki obkrožajo drugi največji kanjon na svetu.

Drugi dan so napovedovali mrzel severni veter, a sva vseeno šla v smer; Nicota mraz ne moti toliko kot mene, oz. moje prste, za njega so bili pogoji »top«. Kar se je videlu tudi v njegovem plezanju, saj je uspel priti čez 8b prav lahkotno! Super! Meni je zmanjkalo čisto čisto malo, 5 stopinj več in malo vetra manj, no a brez izgovorov:-) Sem bila kljub enemu padcu zaradi zmrznjenih prstov zelo zadovoljna z dnevom.

Če povzamem: Smer La fiesta de los metalos (Nico in Olivier sta obožujeta metal) zgleda takole:

R1 : « Pantera» 7b+ -35m-: Začetek ki te zelo prebudi; zgleda lahko, pa je prav težno težko.

R2 : « Iron Maiden» 7c+ -35m-: Lep previsen kot,ki te vodi v levo, trije detajlčki po malih grifih, pa streha s samimi šalcami!

R3 : « Cannibal Corpse» 8b -30m- : Ključni raztežaj smeri, ki se previsi za ene 15m. Na začetku je treba stiskati kapnike oz. kapničke, sukati kolena, potem pa vzdržati do konca še 20m previsa po kolikor toliko dobrih grifih.

R4 : « Accept » 7a – 25m- : Raztežaj za aktivno regeneracijo; končno malo majn previsa!

R5 : « Judas Priest » 8a -35m- : Za začetek bolderček po malih poličkah, potem lapo plezanje po luknjah in za konec ful lepa prečka po luknjicah brez stopov! Zaupaj plezalnikom !

R6 : « Megadeth » 8a -35m- : Lepa 7c do nekaj metrov pod vrhom, ko te čakajo štiri luknjice zelo narazen. Vsekakor je lažje velikim (nad 175 cm)

Smer zdaj čaka na nekoga, ki jo bo prosto ponovil v enem dnevu. Verjetno bo treba počakati na pomlad ali poletje, saj je, ko sva odhajala, tudi v Verdonu začelo snežiti. Severna stena pa se pozimi, ko je enkrat mokra, le redko posuši!



Več o smeri si lahko, če razumete francosko preberete tukaj: http://jmc-crew.com/News.php?Id=465





                        

     
 


Jesen je tu in z njo Memorial:-)

Začnem pri koncu, pri včerajšnjem 16. Johanovemu memorialu v Ospu, ki se ga sicer ne udeležim vsako leto kot Matej Sova, se ga pa vedno, ko sem v Sloveniji rada. Ker je vzdušje sproščeno, zabavno in ker imamo priložnost dirkati po večraztežajnih smereh brez teže kompletov in trenja vrvi, ki te vleče navzdol. Fantje čez Gobo, punce čez smer zraven Tržaške. Gotovo gre za ene najdaljših top rope-ov na svetu:-) Smer sem šla »obnovit« en dan prej, tako da sem res lahko plezala tekoče in uspela podreti tudi lanski rekord Maje Šuštar, ki je zdaj 7min 35. Le nekaj manj kot rekord, ki ga je pred leti za precej daljšo in težjo Gobo postavil Klemen Bečan, in ki mu letos fantje niso prišli blizu. Zmagal je Domen Škofic z 10 min 4s, tih za petami sta mu bila veterana:-) Luka Zazvonil in Matej Sova! Bravo fantje!

Iz Francije sem prišla šele pred nekaj dnevi. Tam se je sezona plezanja v granitu več ali manj zaključila, zadnjič sem bila v njem 3. septembra, z romunsko prijateljico Irino, s katero sva preplezali Or-or, 250m 7a+ v Pointe Lachenal, dva dni kasneje pa sem svojo sestro Ireno odpeljala še čez Arete de Cosmiques, meni prva »vodniška« tura, Ireni pa lep plezalni izziv (IV+). Zaključek sezone na višini je bil začinjen še s poletom v tandemu z jadralnim padalom z vrha Aiguille du Midi! Enkratno je bil poleteti nad vsemi granitnimi špicami!

Sledilo je obdobje plezališč in tudi malo umetne stene (če je deževalo). Preplezala sem Voie de Guy 8a na flash, pa 74 carats 7c na pogled, ena 8a+ pa kar ni hotla pasti, sem morala 14x!!! vanjo, da mi je uspelo vpeti njen vrh, in sicer Supplement de mensonge v novem plezališču ob jezeru Annecy. Tako sem si jo želela zato, ker je na koncu ful lep kapnik!

No slednjih sva imela med tridnevnim obiskom Verdona z Nicotom skoraj že preveč (zaradi boleče kože)! Takoj ko je Nico zaključil poletno sezono dela, sva se odpeljala v Verdon (Tommy je ostal pri francoski babici), kjer so bile razmere idelane, saj je prej v sicer ne pogosto plezanih smereh plezala ekipa FFcam (Yann Ghesquiers, Francois Lombard…) in tako pustila vsaj malo magnezija, da je bilo plezanje olajšano. Najin cilj je bila smer Une jolie fleur dans la peau de vache (250m 8b). A ker je bilo prvi dan prevroče, predvsem pa, ker sva bila malo pozna, sva šla raje v smer, ki je cel dan v senci, Electoraux chocs (180m 8a+). Prvi raztežaj je dolg kar 60m in rabiš 19 kompletov! Na pogled ravno zato ni šlo, saj jih nisva imela, pa še trenja je bilo preveč, tako da sem se na koncu komaj premikala. Je pa Nicotu uspelo kor drugemu. Sledita 7b+ in mega lepa in tehnična 7c (ful vesela, da mi je uspelo np), za konec pa mega težka 8a+, z umetno luknjico za en prst….moja nočna mora. Sem samo potehničarila čez in bila v mislih že v smeri Une jolie fleur.

Slednja se nahaja v lepi steni Le Duc, ki jo krasi na stotine kapnikov! Najbolj znana smer v tej steni je Alix 7b, ki je bila oblegana vsak dan. Pri naju kake gužve ni bilo. Po lahki 6b sva se takoj znašla pod velikim previsom 8bjke. Najprej sva jo okrasila s 15imi kompleti ter razvozlala gibe. Ti niso prav komplicirani, le precej vzdržljivosti v velikem previsu je potrebno. Padla sem na ključnem mestu malo pred koncem, Nico še malo višje, a ker so naju čakali še trije težki raztežaji in ker nama je zaradi vročine (tudi v senci je bilo vroče) začelo najedati blazinice na ostrih kapnikih, sva šla naprej. Sledi super estetski 7b ter če en 8a z petimi zvezdicami, ki mi ga je uspelo preplezati na pogled. Takoj ko se iz zelo previsnega položi v malo manj previsno, mi gre precej bolje od »nog« in me manj navija:-)

Za tisti dan sva s tem končala, želela sva prihraniti malo moči in kože za zadnji dan. Jutranji občutki niso bili ravno optimistični, oba naju je zelo pekla koža, podlahti pa tudi niso bile sveže. V 8b je Nico najprej padel res čisto na koncu, jaz sem prišla še malo dlje kot prejšnji dan, a bi rabila kak dan pavze za to da bi jo lahko splezala. Tako da sem ostala gor, Nicotu je uspelo kot drugemu v navezi, kar je v takem previsu po mojem mnenju še težje. Naprej se je vse odvijalo super, 7b, 8a ter zadnja 8a, vse v prvo, zadnji cug na flash. Potem sva pa komaj še volan držala in sukala med šesturno vožnjo nazaj v Chamonix! Verdon ima res tak potencial, da me čudi, da v njem pleza tako malo plezalcev!



                        

     
 


Super purple crack in še kaj

Deževno nedeljo izkoriščam za pisanje o prejšnjih dveh sončnih "granitnih" nedeljah.

11. avgusta sva se z Nicotom vrnila v Trident, tokrat sva do "plezališča" pod vrhom Tridenta dostopila po smeri La diretta, 7a 200m, ki je res lepa linija poči, od ozkih do širokih in ki nama je vzela malo več časa kot sosednji Indurain. Ravno prav, da je bila Nicotova nova linija že na soncu.

Tam smo skupaj s snemalcem Davidom Authmanom preživeli preostanek dneva, oz. dokler se sonce ni skrilo za Mont Blancom. Nicotu je po dobrem "fajtu" novo linijo uspelo preplezati v tretjem poskusu z že nameščenimi varovali. Imel je tudi precej sreče, saj mu je pred zadnjim poskusom s "štanta" padala plezalka, ki se je čudežno ustavila 40 m nižje.

Novo smer je ocenil jo je z 8a, primerljiva je z znano Cosmique debris v Yosemitih, le da je še daljša.

Meni je šlo do ene 3/4 potem pa je poč ravno ravno toliko široka in ostra, da so bili "ring locksi" pretežki in predvsem preveč boleči! Recept je, da si uspe v prvem poskusu dneva, kot je Nicotu (vrhnjega dela ni nič študiral, si je rekel, da bo že šlo nekako, ko bo šlo zares), ker potem postane pravo trpljenje.

Smer sva poimenovala Super purple crack, saj je potrebnih vsah 7 vijoličastih Camalotov

Za konec sem ponovila še klasično linijo Intouchables, vse to pa lahko vidite v naslednjem filmčku:

Super purple crack

Teden dni kasneje sva se spet vrnila v Grand Capccin, v Tresor du Romain, ker si je Nico želel vse raztežaje prepelazti v enem dnevu, smeri pa dodati nov težji izhod, čez streho Panoramix. Jaz pa sem si tudi želela smer spoznati do vrha, saj sem se zadnjič ustavila dva raztežaja nad " Tommyjem" (kjer se po čudežu ni prikazal noben nov grif, ki bi mi omogočil prehod čez detajl).

Po prehodu zelo odprte krajne poči je šlo vse tekoče, Nico je vse raztežaje razen Batmana 8a preplezal v prvo. Slednjega sem na top rope tudi jaz (in bi se rada vrnila, da ga še naprej). Pod streho Panoramix se je ustavilo. Gre le za kaka 2 metra široko streho, ki jo preči široka poč (moder camalot). Nicotu je šlo dvakrat zelo dobro, je noge če sprail čez, ko mu je odneslo "hand jam". Jaz nisem imela "za burek", ker se mi pest ni nikjer zataknila in mi je roka plavala po zraku. Poskusil je vsaj 8x, kar je preveč za tako "fizično" poč. Na kočo Torino sva se vrnila šele ob 22ih, in naju je čakala le še juhica:-(

Upam, da bo v začetku septembra vreme še omogočalo kakšen poskus.

V "nižinah" sem v zadnjem času nanizala nekaj lepih vzponov, v Suetu ne prav lepo 8b, Chabal, v Gietrozu 40 metrsko Cauchemar 8a+ (8b v vodničku, a si je res ne zasluži), pa zelo previsno La rampe 8a v Petit Bornand. Za tem sem probala še njeno sosedo, Grand bo 8b, iz katere je slika. Težka, težka!


                        

     
 


Plezalno polni dnevi

Zadnje dva tedna sta bila plezalno zelo aktivna. Vreme sicer ni omogočalo veliko granita na višini, saj je tam pihal močan jugozahodnik, zato smo iskali nadomestne cilje za večraztežajne smeri. Le-ti pa niso bili izhod v sili, temveč prav lepe smeri v apnencu. Na žalost do njih ne vozi gondola kot v masiv Mont Blanca. Dostopi so poleg tega da so dolgi tudi tečno strmi in nevarni; a se je splačalo potruditi! Prejšnjo sredo sva z Mayan Smith Gobat plezali v skupini Fiz-ov nedaleč od Chamonixa. In sicer v steni Pointe d'Ayeres (2610m) smer Dret dans le pentu, 260m 7b+. Super smer, rahlo previsna in navijajoča plezarija, vse razen izjemno podrtega prvega cuga (po skrilavcu) res lepo in kompaktno! Nekaj dni kasneje sva se z Nicotom odpeljala uro in pol stran v Chablais, kjer nad planino Mevonne bedi mogočna stena Dalle de Mevonne. Pravi zid, niti ene police ni bilo, da bi si na »štantu« malo spočil. Preplezala sva smer Les ailes de la liberte 180m (7b, 7a+, 7a+, 7a, 7b+, 7c+)

Mayan je bila v Chamonixu 10 dni, z željo plezati granitne poči (letos namerava v Yosemitih preplezati Half dome in El Capitan v enem dnevu!) . Razmere pa kar niso in niso hotele biti ugodne, eno noč je zapadlo še 30 cm snega, zato sva se podali nasproti in malo nižje, v Brevent (2550m). Željni nameščanja »frendov« sva ponovili klasiko Premier de corvee, 7a, 180m, ter še malo težjo in navrtano Ou ca m'amene la benne 7b+ 150m. Njen zadnji dan pa je le posijalo sonce, veter se je umiril. Odpeljala sem jo v smer, ki sem jo letos že plezala, in mi je bila res lepa, Les intouchables. A je nisva ponovili v celoti, namesto njenega ključnega raztežaja, o katerem sem že pisala, sva »zašli« v malo težjega,v poč tri nekaj metrov levo, imenovano Bassanini varianta in ocenjeno s 7c+. Moj poskus na pogled in z nameščanjem frendov se je končal po ene ¾ težav, popolnoma izčrpana od ugotavljanja kako zakajlati prste v neugodno širino velikosti vijoličastega camalota. Ko sem pogruntala da »ringlocki« držijo je bilo že prepozno. Mayan, ki je veliko trenirala v Indian creeku, jo je preplezala v drugem poskusu in rekla da bi bila tam ocenjena z 5.12c/d (7b+/c). Ko sem se pred nekaj dnevi vrnila z Nicotom sem bila tudi jaz takega mnenja, spočita sem jo preplezala dokaj na »zihr«. Nico pa se je zagledal v še eno poč, dober meter v levo, s svedrovci opremil njen začetek, kjer je res ozka in bi frendi zapolnili edine grife, nadaljevanje pa je še bolj »vijoličasto« od Bassanini variane. A tisti dan nisva imela časa in dovolj vijoličastih frendov (vsaj ene 7 jih bo potrebno), da bi jo poskusila, tako da čaka na naslednje »okno« lepega vremena in dobrih baby sitter razmer.

Pa še nekaj o novih in starih ocenah. Zadnjič sem plezala staro klasiko Marjorette Thatcher v Blatieru. V vodničku Piola so raztežaji ocenjeni s V+. Glede na to kaj sem plezala zadnje čase, bi morala teči čez. No, na srečo so me posvarili da je težko in sem se opremila z dvema kompletoma frendov do številke 3! In so mi še kako prav prišli! Po mojem mnenju in mnenju mnogih je smer dobra 6c, poleg tega so poči široke, česar ne maram zato sem se morala precej bolj potruditi kot naprimer čez nekaj dni v novi smeri v Tridentu, Indurain, kjer dva raztežaja nosita oceno 7a, pa sta veliko lažja kot vsi V+ v Marjorette. In to ni samo moje mnenje. Tako da, ocene je treba jemati z rezervo!

Pa še ena posebna izkušnja: včeraj nisem našla nikogar, ki bi šel plezat. V meni pa je kar gorelo po plezanju. Zato sem vzela vrv in croll ter šla iskat dostop z vrha do smeri Guerrier des ombres 8a+ v Pierre a layi. V smeri sem bila enkrat lani in mi je bila zelo všeč, vedela sem, da so jo opremili z vrha, torej ne bi smela imeti problemov…A sem jih imela: ker je bil gozd tako strm, da se ni videlo, kje nad steno sem, tako da sem več ko uro »lutala« sem in tja in abzajlala po drevesih do roba v upanju, da pridem nad smer. Vsa popraskana od vej in trnov sem jo le našla! Popolnoma je bila zaprašena, po moje sem bila lani zadnja v njej. Med spustom dol sem vse lepo očistila z Lapis krtačko, dala na oprimke malo magnezija, se potem z gri grija preklopila na croll in plezala, iskala kombinacije, vse našla. Na vrhu sem malo popila, se še enkrat spustila dol, ter jo potem tudi preplezala. Ni se čisto lahko sprostiti in vse zaupati crollu, tako da se mi zdi, da sem grife stiskala bolj kot je potrebno! Sicer sem že plezala na tak način, a v malo lažjih smereh, kjer sem imela gibe bolj pod kontrolo; tu pa je bilo previsno in dinamično, tako da sem bila res vesela, da mi je uspelo. V smer se bom sicer vrnila, da jo preplezam »kot se spodobi«, a gotovo mi bo bolj v spominu ostal včerajšnji vzpon.



                        

     
 


Končno dočakala malo plezanja v granitu

Vreme se je končno malo ustalilo in otoplilo, tako da sem, ko se je le dalo, šla plezat gor na višino, v granit masiva Mont Blanc. Ni šlo vedno vse po načrtih, kdaj ni delela gondola, drugič je bil oblak ravno tam, kjer ne bi smel biti, ali pa je pihal ledeno mrzel veter, ki ni bil napovedan. A potrpežljivost se splača, tako da sem imela nekaj lepoh dni. V začetku julija sva se z Nicotom vrnila v smer Tresor du Roamain v Grand Capuccin, z željo da najdem rešitev za raztežaj 8a imenovan Tommy. A naju je čakalo neprijetno presenečenje; nekdo je odstranil dva ključna svedrovca; škoda da gredo nekaterim svedrovci v težkih smereh, kjer ne moreš dati "frendov", tako na živce. Po dobri uri sva ju nadomestila s tistima na "štantu" in sem šla lahko probat. Kljub dobri formi po dobri uri poskušanja nisem našla rešitve za dva dolga giba..po desni varianti bi pa mogoče na kak topel dan lahko šlo; prijeti je namreč treba en "sloper", ki ga jaz v mrazu sploh ne čutim in ne morem skočiti na šalco. Tako da še nisem obupala.

Prejšnji vikend sva plezali s Sylvie Drouillat; za ogrevanje lepo klasiko v južni steni Aiguille du Midija, La contamine, 200m, 6c, naslednji dan pa v Trident du Taculu še eno malo težjo klasiko, Les intouchables, 250, 7b+.

Smer si res zasluži pet zvezdic, same super poči, sploh če kot jaz v tretjem raztežaju zaideš v eno malo težjo varianto:-) Najbolj spektakularne je sedmi raztežaj, previsna poč v nagnjenem stolpu. Vanjo sem šla s strahom, ker je bila nekdaj ocenjena s 7c+, v novih vodničkih 7b+...A je šlo čisto lahkotno, sami "Hand jami", tako da sem jo preplezala na pogled obtežena z nevemkoliko kilami frendov. V Ameriki bi bila ocenjena s 7a+, nič več. A to ji ne odvzame šarma.

Dneve, ko so bile napovedane zgodnje nevihte sva z Nicotom preživela nedaleč stran od vrha Aiguille du midija, na stolpu znanem po smeri Digital crack. Nico je ugledal novo linijo, estetski raz, ki ga je tudi navrtal in prvi preplezal. Jaz sem morala iti gor trikrat ( če ne štejem dveh neuspelih poskusov - pokvarjena gondola in premrzel veter). Smer je res enkratna in meni osebno precej težja od njene sosede, a fantje pravijo da ni več kot 8a. Kakorkoli že, včeraj sem bila res vesela in čisto na koncu z močmi, ko sem jo v četrtem poskusu le uspela preplezati! Na 3800m je 8a kot 8b! Imenuje se podobno kot zelo oblegana smer, ki pelje mimo njenega vznožja; Arete Cosmique.

Dodatek dva dni kasneje: Zgleda da se je ves napor v 8a na višini obrestoval, naslednje dva dni sem brez večjih težav na normalni nadmorski višini preplezala zelo previsno Pourquoi 8b v Foronu in precej tehnično Canaille mov 8a+/b v Superbalmette. Dopingirana od višine:-)


                        

     
 


Roc Trip Gorges du Tarn in še kaj

Po kar nekaj letih premora se je Roc Trip vrnil tja, kjer se je leta 2002 začel; v Gorges du Tarn. Tokrat ni bil glavni organizator Petzl pač pa CAF Causses (Club Alpin Francais), ki je s tem dogodkom nekako kronal nekajletni trud obdržati to plezalno področje v rokah plezalcev. Pred leti se je zapletlo z lastniki zemljišč in lokalno skupnostjo, tako da so iz nekaterih sektorjev celo pobrali svedrovce. Potem pa so končno uspeli urediti vse papirje, odkupiti zemljišča in na novo opremiti vse smeri, tako da ima zdaj plezališče uradno konvencijo in ni več problemov. Naredili so tudi nov plezalni vodniček, v katerem najdete veliko novih smeri in sektorjev, le en ostaja zaprt, in sicer Gymnase.

Od 20. do 24. junija so bili vsi sektorji polni, plezalo je vse: mlado in staro, profesionalno in rekreativno, v »tarnsko« dolgih (do 70m) in kratkih smereh, lahkih in težkih, od poznega jutra (Tarn je že blizu Španije, tako da pred 12h ni nikogar v steni) do poznega večera (dan je bil skoraj 22ih!).

Z enodnevno zamudo (zaradi okvare avta v Nici) se nam je pridružil tudi novi član Petzl teama, Klemen Bečan; dolgo potovanje ga zgleda ni utrudilo, saj je že prvi dan na pogled splezal 70m Astrotarn 8b+. Jaz sem splezala le prvi 50m del (8a) in mi niti na misel ni prišlo, da bi šla še naprej, tako sem imela navite roke! Sem pa kasneje v prvem poskusu preplezala sosednjo 70m 8a, La feerie d'un autre jour, kar je moj najdaljši raztežaj do sedaj. Po dobrem počitku je bila 15m Moules frites (nekdaj 8a, zdaj 7c+), mala malica:-)

Moj zadnji dan je bil nekaj posebnega, saj sva po dolgem času skupaj plezali z Mariono Marti (soplezalko s katero sva bili skupaj v Verdonu, v Tom et je ris 8b+). Tokrat sva za njen rojstni dan splezali nekaj veliko lažjega in sicer na 180 metrski stolp, ki ti »skoči« v oči, ko se pripelješ v Gorges du tarn. Kar po najlažji smeri z oceno IV+. In povem vam, da je bila to najlepša štirica, kar sem jih kdaj plezala. Velike luknje, vse kompaktno, na vrhu pa oster raz, da je bilo mojo klasično pozo kar težko izvest

Po tem ogrevanju sem se podala v Tarte aux poils 8a+ (35m), lepo linijo lukenj in poči z zelo dolgimi gibi (zaradi teh sem leta 2009 obupala). Zgleda da sem malo zrasla, skratka uspela sem se stegniti iz luknje v luknjo in jo preplezati v prvem poskusu. Po štirih dneh plezanja so me podlahti bolele kot že dolgo ne, tako da mi ni bilo nič težko zapustiti Petzl druščine, ki je ostala tam še en teden na balvanski tekmi Natural Games.

Navajena dolgih raztežajev sva dva dni kasneje z Nicotom v Tours d'Areu preplezala 45m dolgo 8a, ki je le prvi raztežaj smeri, ki je še v nastajanju. Ne bo ravno oblegana, saj je do nje skoraj 2h strme hoje!

Zdaj pa res že nestrpno čakam, da bom plezala v granitu Mont Blanca, pogoji so letos res zanič; ko se sneg staja in poči posušijo pade nov, ali pa piha veter da gondola na Aiguille du Midi ne dela. Prihajajoči vikend napovedujejo sonce, upam, da bo šlo vse tekoče in da bom končno lahko malo bolj resno poskusila raztežaj Tommy 8a v Grand Capuccinu. Že skrajni čas, sicer ga bo Tommy splezal pred mano - 27. junija je praznoval 2. rojstni dan!



                        

     
 


Tschhhh…hou, qu'il est con!

Tschhhh…hou, qu'il est con!

Kot sem že v prejšnji novici napisala, sva se z Nicotom nameravala vrniti v smer, ki smo jo 20. in 21. maja plezali v sklopi Vanessinega projekta El Capitan.

In ker je vreme v Chamonixu res mizerno, nič suhega za splezat, in ker sva bila oba rahlo tečna, se je tašča z veseljem ponudila, da tri dni preživi s Tommyjem. Super! Hitro je bilo vse spakirano; Tommyjeve in najine stvari, in v sredo zjutraj, ko sva Tommyja pustila pri »prijateljčkih« (kot on pravi vrtcu), sva odvinkarila nazaj v Verdon. Ni ravno blizu. Slabih 6 ur. Tako da potem, vsa zasedena nisva bila ravno razpoložena, da bi se takoj obesila v zadnji (8b) smeri Tschhhh…hou, qu'il est con! Sva se raje odločila za eno »lahko« klasiko »Geule d'amour (6b, 5b, 6c). Nisem spraševala za kakšno smer gre, in bila neprijetno presenečena, ko sva se spustila v njeno vznožje. En sam ogromen kamin. Ne ravno tisto, kar imam najraje in kar se pleza hitro. To zame ni plezanje, ko se moraš plaziti in gvozditi po temačnih kaminih, ko te vse boli, in te je strah, da če padeš, ostaneš zagozden nekaj metrov nižje. Potem se mi je pripetilo še nekaj, zaradi česar bom imela zdaj vedno nož pri roki. Ko sem hotela začeti plezati drugi raztežaj niti pod razno nisem mogla odviti vponke z matico. Vse božje sem probala, pa nič. Ker sem bila na »popkovini« nisem mogla nič drugega kot da bi dala pas dol in se privezala na vrv. No potem, je Nico priabzajlal nazaj do mene, in po ene 10min mu je uspelo. Moška moč:-) Do vrha je šlo potem tekoče. Tam pa naju je nevarno preganjala bližajoča se nevihta, tako da prvi dan ni bil ravno sprostilen! A sva suha prišla do Bruna Clementa, plezalca, ki je v Verdonu opremil toliko lepih smeri, da bi si zaslužil spomenik. Tam naju je že čakala, Nina Caprez, ki je nekaj ur prej opravila prvo žensko ponovitev zgodovinske smeri Les specialistes. Ocenjena »samo« 8b+, a po njenem mnenju in mnenju mnogih bi bila v »modernih« plezališčih 8c+. Z dobrim vinom smo nazdravili njenemu super vzponu, naju pa je motivirala, da enako narediva naslednji dan.

Zdaj pa najprej nekaj o imenu in zgodovini smeri »Tschhhh…hou, qu'il est con« ( v vodniču napisano Tchuky l'est con – bere se isto, pomen pa ni isti; Bruno pravi, da je prva verzija prava) Smer je začel opremljati Michel Piola, z namenom navrtati smer, ki bo prosto preplezljiva. Ta predel Verdona je namenjen predvsem tehničnemu plezanju. Ko je Michela videl zagrizen privrženec te vrste plezanja (njegov vzdevek je Tchuky), ga je z ostrimi besedami pregnal s tega predela stene, saj je njegova smer križala »tehnične« smeri. Michel je odnehal po četrtem raztežaju, leta 2006 pa je Bruno Clement smer potegnil do vrha in jo tudi preplezal in ji dal ime. Malo zakrito, z besedno igro, jo je poimenoval Tchouky je neumen.

V četrtek zjutraj sva se ponovno po 200m vrvi spustila navzdol prodi modri reki Verdon. Ta »abzajl« tudi mene, ki obožujem višino, ne pusti ravnodušne. Sploh ko mimo prileti ogromen jastreb!

Prvih šest raztežajev je šlo kor po maslu, izmenjevala sva se v vodstvu in vse preplezala v prvo. Krušljivo 6b, previsno 7b+ po dobrih luknjah, tehnično, previsno in navijajočo 7c+, 8a z detajlom, kjer je treba kajlat petko, 7c+ po mojem okusu, se pravi platka in lahko 6c. Tako da sva se kar hitro znašla pod strah zbujajočo 8b. Previs za previsom, ki se konča s pravo streho, po kateri te čaka dobra razpoka, v katero se ti malo boleče, a odrešujoče zakajlajo prsti. Nico je šel dati not komplete, potem sem jaz naredila super poskus, prišla tri gibe pod vrh in padla, bolj zato, ker nisem verjela, da lahko pridem tako daleč, kot zaradi totalne navitosti.

Ker sva že prej planirala, da bova prespala na polici 50m desno od vznožja 8b, sva za tisti dan odnehala in prihranila moči za naslednjega.

To bi se skoraj izkazalo za napako, saj sva se zjutraj zbudila tako utrujena, kot že dolgo ne. Utrujenost je bila primerljiva tisti, ko se zbudiš kak 3 dan sredi El capitana. Poleg tega je sonce tako neusmiljeno »švasalo«, da sva se skrila za malo drevo in poležavala, čakala na senco, si skuhala pašto, da sva kar se da napolnila mišice. Okoli dveh sva se ogrela v dveh lažjih smereh nad najinim bivakom, potem je šlo pa zares. Vedela sva, da imava vsak le po en poskus. Nico je šel prvi, plezal je precej bolje, kot dan prej, sem ga že videla na vrhu, a kaj ko mu je, ko je imel prste že zakajlane v razpoki čez streho odneslo noge in zatem tudi roko. Škoda! Jastrebi so se ob glasnih kletvicah razbežali:-)

Med plezanjem sem pozabila na vse boleče mišice in kožo, imela dober občutek, našla sem dodatna »kolenčka« in »petke«, se tik pod zadnjim detajlom uspela malo spočiti, potem pa na polno. Najbolj sem bila pozorna na do, da mi ne odnese nog in po petih težkih gibih sem bila na šalci! Jastrebi so se spet prestrašili, tokrat zaradi vzklika veselja. Res sem bila vesela, sploh ker mi raztežaj ni bil prav nič pisan na kožo.

Še lepše je, da sem opravila ne samo prvo žensko ponovitev, temveč tudi prvo po Brunu Clementu. Nico pa se bo ob priložnosti v smer vrnil z Victorjem (Estranginom), s katerim sta pred slabim mesecem začela čistiti prah in iskati kombinacije oprimkov, ki so 7 let samevali.



                        

     
 


Dež, dež, sneg, morje, nekaj suhih smeri in Vanessin projekt

Bom začela s temo, ki je zadnje čase zelo pogosta tema pogovorov. Slabo vreme! Ne pomnim pomladi, ki bi bila tako neradodarna z dnevi za plezanje v skali. Če pa že so, je skala tako namočena, da je potrebno nekaj sončnih dni, da se smeri posušijo. A kaj, ko potem spet pada dež, ali celo sneg…

Skratka, letos sem več kot v skali plezala na umetnih stenah in počasi sem se je že naveličala. Saj se je med kapljami našlo kaj suhega, npr. Ceuze za dva dni, pa Presles za dva dni a povsod sem bila ravno premalo časa, da bi splezala, v kar sem se zagnala. Okoli Chamonixa so se stene posušile le za kratek čas, za eno 8a, Fin da Chantier v Chapelle Saint Gras. Poleg tega si je še Nico poškodoval prst, tako da smo se med njegovim dopustom raje odločili za teden na plaži (pri Finale Ligure), kot za plezanje. In prav super je bilo, smo napolnili naše sončne celice za naslednjo dozo slabega vremena.

S Tommyjem sva nato slabe dva tedna preživela v Sloveniji, kjer sem prevozila mnogo kilometrov, da sem našla suhe smeri. Malo v Ospu in malo v Teru. Tu sem bila prvič, ni sicer najbolj dovoljeno, a menda se kmet ne razburja, če parkiramo pravilno, višje od stene. »Spot« mi je prav všeč, leva stena, v kateri sicer ni smeri, mu daje prav čaroben značaj. Čeprav sem mal po neumnosti in malo zaradi navitosti zapravila lepo priložnost za Gojzer party 8b v drugem poskusu (prišla sem čez detajl, a kaj ko si med prvim ogledom nisem ogledala konca!!! ) , sem iz plezališča odšla zadovoljna. Tik pred odhodom nazaj v Francijo se je moje najljubše plezališče Warmbad toliko posušilo, da sem preživela simpatičen dan v družbi lokalcev, ki so navrtali nekaj novih smeri. Tako da sem za popotnico splezala Block buster 8a.

Zadnji dan so naju s Tommyjem obiskale Lučkine punce. Bilo je zabavno kot vidite na sliki.

V Chamonixu sem ostala le en dan. Pomagat sem šla namreč Nicotu, Marion in Vanessi, ki so v Verdonu trenirali za jesenski vzpon čez El Capitan. Vanessa Francois, je 29. aprila 2009 (p)ostala paraplegik. Med plezanjem v južni steni Aiguille du midija padel na trebuh kos zmrznjenega snega. Po štirih letih se želi vrniti v vertikalo, še posebej v El Capitan, v okolici katerega je pred nesrečo že plezala. Seveda je pri tem potrebna pomoč precej njenih prijateljev in dobra logistika.

V Verdonu smo se lotili smeri Tchouky l'est con (6b, 7b+, 7c+, 8a, 7c+, 6c, 8b). Nahaja se v delu Verdona, ki je vedno suh, skala sicer ni super kompaktna kot smo jo v Verdonu navajeni, a bistvo za Vanesso je, de je smer zelo previsna, da se med žimarjenjem ne dotika stene. Priročno je tudi to, da je njen konec le kakih 100m od parkirišča, tako, da smo jo z lahkoto prinesli na vrh 200m »abzajla«.

Z Nicotom sva plezala in dvigovala opremo (2 portaledga in »prasico«), Marion, pa je skrbela za Vanesso in pospravila porta ledge in žimarila za njo. Onidve sta tudi prespali sredi stene, midva pa sva po polici po koncu šestega raztežaja odšla iz stene in se naslednji dan vrnila z čokoladnimi kruhki za punci. Vanesso je čakalo še 80m žimarjenja do vrha, naju pa mega previsna 8b. V prvo nisem nič razumela, v drugo sem pa naredila in povezala nekaj gibov. Mislim, da se bova kmalu vrnila in probala smer preplezati v celoti. (v spodnjem delu sem flashala vse razne 8ajke).

Do odhoda v Yosemite bo morala Vanessina ekipa pridobiti še kakšnega močnega moškega člana odprave ter nekaj finančnih sredstev; le ti se zbirajo na njeni spletni strani kliknete na »faire un don« desno spodaj in darujete. Hvala!



                        

     
 


Svetovne vojaške igre Annecy 2013

Prejšnji teden so se v Annecyju odvijale druge Zimske vojaške svetovne igre. Igre so bile zelo dobro organizirane, otvoritev kar malo v stilu olimpijskih iger. Zgleda, da so po razočaranju, ker niso dobili olimpijskih iger 2018, več vložili v vojaške »olimpijske igre«. Iger, kjer se tekmuje v osmih športih; alpsko smučanje, tek na smučeh, biatlon, orientacija na smučeh, turno smučanje, patruljni tek, hitrostno drsanje in plezanje. Slednje sicer ne v snegu ali ledu, temveč normalno v dvorani.

Kot sem napovedala, je Slovenija, oz. bolje rečeno Klemen Bečan in Mina Markovič pobrala kar 5 medalj na drugih Zimskih svetovnih vojaških igrah v Annecyu. Z malo hitrejšim plezanjem bi si bron priborila tudi Maja Vidmar. Jaz sem v težavnosti dosegla najboljše možno realno dosegljivo mesto, 5.; takoj za štirimi finalistkami tekem svetovnega pokala; Evgenijo Malamid, Mino, Jano Čerešnevo in Majo.

V balvanih sem imela malo smole, da sem bila prva na štartni listi in sem še malo zaspana vstopila v prvi bolder ob 8ih zjutraj. Ravno en poskus preveč me je stal uvrstitve v naslednji krog tekmovanja. V finalu sta bila tako Klemen kot Mina tretja. Konkurenca je bila huda, saj sta prišla tudi Anna Stohr in Kilian Fischhuber!

Klemen in Mina sta tekmovala tudi v hitrosti, Klemenu je šlo super in se je prebil v finale, kjer ga je prehitel hitri Švicar. Mini pa v boju s hitrimi Rusinjami ni imela veliko možnosti za kolajno. Zelo dobro je po precej letih tekmoval tudi Uroš Grilc, in to v vseh treh disciplinah!


                        

     
 


Še malo Buouxa

Kje sem ostala pri zadnjem blogu? Da me boli hrbet in da bo treba počit. No na srečo sta me je akupunktura, masaža, raztezanje in vaje za moč hitro rešile tečne bolečine in sem kmalu spet lahko prenašala Tommyja in seveda plezala. Malo več na umetnih stenah kot ponavadi, celo na plezalno desko sem se nekajkrat obesila, ker sem ugotovila, da sem res švoh na luknjicah in v odprtem prijemu, kar je pogost način prijemanja v Buouxu, kamor smo to zimo pred snegom pobegnili kar nekajkrat. Kljub temu, da mi plezarija ni pisana na kožo, mi je tam zelo všeč, smeri so vse po vrsti lepe, tudi če so malo umetne, kot naprimer znana La rose et le vampire. Poleg tega smo našli res prijeten gite, o katerem sem že govorila, tako da sem konec marca povabila še mami in sestro, da prideta na ogled Provanse in se malo igrat s Tommyjem, medtem ko sva z Nicotom plezala:-)

Vreme je bilo zaradi močnega mistrala (kot pri nas burja) sicer mrzlo, nič kaj provansalsko, kot na slikah vidite, so bile bunde vsakdan na »meniju«. A v zavetju sten se je na soncu dalo fajn plezat. Meni je tja do 7c+ šlo, potem se pa ustavi. Preplezala sem Reve de pates 7c+, ki je le par metrov levo od bolj znane Reve de Papillon 8a. Nekaterim je celo težja, čeprav tega ne bom nikoli razumela, saj v papillonu ne naredim niti dveh gibov zapored. Kot bi bile vse moje šibke točke združeni v prvih petih metrih smeri. V naslednjem življenju bo mogoče šlo? :-)

Nico v svojem projektu La chiquette de graal 8b+ lepo napreduje, a še malo manjka.

Tommy nas pa vse zabava z mešanico francoščine in slovenščine, ko sliši besedo plezati, reče »ale, ale«!



PS: V galerijo sem dodala nekaj lepih slik iz Argentine


                        

     
 


Sever -jug

Božične in novoletne praznike smo preživeli daleč od gneče turistov-smučarjev, ki so uživali v dobrih snežnih razmerah v Chamonixu. En teden smo bili na Azurni obali v Hyeresu (Cimai nedaleč stran :-)) deset dni pa v Buouxu. Po sivem, snežnem začetku decembra nam je sonce dobro delo, Tommyju je končno nehalo teči iz nosa (kar je v času ko je v vrtcu redko), dobili smo nekaj barve, jaz sem se celo enkrat kopala v morju (bolj iz principa, ker res ni bila topla), predvsem je bilo pa kot vedno zakon plezati v topli skali!

V Cimaju sem bila zadnjič pred 19 leti! Ko sta Vili Guček in Aljoša Grom preplezala Samizdat 8a. In ko jaz nisem mogla vstopiti v Rodeo 7a. Tokrat je Rodeo šel, a priznam, vstopni bolderček ni od muh, Samizdat mi zaradi ene umetne luknje za en prst ni bil všeč, raje sem šla v malo daljšo En un combat douteux 8a. Super smerca. Ker sva imela z Nicotom na razpolago le tri dni (babica je pazila Tommyja ob morju), ni bilo časa iti pogledat kaj težjega kot 8a. Zelo všeč mi je bil tudi legendarni Orange mecanique , 8a, ki jo je menda Partic Edlinger soliral…ajajajaj!!! A jaz nisem imela šans da jo splezam, moraš biti vsaj malo čez 1,7m velik, da narediš enega od ključnih gibov. Sem iskala druge variante, in našla nekaj, verjetno ene 7c bolder… Za kdaj drugič.

Leto smo končali in začeli v Buouxu. Z Nicotom in Tommyjem smo našli super »gite« Les Borys, naredili reklamo zanj, tako da nas je bilo navsezadnje čez 20 plezalcev, in ni bilo problema najti nekoga ki naju je varoval. Buoux ni ravno primeren za male otroke pod steno, tako da sva si dneve delila; jaz sem plezala zjutraj, Nico popoldne, Tommy pa je raziskoval kmetije, gradove, trdnjave v okolici Buouxa.

Nico se je zagnal v le nekajkrat ponovljeno La Chiquette du graal 8b+, in mu še malo manjka, moj cilj je bil pa, da končno preplezam tudi kakšno 8a v Buouxu. Uspelo mi je v Dr. Jacobu. Vesela sem bila tudi za dve klasiki v drugem poskusu, Polka des ringards 7c in La chevre et le choux 7c.

Za spremembo stila smo šli dvakrat tudi v Lourmarin, ki je sicer prepovedan (a vedno oblegan). Smeri tam so precej bolj tekoče in »plezljive« kot v Buouxu. V drugem poskusu sem uspela v La hausse du pouvoir d'achat 8a.

Zdaj smo pa spet nazaj v pravi zimi in obilici snega, idealno za smučanje, in druge zimske radosti, a kaj ko je mene nekaj uščipnilo v križu in samo iz kavča lahko gledam zasnežena pobočja. Verjetno je bila kombinacija plezanja, teka na smučeh, prenašanja Tommyja, smučanje po celem snegu pa še kaj, prejšnji teden preveč. Malo počitka torej.



                        

     
 


Petzl Roc Trip Argentina – Piedra parada

Na Roc Trip v Argentini sem šla nekoliko razdvojena; po eni strani sem se ful veselila novih plezalskih dogodivščin v patagonski divjini, po drugi mi je bilo pa ful težko ločiti se od Tommyja za dva tedna. A navsezadnje se je vse super izteklo, vsi smo uživali, Tommy je bil prvič v Mc Donaldsu, jaz pa sem se naplezala za nazaj in naprej:-)

Piedra parada je sicer turistična znamenitost patagonske stepe; 280m visok »balvan«, ki stoji na vhodu v kanjon Bruitiera. Slednji je zanimiv predvsem za plezalce. Stene, ki obdajajo kanjon, nudijo plezarijo za skoraj vse okuse; plate, previsi, luknjice, luknje, poličke, »musavci«, tudi večraztežajne smeri, na soncu, v senci, v zavetrju ali na vetru (ta je v Ptagoniji vedno). Je pa vulkanska kamnina nekoliko krhka, tako da je treba smeri plezati s »feelingom«, čelada pa obvezen del opreme!

Organizacija največjega roct tripa dosedaj, (registriranih je bilo več kot 1200 plezalcev), je bila gotovo velik projekt za Petzl. Nastanjeni smo bili sredi »nič«, kamp je bil še spomladi le prazen prostor ob reki Chubut. Erwan Lelann z druščino se je zelo potrudil, da nam je pripravil vse potrebno za nepozaben teden Roc Tripa; marca so opremili mnogo novih smeri, skopali stranišča na »štrbunk«, speljali vodo iz reke, da smo se lahko tuširali ( ampak voda je imela le ene slabih 15 stopinj, tako da je bila v tuš vključena še mrzla faza knajpanja), pripeljali so nam cisterne s pitno vodo in seveda argentinsko hrano…ubogi jagenjčki.

Ko sem slišala za število prijavljenih, sem se ustrašila, da sploh ne bomo mogli plezati, a dnevi so zdaj v Argentini tako dolgi (od 5ih do 21 30), da smo se vsi lepo razporedili po sektorjih plezališča; nekateri zgodaj, drugi malo pozneje..sploh tisti, ki so plesali do 4ih, 5ih zjutraj. Roc trip, je namreč tudi neke vrste music trip; vsak večer, oz. noč nam je igrala druga skupina.

Plezanje v dobri družbi Petzl Teama in ostalih navdušencev mi je dalo kot vedno veliko motivacije in pozitivne energije, tako da sem nanizala nekaj dobrih vzponov, najbolj mi bo ostala v spominu Los fabulosos cadliacs 8a+, 45m, ki mi je uspela na pogled. Ko sem opravila s prvim delom (8a), sem bila že tako ali tako vesela, tako da sem potem čisto sproščeno fajtala naprej, in mi je vse pravilno padlo pod roke in noge, petke, kolenčka. Pa še moja 300 8a-jka je bila!

Ostale smeri:

Les yeux qui piquent 7c+ flash

La cumbia de la buitrera 8a 2.poskus

Piedras fritas 8a, 2. poskus

Dulce duro 8a+

Autofelatio 8a+, 2. poskus

Ko se vsi fotografi vrnejo iz divjine, vam pokažem še nekaj plezalnih slik, do takrat pa le malo panoramskih. Več si lahko preberete in ogledate na Petzlovi strani.


                        

     
 


Malo kapnikov, malo plastike, zdaj pa v Argentino!

Prejšnji teden sva šla z Nicotom za tri dni v Ardeche, na katerega imam lepe spomine, saj smo šli tja leta 93 ali 94 na reprezentančne priprave!

Tokrat nisva šla v klasične sektorje, temveč v najnovešega, Autridge. Sektor je sicer malo skrit, dostop do njega namreč vodi z vrha kanjona po strmem in neudobnem grabnu. Ko si enkrat tam, pa je prava pravljica. Pod tabo se leno vleče reka Ardeche, nikjer nikogar, razen kak kakajaš, nad tabo pa stotine kapnikov, več kot 50 metrske stena a temu primerno dolgimi in tudi večraztežajnimi smermi. Ni ravno za začetnike, saj se začne z dobro 7a, pa tudi navrtano je bolj skopo, a ni panike, je dovolj previsno, da padeš v zrak.

Na žalost sva plezala manj, kot načrtovano, saj je Tommy doma dobil vnetje ušes in na preizkušnjo spravil tudi babičine, a itak se v dveh dneh tako naviješ, da potem rabiš malo počitka. Vesela sem bila, da sem na pogled preplezala Marquee moon 7c+, vmes sem se v glavi že ene parkrat vdala, čisto sem bila že na koncu z močmi, a se je vedno v pravem trenutku našel ravno pravšnja "šalčka" za počitek. Nico je opravil z " THE 8a" sektorja Cap'tain marge 8a...taka mal scary, a ful lepa..meni je zmanjkalo nekaj centimetrov oz,malo močnekši biceps da bi dosegla ključni oprimek.

Nazaj v Chamonixu, dež je dodobra opral stene, a se vedno najde kaka suha oldschool platka:-) Tako da malo "platkarim" malo pa se obešam po previsih umetnih sten. Tako da forma za na Petzl Roc Trip v Argenini, na katerega potujem v petek, bo!

http://www.petzl.com/en/outdoor/roctrip-argentina


              

     
 


Mesec v Sloveniji

Mesec v Sloveniji je kljub sprva slabemu vremenu hitro minil. Težave z zobom in »švohnota« po antibiotikih so hitro minili in spet sem lahko normalno plezala. Razen seveda, da je bilo večino sten zamočenih. Problem je tudi ta, da sem v okolici doma že vse lepe smeri preplezala, tako da sem bila kar izbirčna, pri izbiri plezališč. En dan sva šla s Klemenom Bečanom v Pandoro. Res super »spot«! Videla sem sicer sliko, a je treba videti v živo, da »začutiš« prave previsne dimenzije. Jaz sem ostala bolj na levi strani, tam do 8a, Bečko se je pa sprehajal na pogled po ful previsnih 8b in 8b+! Čist nor!

Omenila bi še sektor Kanzl v meni bližnjem Kanzianibergu; tu je v osrednjem delu stene, kjer je skala res brez reliefa in slabe kvalitete, 30m namenjenih umetnim smerem. Prava umetna stena na prostem! Smeri so »naredili« postavljavci, ki delajo tudi tekmovalne smeri, npr. Michael Nedetzki. Saj je prav zavbavno, ne za vsak dan, a če je povsod drugje vse mokro, tudi bolje kot umetna stena. Meni je najbolj zanimiva smer Tales of insanity 7b+, v kateri so na steni nalimani kapniki, ki so popadali na tla v Warmbadu:-) Za tiste ki so proti umetnim oprimkom, naj povem, da je desno in levo polno lepih klasik (npr. Schneebrunzer 7c in Limes 8a+), brez umetnih oprimkov, da ne govorim o množici ostalih sektorjev.

Seveda ni šlo brez Ospa, Pajkova streha mi je zelo pri srcu in sem vesela, da je nastalo nekaj novih smeri. "Flashala" sem prvi del Osapske pošasti 7c/c+, in se čisto navdušila za drugi del, ko sem videla Mateja Sovo v njem. A na žalost ni bilo te priložnosti, oz. je dež namočil kapnike, tako da sem bila naslednjič primorana plezati v Mišji peči. Tam nisem bila že tri leta, res sta me gužva in zlizanost smeri odvrnila od nje. A sem našla nekaj nezlizanega; kombinacijo smeri Ptičja, Pikova in Vizija. Res lepa smer, ki ima detajle ravno na »križiščih« smeri, tako lahko rečem, da sem jo flashala s Klemzyjevo pomočjo. Sledil ja »ogled« Klobase. Tudi ta ni čisto nič zlizana, a bolderček na koncu mi ostaja znanstvena fantastika. Gotovo je to 8a+ z najmanj ponovitvami!

Na deževno soboto sem šla na NLP; luštno je bilo plezati lepe bolderčke v dobri družbi! A gužva je bila kar prevelika, magnezijevega prahu smo se dodobra najedli! Bi moral priti ljubljanski župan pogledati koliko ljudi je navdušenih za plezanje in primakniti malo denarja za kaj velik plezalni center!

Dan za tem sem si naredila čisto nasprotje; plezala sem sama, na soncu in svežem zraku, z lepim razgledom na Triglav, 80metrske smeri! Blaščeva skala je nekakšno moje »svetišče«, kot je rekel Borut Kavzar. Ima prav. Rada sem tam, sama s smermi (ter z vrvjo, gri grijem in žemarjem seveda).

Tommy je imel v Mojstrani najraje traktorje. Čisto nor je nanje!

Nico pa se je medtem matral v Muir Wall. Menda skupaj z Salathe ena najlepših linij v El Capitanu. Ni šel tja z namenom, da bi vse preplezal prosto, čeprav mu ni veliko manjkalo. Le v 8b ni čisto nič razumel…pa mu je potem angležinja Hazel Findlay povedala, kako se lotiti čistega pravega kota brez oprimkov, stopov in poči, tako da je že zdaj čisto motiviran, da se enkrat vrne nazaj. Kdo ve, mogoče bova šla celo skupaj. Čeprav me dejstvo, daj je 30% oprimkov posledica zabijanja klinov, se pravi »pin scars«, kar malo odvrnila od tega.

Za tiste, ki znate francosko, je tule njegova zgodba http://jmc-crew.com/News.php?Id=429, sicer pa si poglejte le slike ali pa preberite blog Hazel Findlay http://hazelfindlay.wordpress.com/2012/10/23/free-adventures-on-el-cap-the-premuir-second-ascent-5-13cd-33-ish-pitches/

PS:Pisala sem samo o plezanju, slike so pa samo Tommyjeve:-)


                        

     
 


Video iz Ave Cesar

http://www.tvmountain.com/video/alpinisme/9225-1-petit-clocher-du-portalet-ave-caesar-mont-blanc-massif.html

http://www.tvmountain.com/video/alpinisme/9226-2-petit-clocher-du-portalet-ave-caesar-mont-blanc-massif.html



     
 


Nekaj video materiala in morja

Preden sem šla pod zobozdravniški skalpel (poseg, ki sem ga prelagala celo poletje, da sem lahko plezala v granitu) smo šli še posneti Reve de Larve v Suet. Zgleda lažje kot je v resnici:-)

http://www.tvmountain.com/video/escalade/9177-martina-cufar-potard-le-suet-8b-reve-de-l-arve.html

Potem smo en teden preživeli na morju, Tommy je čofotal, meni pa je morska voda celila šive v ustih, tako da bom kmalu lahko spet plezala na polno!

Zdaj bom en mesec v Sloveniji in upam, da deževje ne bo zamočilo vseh sten!


                        

     
 


Še zadnji granit letos

Ko pogledam skozi okno vidim sneg. Res je, tega vidim celo leto, a tokrat ni le na vrhu Dome de Goutera, ampak že »nevarno« blizu našega vrta. Oh ja, konec je poletja in plezanja v toplem granitu! Škoda! Že zadnji dve granitni avanturi sta bili kar mrzli. Najprej sva šli s Sylvie Drouillat v južno steno Aiguille du midi, z namenom splezati malo prenovljeno Fou de l'Aiguille 7b, 180m. Začelo se je (razen gužve na vstopu) kar obetavno, a sredi petega raztežaja se je nebo naenkrat stemnilo in začelo je …snežiti! Tako da tudi v tretjo v tej smeri, nisem prišla do vrha, oz. sva pobegnili v lažji teren. Nisem ustvarjena za plezanje v mrazu!

Prejšnjo soboto pa me je Nico odpeljal v »najlepše poči« masiva Mont Blanc, v smer Ave Cesar (250m, 7c) v Petit Clocher du Portalet. Mogočna stena, ki jo vidiš že iz doline, te tako prevzame, da dve uri in pol hoje hitro minejo. Jaz bi sicer veliko raje plezala v vzhodni steni, na soncu, a smer Ave Cesar je na žalost v severni, tako da sem že pred vstopom v steno dala v vrečko za magnezij grelce za prste:-) Nico je bil v smeri že trikrat, tako da je imel sabo »plonklistek« z metodami in potrebnimi frendi za vsak raztežaj. Je hotel vse preplezati s sprotnim nameščanjem in mu je povsod, razen v drugi prvi 7c, tudi uspelo. Smer se začne z malo podrto štirico, sledi lepa 6b+, potem pa prva od treh lepih poči; 7b+. Na začetku je treba biti malo velik, da z luske dosežeš v poč; po treh poskusih sem se zagrabila za komplet in zanihala v poč. Zjutraj z mrzlimi rokami in nogami, se mi ni ljubilo iskati variante za tiste malo manjše. Če bi vedela, da bom vse ostalo splezala, bi se malo bolj potrudila. Sledi lepa dolga 6c, ki te pripelje pod ključna raztežaja smeri, dve 7c-jki. Prva kratka in jedranta z ozkimi razpokami, kjer sem imela precej manj problemov kot Nico in se mi sploh ni zdela težka. Mi je pa ta druga dala toliko več vetra. 30metrski »splitter« kjer rabiš v glavnem vijoličasti in zeleni camalot, na koncu pa bolderček na prste. Prvi del mi v prvem poskusu ni bil čisto nič jasen. Prstov na noben način nisem znala zakajlat v poč. Vsak meter sem zdrsela ven. »Ringlock-ov« še nikoli nisem obvladala. Zadnji bolderček mi je bil pa ful všeč in za konec sem šla še enkrat na top rope, z namenom, da poskusim »začutit« kako je treba zarotirati prste v »ringlocksih«. In sem začutila…sicer sem imela občutek, da me lahko na vsakem gibu »izstreli« z obema rokama naenkrat iz poči, a je kar šlo, do počitka pod detajlom…in sem se motivirala in pofajtala do vrha. Res vesela, čeprav na top rope, kar je čisti popust. Si ne predstavljam, kako bi bilo vmes še nameščati frende, še ven sem jih komaj pobirala sproti. Še en 6b+ in bili smo na vrhu. Bili, ker naju je z Nicotom spremljal kamerman tvmountain.com, tako da boste fajtanje lahko videli tudi na internetu.

http://www.tvmountain.com/video/alpinisme/9225-1-petit-clocher-du-portalet-ave-caesar-mont-blanc-massif.html

http://www.tvmountain.com/video/alpinisme/9226-2-petit-clocher-du-portalet-ave-caesar-mont-blanc-massif.html





opomba: ringlock je tehnika, ko kazalec in sredinec daš čez zadnji členek palca, vse skupaj vtakneš v poč in zarotiraš komelec navznoter. In drži, če verjameš:-)


                        

     
 


Tommyjevi prvi koraki in moj prvi vrh Grand Capucina

Včeraj sem gledala dokumentarni film o gnujih…mladiček shodi že nekaj minut zatem, ko je prišel iz materinega trebuha. Ljudje smo res počasni:-) Tommy je rabil skoraj leto in dva meseca za svoje prve korake! Zakomplicirana tale hoja! Ampak kako ponosen je sedaj, ko lahko sam pride kamor želi!

Pred dobrim tednom sem naredila ne vem koliko korakov čez ledenik Vallee Blanche do Grand Capucina (Bele doline) in nazaj na Aiguille du Midi! Še posebno vzpon nazaj se je neskončno vlekel. Malo odveč tale hoja, še posebno po dolgem a lepem plezalnem dnevu. V Grand Capucinu (3838m) sem že večkrat plezala, a še nikoli stala na njegovem vrhu. Ponavadi sva z Nicotom plezala pretežke smeri in za »ta lahke« šestice ni bilo časa in motivacije. Ampak letos sem hotela iti na vrh. Izbrala sva smer, ki jo tudi Nico še ni plezal – Sourire de l'ete, 6b. Gre za staro smer, ki jo le redko kdo pleza, saj ni opremljena kot klasike. »Štanti« so predpotopni oz. jih sploh ni, pa precej je treba iskati prave prehode preden poči zamrejo. Sicer pa super plezarija po počeh, po »knobsih«, čez plate. Končala sva v Sole mio, saj je originalna smer v zgornjem delu »tehnika«. Vrh Gran Capucina pa enkraten!

Pred tremi dnevi sva hotela narediti en »linkup« okoli Aiguille du Midi; Fissure Laroux 7a, Fou de l’Aiguille (6c, 6b, 6c+, 7b, 7a, 6c, 4, 7a+) and L’enfer du décor 7b. Načrt je bil preveč optimističen za omejen čas med prvo in zadnjo gondolo, pa še smeri nisva poznala dosti dobro, da bi plezala hitro, tako da sva po petem raztežaju Fou d’Aiguille pobegnila v lažji teren in na zadnjo gondolo. Nico je včeraj smer malo na novo opremil, predvsem varovališča in svedrovce na mestih, kjer « naravno » varovanje ni možno, tako da bo naslednjič, ko bova šla mamo manj »scary«. Smer bo imela gotovo več ponovitev, saj je res lepa a zaradi zastarelosti neaktualna.

Tule vodniček in opis v francoščini: http://jmc-crew.com/News.php?Id=415


                        

     
 


Ma dalton in Reve de Larve

Vremenski in baby sitting pogoji so bili zadnje čase ugodni:-) Zato sem preplezala nekaj dolgih smeri. V Gendarme du Peigne(3068m) sva z Nicotom splezala Peigne perdu, 400m, 7a+. No meni je v enem od dveh 7a+ raztežajev enkrat zdrsnilo, a zaradi večnega teka za zadnjimi gondolami, nisem šla ponavljat raztežaja. Sicer pa je smer izredno lepa, sploh od šestega raztežaja naprej, kjer se postavi precej pokonci. Smer je opremil in ocenil Vogler, in njegove smeri je vedno treba več kot spoštovati. Gotovo ene najtežjih 6c in 7a v masivu Mont Blanca!

Ko je v višinah preveč pihalo za plezanje, sva šla z Nicotom v lahko bi rekla kar najino steno Balme (tam sva leta 2009 splezala prvo skupno smer). Ostala nama je še ena od »ta težkih« smeri, Concile de pierre (6a+, 7a+, 7c+, AO 8a, 6c, 7c). Nico je želel preveriti, če se začetek 8ajke, kjer se moraš potegniti po treh svedrovcih, da preplezati prosto. Zato sva privlekla gor celo portaledge, saj je štant čisto viseč. Grife sva našla, a je ful ful boulder, ki se konča z jumpom na mega šalco…Nekaj je poskušal, a ni šlo. Jaz sem se raje skoncentrirala na »normalno« varianto, in jo uspela splezati v prvem poskusu. Sem pa zadnje tri cuge en dan, ko je bil Tommy v vrtcu očistila prahu in naštudirala sama z vrha in statično vrvjo. Se je splačalo! Nico pravi, da se bo vrnil, ko bo dovolj močan, da bo preplezal boulder.

No potem je pa tu še najlepša smer, za katero sem se morala kar triktrat povzpeti na Aiguille du Midi 3842m. No, to ni tako težko, saj te tja pripelje gondola:-) Smer Ma dalton je ena najbolj spektakularnih v južni steni Aiguille du midija. Še posebej zaradi nekajmetrske strehe v drugem raztežaju. Da si bolje predstavljate zadevo je tule video Alex Chabota v njej. http://www.tvmountain.com/video/alpinisme/7057-ma-dalton-aiguille-du-midi-alexandre-chabot.html Ko sem to videla, sem takoj vedela da bo težko. Ocena sicer nič posebnega, 7b+. A truda je bilo za mnogo več. Kdor ne zna kajlati rok, pa nima šans, da pride čez. V smer sem šla skupaj s Sylvie Drouillat, ki je streho med drugim obiskom uspela preplezati, jaz pa sem imela probleme s tem, ker imam večje roke in na nekaterih mestih, nisem mogla spraviti rok v poč. Potem sem le našla svojo varianto, s daljšimi gibi, a bila že preveč utrujena za dober poskus. Šli sva naprej, do konca smeri sta še dva raztežaja, dokaj normalna 6c in čist noro težka 7a – široka poč, kjer bi rabil nekaj frendov št 4 in 5, a sta na srečo zraven dva svedrovca. Vse sem dala od sebe, a se tik pred koncem težav odpeljala iz poči. Dva dni »muskfibra« zagotovljenega. Tretji dan sem se vrnila, z Victorjem Estranginom, in uspela vse preplezati! Sicer ne tako, kot bi bilo najbolj idealno, med nameščanjem frendov v streho sem enkrat padla, potem pa šla še enkrat z že nameščenimi varovali. V 7a sem spet morala dati vse, vse od sebe, da sem jo splezala, na koncu sem pihala kot lokomotiva! Višina naredi svoje! Osebno mi je bila smer precej težja od znamenite Digital crack 8a, ki sem jo splezala pred dvemi leti (na zadnji sliki v ozadju) . Slednja je namreč čisto po mojem okusu, navpična platka z majhnimi grifki.

No, zadnjo deževno nedeljo, ko so se vsi drenjali na umetnih stenah, sva šla z Nicotom v Suet, ker kot prava lokalca veva, da se da plezati v dežju:-) Še posebej Reve de Larve, ki je precej previsna. V njej nisem bila dva meseca, a sem bila zaradi dobre forme precej samozavestna tako da sem že v prvem poskusu oplazila zaključneha velikega musavca, v drugem pa ga tudi zadržala! Ta smer je res ena lepših linij, ki sem jo preplezala, ko bo priložnost vam pokažem kakšno sliko!


                        

     
 


Še malo slik

Hvala Luku Fondi za lepe slike iz Tweety!

                        

     
 


Malo gori malo doli

Sem napisala, da komaj čakam, da grem torek v Grand Capucin…. A sva z Nicotom naredila začetniško napako; ker so vsi pravili, da bo ful lepo vreme, nisva vremenske napovedi nič kaj podrobno pogledala in spregledala, da so napovedali močan severovzhodni veter na višini. Tako da sva cel dan samo hodila po ledeniku…od Aiguille du Midi do Gran Capuccina in nazaj…stalno v upanju, da bo veter ponehal, in da se bo dalo plezat. A ni bilo čudežov, mraz je bilo kot »svinja«! No, navsezadnje sva le splezala en raztežaj, lepo poč Fissure Leroux 7a pod kočo Cosmiques, ki je bila kolikor toliko v zavetju. Vzpon nazaj na Aiguille du midi mi je bil res too much, že dolgo nisem bila tako utrujena. Višina naredi svoje. A ves trud vseeno ni bil zaman, naslednji dan sem v Cascade de Doran (1200m) splezala tisto 8b, Le mur jaune, v kateri sem nekaj dni prej padla 2m pod vrhom. Je bilo lažje kot hoja po snežnem grebenu na Aiguille du Midi:-)

Včeraj sva bila v Foronu, kjer je plezarija netipična za okolico Chamonixa – se pravi zeeeelo previsno! Kar vrat boli! Sem bila vesela da sem flešala Mass tick 7c in v drugem poskusu splezala À maman ça 7c+/8a.

Plezalnih slik nimam veliko, moj fotoaparat je bolj usmerjen v Tommyja. A kmalu boste videli nekaj slikc iz Tweety, saj sva z Lukom Fondo pred nekaj dnevi naredila en foto session.



                        

     
 


Petek 13

Petek 13 se je izkazal za srečen dan:-) Vsaj za Slovenke v Chamonixu. Mina je na tekmi za svetovni pokal zmagala, jaz pa sem nekaj ur prej opravila s smerjo, za katero sem mislila, da mi bo še dolgo bremenila ramena. Tweety 8b v Bionnassayu. Ko sem šla prvič vanjo konec novembra sem komaj naredila vsak gib posebej, nekaj od njih pa sploh ne. Kaj šele da bi lahko kak komplet vpela. Konec aprila, sem uspela povezati po nekaj gibov in vpenjati komplete, maja sem že delala lepe poskuse z enim ali dvemi padci, potem sem jo pa malo zaradi spleta okoliščin in malo namerno pustila, ter se v petek 13 vrnila v Bionnassay, bolj z namenom pokazat Urški Florijančič to plezališče, kot kaj težkega splezat. No potem sem ugotovila, da je vreme idealno, oblačno in ne prevlažno in premraz in sem šla malo ponoviti gibe. Pa se mi je vse zdelo precej lažje. In sem si rekla, da pač probam, do kam bo šlo. In je šlo! Na kvazi počitku pred drugim detajlom, kjer sem se ponavadi le navijala in ne počivala, se mi je celo uspelo spočiti, tako da je šel detajl kot po maslu! Za konec me je pa čakalo še skoraj 20m nepoznanega terena…ker sem se prej vedno obrnila po koncu težav, kot večina plezalcev, a sem si rekla, da če je štant na vrhu, je treba do njega, čeprav je le okoli 6b…a po prahu, lišajih, krušljivi skali…sem »molila« da se mi kaj ne odlomi! In se ni! The best, tolk je fajn, ko nekaj uspe takole čisto nepričakovano. Verjetno ima nekaj pri tem uspehu tudi dejstvo, da sem v zadnjem času večkrat plezala na višini, in sem bila oborožena z nekaj več eritrociti v krvi. Granit je res pravi doping:-)

V Flammes de Pierre sva z Nicotom splezala La reprise, 300m, 7a, v Južni steni Aiguille de Midi sva s Sylvie Drouillat poskušali v strehi Madalton 7b+…a se bo še treba vrniti, v Breventu sem s Sebom Angaldom preplezala Premier de Corvee 7a, 180m, pa še eno lažjo v »normalni« nadmorski višini s svojo poročno pričo Jessico Taleb, Vipere au pied 6b, 250m v Barberinu.

Pred Tweety sem v drugem poskusu opravila z Gare a Grand Gourou 8a+ v Tinesu. Včeraj sem s Slovenci plezala v Cascade de Doran, in uspela v La chevre de mon voisin 8a. V najlepši smeri sektorja, Le mur jaune 8b, ki mi je prvih 38m pisana na kožo, se pravi rahlo previsna platka s poličkami, padla na luknjici za en prst dva metra pod vrhom. A bo šlo, ker se da fajn noge postavit:-) Samo zdaj so v prednosti dolge smeri…V torek v granit Grand Capucina!



                        

     
 


Tommy upihnil prvo svečko, jaz pa spet prijela za granit!

Evo, spet sem čisto v zaostanku z mojim blogom…a vse enostavno ne znese:-)

Danes Tommy praznuje svoj prvi rojstni dan! Vse najboljše mali!

Naj na hitro opišem dogajanje zadnjih dveh mesecev: malo smo bili v Buouxu, kjer je bilo ful vroče in smo raje pobegnili na morje ter v senco enega »secret« spota s ful kapniki in 9ajkami v bližini. No, te slednje sem samo gledala, se pa tudi 8ajke najdejo.

Potem smo bili pa kar v Chamonixu, Nico ima precej dela s kandidati za gorske vodnike, tako da skupaj lahko plezava le za vikend in sva to izkoristila za dolge smeri. Res je super po dolgem dolgem času viseti sredi stene z »luftom« pod nogami. Najprej sva v steni Maladiera preplezala Xenon, 7b+, 240m, prejšnjo soboto so bile pa končno vse okoliščine (varuška, vreme, zdravje) primerne za plezanje v granitu na Aiguille du midiju! Nisva izbrala nič težkega, oziroma Nico, ki je več kot aklimatiziran, ker je vedno tam gor, bi šel kaj težjega, jaz pa ne. Še v 6bjkah in 6c jkah mi je zraka na 3800m zmanjkovalo. A sem kljub temu več kot uživala v počeh in s »frendi« na pasu!

Moji projekti pa še vedno na čakanju..Nisem imela veliko sreče z okoliščinami; ko so bili suhi, sva s Tommyem jedla antibiotike, ko sem bila v formi, je bilo vse mokro, trenutno pa je tako vroče in soparno, da niti ne pomislim nanje. 8a jke se še da splezat, za 8b pa rabim idealne pogoje.

Sem s prijateljicami raje preplezala nekaj lažjih krajših klasik v steni Balme, kjer te vsaj hladi rahla sapica. Realite non ordinaire 7a+, 180m, Y'a de l'Urgo dans l'air 7a+, 180m, in še najlepša Le vieux de la montagne 6c, 170m.

Komaj čakam na vikend, da spet vtaknem roke v granitne poči!



                        

     
 


Aprilskemu vremenu je težko biti kos

Vreme ima precejšno moč nad tem, kje bomo plezali…in zadnje čase sem se morala spet večkrat zateči na umetne stene. Dež je dodobra namočil stene tako v okolici Chamonixa, kot tudi Mojstrane, kjer smo bili zadnja dva tedna. V Sloveniji sem imela tudi nekaj obveznosti do Slovenske vojske, tri dni smo tako vsi trije preživeli v Vipavi; ko sem »odmetala ročne bombe« sem se pridružila Tommyju in Nicotu, v »boulder housu«; nastanjeni smo bili pri »Šeliju« in Katji Vidmar. Nico je šel enkrat tudi bolderirat z vipavsko klapo in se je čudil, da so lahko tako navdušeni nad tako majhimi bolderji. A ko je bil enkrat v igri, je tudi on užival! "Spirit" je tisti, ki je pomemben! Zelo je bil navdušen tudi nad Luknjo v Ospu ter kapniki v Warmbadu…ki so bili na žalost precej mokri. A vseeno, v petih plezalnih dneh je splezal pet 8a- jk. Tudi jaz sem ponovila nekaj »starih«, Silent Alarm v Bitnjah, pa Active Discharge v Ospu, pa Made in Carinthia v Warmbadu. Moram povedat, da so vse ful ful lažje kot 8a- jke v Buouxu, kjer smo bili malo prej in nisem imela za kruh! Resda luknjice niso moja vrlina:-) Nico je v Buouxu opravil z eno od klasik, Mission 8b Didiera Rabatouja, kjer se skoraj vse odvija po luknjah za en prst! Sem bila čisto zadovoljna, ko sem splezala precej lažjo a ravno tako previsno sosedo Devers Pervers 7b+.

Preden je dež zalil oprimke večine plezališč v okolici Chamonixa sem uspela v zelo boulderaški 8a v Bionnassayu, Vegetal sup in Une main dans le sac 8a v Suetu. Ker mi v Buouxu ni šlo v Reve de Papillon 8a (Sanje metulja) , sem si rekla, da moram najprej čez fazo gosenice in sem naštudirala Reve de larve 8b (Sanje gosenice) v Suetu, zdaj pa bo treba malo potrpežljivosti, da se previsna poč posuši, da se z njo zares spoprimem! Sicer bom pa kak oprimek posušila z gorilnikom, kot je storil Nico v smeri, ki nosi takšno ime ravno zato, ker je prvi oprimek vedno moker in ga je treba posušiti: Camping gaz 8b/b+

In še čisto sveža novica. Še diši kot sveže pečeni piškotki:-) Nico je za tri dni pobegnil v Verdon in preplezal Dame Cookie , 180m, 7c, 6c, 6c, 8a, 7c+, 8a+,5c. Bil je pod pritiskom, saj mu je v drugi navezi sledila Nina Caprez…Moški ponos je bil na preizkušnji, a je stres uspešno obrnil sebi v prid in vse splezal v prvem poskusu po dnevu in pol študija.

Pa še nekaj o Tommyju - največja faca!



                        

     
 


Pomlad je tu!

Danes sicer spet sneži, a zadnje dva tedna je bila tudi v Chamonixu prava pomad! Sonce je lepo posušilo stene, tako da smo plezalci prilezli iz zimskih brlogov (umetnih sten) in v plezališčih tule naokoli je spet pestro. Ugotavljamo, da umetne stene ne pripomorejo veliko k dosežkom v skali. Predvsem oprimki za noge so nam primanjkovali:-) A po nekaj dneh navajanja na tipično plezarijo (Haute – Savoie), se pravi tehnično, in po čiščenji prahu s oprimkov (Lapis je zakon!), so začele padati prve osmice. Tako sem v Chapelle Saint Gras prepelzala lepo poč Surprise sur prises 8a+, v novem plezališču nad Taningesom, smer Yallah 8a, ter v Suetu Rencontre de troisieme age 8a.

Tommy je bil medtem v dobrih rokah babic in tete…Kot vidite na slikah.



                        

     
 


Na toplo v Buoux!

Po mesecu in pol brez skale sem jo začela že močno pogrešati. Takoj, ko je Nico zaključil s tremi tedni turnega smučanja, smo šli na jug, v Buoux. Pričakala nas je prava pomlad, prijetna sprememba po še vedno zelo belem Chamonixu. A zgleda, da je lepo in toplo vreme prijalo tudi virusu, ki je napadel Tommyja, tako da nismo plezali, kot bi si želeli. Tommy je z vročino in cedečim se nosom dneve preživljal v »gite-u« La Sparagoule, z Nicotom sva pa izmenično plezala z njegovimi prijatelji. Ure, ki sem jih imela na voljo sem maksimalno izkoristila za lepe »Buoux klasike«, sem in tja me je bilo tudi strah, ker so res narazen navrtane, oprimki v platkah minimalni, stopi pa še bolj. 100% old school!

                        

     
 


Zasneženi januar!

Zadnji mesec sem imela v rokah bolj pogosto lopato kot (skalne) oprimke! Tule v Chamonixu je prava zima! Raj za tiste ki ljubijo turno smuko. Jaz nisem med njimi, a mogoče bom to še postala. Zaenkrat v predolgimi Nicotovimi smučmi ne znam izpeljati veliko lepih ovinkov, pa stegna hitro začnejo peči:-) Je bila pa edina turna smuka, ki mi jo je podaril za moj rojstni dan res z lepimi razgledi. Tako da se je splačalo med smučanjem malo trpeti:-) Je pa toliko večji užitek potem na lahkih tekaških smučeh nabirati kilometre na super progah v Chamonixu.

Do pred kratkim se je v plezališčih tule naokoli še dalo plezati. Nico je našel nov projekt, res lepo linijo, ki še ni dokončana, v plezališču Jourdy na 1200m. Okoli 8c. Poč, luknjice..lepo, kot vidite na sliki. Ker moja forma v začetku leta ni bila ravno na vrhuncu, mi je bilo zadosti že samo opazovanje Nicotovega plezanja, ter nekaj 7bjk zraven. A potem je za snegom prišel dež. In je še zadnje suho plezališče v okolici mokro:-(

Tommy pa raste kot konoplja, tudi prvi zobje, pa v vrtec gre sem in tja malo pogledati (v Franciji začnejo že s tremi meseci), pa prinese kakšen lep virus domov:-) A je močen fant in jih hitro premaga. Pa kot njegova mami zelo rad je borkoli. Dokler ne bo v Mc Donalds zavil z očetom:-)

Še vedno sneži….Tako da formo nabiram na umetni steni. Se vrača!



                        

     
 


Navihano 2012!



    

     
 


Dva tedna v Saint Legeru

V začetku decembra, ko so napovedovali poslabšanje vremena v Chamonixu, smo se za par dni odpravili v Provanso, v Saint Leger. Prava mala odprava. Naša družinica s mamo Nathalie (varuška) ter prijatelja Victor in Sylvie (da sta peljala del Tommyevega vozička:-)) Prav udobno smo se namestili v »gite-u« La bergerie http://www.provence.guideweb.com/gites/bergerie/index.html , ki je pet minut stran od prvih od mnogih plezalnih sektorjv, v drugo ser pa vodi mirna cestica idelana za »vozičkanje«. Več kot priročno!

Prve dni sem se privajala na previsno kapniško plezarijo. Uffff, težko je, ko se stene nagnejo! V okolici Chamonixa ni velikih previsov, kar se nam je vsem poznalo, tako da kakšnih »big performance« ni bilo. Smo se pa kljub temu zvečer - no, do ene pol petih se je še kaj videlo- zadovoljni vračali v našo hišo ob toplo pečko. Kljub temu, da smo bili v Provansi, ni bilo vroče, Mont Ventoux pa je nizko potujoče sonce skoraj cel dan zakrival. Nico je bil nad razmerami navdušen, moji mrzli prsti malo manj, a sem se znašla z grelci v vrečki za Mg.

Čez nekaj dni, smo se navadili na previse, tako da se je vse skupaj zdelo malo lažje, padati so začele prve osmice; Nico in Victor sta uspela v La reserve 8a+/b in Contrat pour escaladar 8a, ki sem jo uspela tudi jaz. Ker so iz Chamonixa prihajale »zasnežene in mrzle« novice, se nam ni prav nič ljubilo zapustiti Provanse, zato smo ostali kar 15 dni! Vmes smo tudi mi doživeli sneg, a sta ga je provansalsko sonce in mistral v enem dnevu pojedla. Vsi smo se zagnali v malo težje smeri, Nico v La Hyene 8b+, Victor v Prananio 8b, jaz pa v Prince de Lactique 8a+…A nikomur ni uspelo. Bili smo pa blizu. Kak dan bi morali počiti, a se nam ni ljubilo:-)

Zdaj smo pa spet nazaj v pravi beli zimi. Fajn je, ko greš plezat v Bionnassay s smučmi na nogah!

Kot vidite plezalnih slik nimam veliko, Tommy je bil glavna zvezda!

Še sveži dodatek: Nico ni mogel zdražati v zasneženem Chamonixu...je šel za dva dni nazaj v (deževni) Saint Leger. In se je splačalo, uspelo mu je preprezati Hyene 8b+. Kul, ker je bil prav tečen zadnje dni:-)





                        

     
 


Pa je padla 8b!

Zadnjo novico sem končala s stavkom, da bo treba kak nov projekt odpreti. Po še eni 8a+ v Bionnassayu, La loi de Murphy in dveh 7cjkah na pogled oz. flash, La double colonne in Carpe Diem v Suetu, sem se podala v dve 8b-jki. Najprej sem probala Tweety v Bionnassayu in vam povem, da kaj tako težkega še nisem probala. No, saj gibe sem še nekako naredila, povezati jih je pa druga zgodba. Balaniranje z vrvjo, bi se temu reklo:-) Res je tudi to, da je bilo ful vroče,da je vse drselo. Neverjetno za konec novembra na 1500m! Sicer se jaz nad vročino ne pritožujem, Nico je tisti, ki ne prenese plezanja na vročem soncu, zato smo se potem nekajkrat odpeljali malo dlje po dolini, v Suet, kjer je bilo zaradi inverzije prijetno hladno. Podala sem se v smer Que la couenne coule du cul des bouefs 8b. Enkrat sem jo poskusila že lani poleti, ko jo je preplezal Nico, pa nisem prišla do vrha. Navrtana je precej na redko, detajle moraš kar preplezat, bi rekla 8b (8a obvezno). Tudi tokrat prvi dan nisem uspela pripeljati vrvi do vrha. Ustavil me je dolgi gib v drugi polovici smeri, kjer se je bilo treba vreči na eno musavo polico. Po ene 10ih 8metrskih poletih sem obupala za tisti dan. A kar nisem mogla zaspati, ker sem razmišljala, kako bi se lahko postavila, kako bi lahko drugače prijela kleščico, da bi lahko dlje skočila. Čez dva dni, sveža in bolj »ustvarjalno« razpoložena, sem našla rešitev, ki je bila preprosta. Stisni na vso moč, skrči biceps in se odrini, brez sukanja kolen in podobnih tehničnih zadev:-) No, kljub temu je sledil še daljši polet, ker po tem gibu ni bilo nobenega konkretnega grifa in sem razočarano ugotovila, da se je treba še enkrat vreči na en dober kapnik, za kar nisem imela več moči, pa še Tommy se je zbudil pod steno in jokal. Čez kako uro, za Tommyjevo kosilo lažja, mi je le uspelo priti do vrha in takrat sem začela verjeti, da jo lahko preplezam. Naslednji obisk sem bila že blizu, a je bilo še potrebno izpiliti nekaj detajlov, v soboto, zadnji dan pred napovedanim poslabšanjem vremena, pa mi je uspelo v prvem poskusu! Kul! Res sem bila vesela! Sploh ker smer ni ravno mojega tipa, z vsemi »jumpi«. Tudi Nico je bil uspešen v eni 8b, Tchouk Tchouk Nougat.

Me sprašujejo, kje je moj recept, za to da 5 mesecev po porodu plezam 8b. Veliko veselje do plezanja! Simpl. Pa seveda to, da je Tommy priden, da veliko spi, da sem spočita in da sta babici z veseljem pripravljeni preživeti nekaj uric s Tommyjem, ko z Nicotom plezava. Zdaj so dnevi za dojenčke pod steno že večinoma premrzli, tako, da ga ne vzameva vedno s seboj. Priročno je tudi to, da imam 3 umetne stene v krogu 5km. V dveh uricah se človek več kot napleza!

Konec tedna se bomo, če bo vreme ugodno malo odpravili proti jugu, v Buoux, pozimi se pa vrnem v Tweety..ne bom tako hitro obupala. Če ne drugega je bolj prijetno plezati balvane na soncu z razgledom na hribe kot na umetni steni:-)

PS: Plezalnih slik nimam nič, malo se zabavajte ob Tommyju


                        

     
 


Nosečniški projekti odkjlukani:-)

Tommy je zamenjal razgled iz vozička. Zdaj namesto Triglava iz vozička opazuje Mont Blanc, Aiguille du Midi, Dru. Res sem vesela, da sem doma v tako lepih predelih, ko si vsak dan znova rečeš, »waw, res so lepi teli hribi«. Tega se zdaj, ko se počasi sprehajam z vozičkom, še bolj zavedam. Prej sem po naravi ponavadi tekla, kolesarila, skratka čimbolj šibala, in se »dekoracije« nisem dobro zavedala. Zdaj pa s Tommyjem gledava drevesa, liste, poslušava ptiče, krave, ovce, šumenje vode…«Vozičkanje« je zakon!

Zadnji teden v Sloveniji se je Tommy »vozičkal« tudi z razgledom na morje. Šofer sta bili moja sestra in mami, mi plezalni zasvojenci smo pa plezali na Napoleonici. Maja Šuštar me je navdušila nad Wild Wind 8a, sicer skoraj popolnoma umetno smer tik nad cesto, a ob lepem razgledu na morje, na sončni zahod tudi umetna smer postane lepa. Prvi dan ni šlo, je bilo preveč vroče, smer me je pa toliko potegnila, da smo odpravo dojenčkov na morje ponovili še enkrat. In tokrat je šlo.

Tretjega novembra sva se s Tommyjem odpeljala nazaj v Chamonix, v tunelu pod Mont Blancom naju je kamera tudi slikala:-). Moja denarnica imela srečo, da je bil na sliki napačen datum, zato nama je prijazen policaj pogledal skozi prste. Pa naj še kdo reče, če ni fajn, ko tehnika zamrzne:-)

Nico je Tommya po enem mesecu komaj spoznal, saj je postal pravi mali fant (7kg). Kmalu sta se spet navadila eden na drugega. Najraje skupaj gledata televizijo :-) Ajajaj!

Dnevi tule v Chamonixu so zdaj res idelani za plezanje. Medtem ko je južna Francija prejela zajetno pošiljko dežja, ki je dodobra namočila plezališča, tu ni bilo niti kapljice. Vse stene so suhe, mraza tudi ni pretiranega. Največkrat smo bili v Bionnassayu (1500m visoko), kjer sem imela na dolgu še en »nosečniški« projekt, Les coudes au zenith 8a+ (bolj 8b, če smo realni, a v Visoki Savoji so ocene rade še posebej zasoljene). Uspela mi je že tretji dan poskušanja, oz. takoj ko sem našla novo metodo za ful dolg gib v prvi tretjini smeri! Zdaj bo pa treba kak nov projekt odpreti, nosečniški so odkljukani:-)



                        

     
 


Malo po stenah, malo po zraku, malo po tleh

S Tommyem sva že dva tedna v Sloveniji, kjer je pestro! Najprej hitro v Osp naštudirat Varianto Tržaške, po kateri smo v soboto punce šibale na že 14. Memorialu Janeza Jegliča. Se je splačalo natrenirati, se je Tommy veselil svetlečega pokala! 8min 55s sem potrebovala za smer (65m). Druga je bila Maja Šuštar, tretja pa Lučka Franko.

Potem sem dvakrat šla v Bitnje, da sem preplezala Našega Tita 8a+, ki sem ga že malo spoznala pomladi s Tommyjem v trebuhu. Zdaj pa me je od spodaj spodbujal, je začel jokati ravno ko sem bila na zadnjem počitku in sem tako pohitela, da sem skoraj pod štantom padla:-)

Sicer pa rolamo, »vozičkamo«, hodimo, uživamo lepe sončne dneve!

Nico pa uspešno napreduje po El Corazonu navzgor. Ko prejemam sms-se se počutim, kot bi bila na porta ledgu sredi stene!



                        

     
 


Kaj novega?

Tommy raste in nas vsak dan zabava s kako novo pogruntavščino. Faca je!

Od 24. 9. sem gospa Čufar Potard :-)

Poročno potovanje – 3 dni plezanje poči v italijanskem Cadareseju. Zakon! S frendi za pasom sem se počutila v Ameriki. Nico splezal The Doors 8a, jaz sem stestirala, če mali frendi na detajlu držijo. Odgovor: Ne. A je spodnji zadržal:-)

Splezala sem še dve »navadni« 8a-jki (se pravi, s svedrovci in pravimi oprimki) – Zoubida line v Maquis in Chasse a cour v Bionnassayu.

S Tommyjem sva zdaj za en mesec prišla v Slovenijo. Slovenska babica vesela, francoska pa žalostna:-)

Po 15 mesecih sem skočila s padalom! THE BEST

Po 3 letih bom tekmovala na Memorialu Janeza Johana Jegliča. IT WILL BE FUN!

Nico je v Yosemitih. El Corazon drugič…

To je to.



                        

     
 


Prva 8a po Tommyju

Me sprašujejo, zakaj bolj poredko pišem svoj blog. Že pred Tommyjem sem bila bolj lene vrste za to, zdaj imam pa dober izgovor, da ni časa:-)

Nina Caprez http://www.ninacaprez.ch/blog/ mi je rekla, da kadar že kaj napišem, pišem preveč. Samozavestna kot ta punca je, sem jo ubogala in bom kratka in jedrnata:

1. Mi imamo se fajn, če vam prav je al ne...:-)

2. Plezamo..skoraj vsak dan:-)

3. Tommy pridmo spi pod steno ali pa se pocrklja v rokah plezalinh baby sitterk oz. baby sitterjev.

4. Jaz se spet "fajtam" po smereh, uživam v navitih podlahteh, padam ali pa vpenjam "štante". Uživam!

5. Po treh 7c-jkah, Super Longus (NP), Pap'aspit (prvi poskus po marčevskem "ogledu" s trebuhom:-), in L'arbre en papier, je padla tudi prva 8a jka, Gare a Gourou v Tinesu.

6. Imamo veliko obiskov, trenutno na našem vrtu kampira Nina Caprez. V veselje mi je da sem jima s Cedricom Lachatom posodila svoje

"frende", da so šli vsaj oni na višino v granitne smeri! Jaz bom še kakšno leto počakala...





                        

     
 


Privajanje na vlogo plezalne mamice

Psst, Tommy spi. Imam malo časa, da vam napišem, kako kaj poteka privajanje na vlogo plezalne mamice. Prvi teden po prihodu iz porodnišnice, na plezanje ni bilo ne časa, ne energije niti pomisliti. Ko pa sva s Tommyjem našla svoj približen dnevni in nočni ritem, so me stene spet začele privlačiti in smo šli. Najprej samo malo na balvane, ker so bolj priročni, potem smo se pa povezali še z navezo dveh slovenskih plezalnih mamic in dojenčkov, s Polono Juričinec Česen in Manco Miko ter njunima Rokom in Lovrom, ter šli plezat smeri. Ker so dojenčki neusklajeno lačni in jokajoči, je bilo zelo fajn, ko je bil z nami Nico ali kdo drug, kot varovalec, da je vsaka splezala vsaj 2-3 smeri. Če mi je bil prej pri plezanju malo napoti trebuh, so mi zdaj z mlekom napolnjene prsi:-) Kakšen dan je bilo pa namesto plezanja v plezališču bolj druženje in skupno dojenje. Dojenčki skrbijo, da mamice ne pretiravajo s plezanjem. Bolj usklajeni smo bili med hojo na okoliške izletniške točke…zibanje v »štorkljah« vse hitro uspava.

Enkrat sem na hitro skočila tudi na umetno steno, malo pozabila na ogrevanje in na to, da 9 mesecev nisem delala kakih dinamičnih gibov ter si pri sukanju kolena en, dva, tri poškodovala notranje vezi. Brez komentarja. Sem hotela prehitro preveč. Ko je plezalni čas omejen, preskočiš ogrevanje in to se hitro maščuje. Za Tommyja je glavno, da ga lahko dojim in hodim, plezam pa malo bolj po rokah.

Aja, sem skoraj pozabila. Tommy ima že svojo smer, oz. raztežaj v Gran Capucinu. Nico je splezal poč, ki sva jo lani opremila, ter jo poimenoval Tommy 8a/a+!


                        

     
 


Mali Tommy se predstavi:-)

Sem svojo mami malo presenetil in na svet prijokal 20 dni preden so me napovedali! V ponedeljek 27. 6. ob 22 10. Pravi mali plezalec, 2800g in 49 cm. A imam tako velik tek, da se hitro redim...mogoče bom sumo borec:-)

                        

     
 


Trebuh se počasi veča...

Čas hitro teče, spet se dolgo nisem oglasila, a kaj ko je vreme zadnje čase prelepo, da bi ga človek preživel za računalnikom.

Trebuh se počasi veča, mali vse močneje brca, v meni pa želja po plezanju ostaja enaka kot vedno in se ji prav nič ne upiram. Pravijo, srečna mama, srečen otrok. Sicer sem pred meseci, ko sem videla video Fanatic search - The girl thing, v katerem Španke plezajo z mega trebuhom malo pred porodom, rekla, da tega gotovo ne bom počela, a zarečenega kruha se zgleda največ naješ:-) A res plezam po občutku, do tam, kjer gre brez naprezanja.

Vas torej še malo popeljem po plezališčih. Takih, manj previsnih. V okolici Chamonixa sem veliko plezala v Gietrozu (na meji s Švico) , kjer ti granitne platke, dajo misliti. Res lepa plezarija, a 6cjk se je za bat. Ko se enkrat navadiš na super tehnično plezanje, se v Maladieru, od 100 do 300 metrov visoki steni nad Clusom, počutiš že bolj domače. Prijetno je bilo tudi v Pont du Cruzu ter malo bolj previsnem Pas de Renard pri Vallorcinu, plezališčih primernih za poletno vročino, saj sta skriti v senci visokih dreves.

Za en teden sva se z Nicotom odpravila tudi na »kombi« plezalni trip v Vercors. To pordočje, JZ od Grenobla, nudi res vse česar si zaželiš. Plezališč je na pretek, za vse nivoje, dolge in kratke smeri, kapniki, strehe, plate.. Tistim, ki od Francije poznate le Ceuze in okolico Nice toplo priporočam nakup novega vodnika Escalade en Isere http://topo-escalade-isere-ffme.fr/.

Midva sva najprej obiskala Combevieux, sledil je Pressels s Tina Dallom, ter Presqu'ile du haut. Za tiste željne težjih smeri, so super plezališča Pierrot Beach, Auberge Espagnole, La plage, Presqu'ile du bas, Romeyer…

Potem sem se za tri tedne vrnila v Slovenijo. Je treba delat:-) Med obveznostmi za Slovensko vojsko in zbiranjem »baby« opreme (hvala vsem!!!) sem seveda morala spet malo občutiti domačo skalo. Se pravi Bohnijsko Belo, Kupljenik, Blaščevo skalo, Warmbad, Kanzianiberg (ja, to je meni domače, čeprav je v Avstriji). Zanimivo je, kako določene smeri ostanejo »v telesu«, telo gre kar samo po steni navzgor in oprimek v roki začutiš še preden ga primeš. Govorim predvsem v smereh na Bohinjski Beli, ko sem jih plezala pred 15, 20 leti. Ne glede na oceno v vodničku, so se mi zdele vse lahke.

Moram se zahvaliti vsem, ki ste mi omogočili plezanje na »top rope«, Lučki, Nastji, Edwinu, Adrianu, Alešu…gotovo sem še koga spustila. Če vas zanimajo ocene smeri, ki sem jih plezala, le tole: vse so lažje od sestavljanja otroškega vozička ali urejanja raznih fransosko-slovenskih papirjev:-)

Nico je bil v tem času »moviestar«, so za tvmountain.com posneli Max Power, prvo 8c v okolici Chamonixa, ter spektakularno streho v smeri Castapiagne rouge v Verdonu.

http://www.tvmountain.com/video/escalade/8369-max-power-8c-falaise-bionnassay-saint-gervais-mont-blanc.html



http://www.tvmountain.com/video/escalade/8358-gorges-du-verdon-la-castapiagne-rouge.html



                        

     
 


Fuerteventura

Chamoix, 14. 4. 2011: Destinacijo najinih počitnic na morju, o katerih sva z Nicotom govorila že več kot leto, a sva je plažo potem vedno zamenjala za stene, sem izbrala malo po naključju. Ciljala sem na Kanarske otoke, kjer se zaradi "večno pomladne" klime vedno da kopati. Tererifov in Gran Canarie sem se namerno izognila, ker vem, da so tam dobra plezališča in bi plaža in morje spet ostala v drugem planu. Fuerteventura mi je zvenela lepo in sem rezervirala all inclusive hotel ob obali, kjer je bilo označeno, da se da jadrati na deski. Ker midva brez športa ne moreva zdržat en teden.

Kaj hitro po prihodu sem ugotovila, od kot ime otoku. Fuerte vento - močan veter! Pa saj, če si profesionalni kajtar ali surfar, je to zakon, a midva sva daleč od tega; Jaz že 8 let nisem stala na deski, Nico pa 17! Torej sva lahko le gledala vragolije "norcev" na deski in upala, da se bo veter malo pomiril. Tudi ležanje na plaži, v vetrovi, ni bilo tisto po kar sva prišla. A po dveh dneh se je vreme končno obrnilo na bolje, in čas je začel bežati prehitro. Vroč pesek, ki te ob zvoku valov lepo uspava na plaži, osvežilno morje ki te poživi in 2 uri surfanja na dan, ki mineta prehitro! Sprva sem bila malo v dvomih, kako bo šel surf skupaj z malčkom v mojem trebuhu, a kmalu se mi je občutek povrnil in sem šibala po valovih brez strahu. Čisti užitek! Ne jaz ne Nico nisva pogrešala plezanja. Vrnitev nazaj v Chamonix, ki sva ga zapustila v puhovkah, je bil kar šokanten - 26 stopinj! Človek bi se šel skoraj kopat v jezero!

No, a čez nekaj dni sem zjutraj spet drzala led z avta...



                        

     
 


22,5 mladincev in mladih po srcu v Španiji

Še naprej so moje novice bolj plezalno kot nosečniško obarvane. Zasvojena pač. Vreme v Chamonixu je bilo februarja in marce neverjetno lepo, tako da smo skoraj vsak dan kje plezali. Odkrivala sem nova, bolj platasta in tehnična plezališča, kot na primer Pierre a Laya, Chapelle Saint Gras in Gietroz. Tam te najbolj navije v možgane, tako je treba razmišljati, kako uporabiti »narobe« obrnjene oprimke, da prideš to vrha.

Zadnje dva tedna sem se pa pridružila Slovenski mladinski reprezentanci na pripravah v Španiji. Super je bilo! Bilo nas je 22, tako da smo kdaj zasedli cele sektorje. Najprej smo bili v Siurani in Margalefu, potem pa malo bolj severno, v Terradetsu, Oliani in Saint Lorencu. »Ta mali« so čisto nori, sploh fantje, ki so na dan »sajtali« po več 8a, 8a+, 8b…Veselje jih je bilo gledati! Z njihovimi top rope-i si nisem veliko pomagala:-) Pretežko. In to ne samo za nosečnice.

Tudi punce so napredovale iz dneva v dan, padale so prve 7b+ na pogled, 7c na flash, Tina Šušteršič pa je zadnji dan splezala svojo prvo 8a! Tako da sem se tudi njihove top rope koristila le pri ogrevanju. V trenerski ekipi je bila tudi Lučka Franko, ki prihaja v življenjsko skalno formo, saj je na pogled preplezala 8a. Atmosfera je bila res tako pozitivna, da je bil napredek vseh nujen!

Meni je telo samo povedalo, katera smer je dobra in katera ne; v Oliani, kjer je zelo previsno, sem najbolj uživala v poležavanju pod steno in gledanju bojev naših plezalcev z dolgimi smermi. Takoj ko pa je teren postal bolj položen, me je neustavljivo potegnilo plezat! 7a, 7b, kakšna 7c so šle še brez težav, proti koncu priprav pa sem ugotovila, da je moj trebuh že toliko zrasel, da sem se med kakšnim gibom že butnila v steno:-) Vsi me sprašujejo, koliko časa bom še plezala, a ne znam odgovoriti. Ko bom čutila, da ni več v redu, ko ne bom več uživala, bom pač nehala. Gotovo bom pa še vedno z veseljem šla pod kakšno steno in spodbujala ostale.

Zdaj pa se z Nicotom odpravljava na en teden pravih počitnic na Kanarskih otokih; brez plezalnikov! "Smisel živlejnja je ležanje na pleži..." Fuertaventura! Za NIcota bo ta dopust več kot zaslužen, saj je včeraj z bolečim komolcem uspel v še enem od svojih projektov; v smeri, ki sva jo skupaj poskušala že lani, a naju je slabo vreme pregnalo; Castapiagne rouge v Verdonu; 6a+, 7c,+ 7c+, 7c, 8a, 7b, 7c+..



PS: Še eno pojasnilo k slikam. V Siurani sem obiskala tudi svojo dobro prijateljico Mariono Marti in njenega fanta Danija Andrado. In z veseljem ugotovila, da nisem edina, ki plezam z zlomljenim mezincem (ne, moja yosemitska poškodba se ni zacelila, prst je ostal kriv). Dani ima enako poškodbo.


                        

     
 


Nosečniško-plezalne novice:-)

Se spet malo oglašam, zdaj ko se mi je vrnilo malo energije:-) Verjetno bodo v prihodnje novice malo drugačne, manj plezalne, a upam, da jih boste kljub temu z zanimanjem brali.

Kot ste že razbrali iz zadnjega stavka zadnje novice, sem noseča. Ful vesela, a prvi trije meseci so bili težji kot sem si mislila (no v bistvu sploh nisem vedela, kaj me čaka). Skratka, vsi okoli mene so bili veseli, jaz pa popolnoma brez energije bolj ali manj v postelji, ker mi je bilo cele dneve tako neznosno slabo in mi je vse smrdelo. Ko bi bile vsaj jutranje slabosti.. so bile pa celodnevne. Namesto da bi mi trebuh rastel, sem vidno hujšala, hlače so mi postajale prevelike, mišice pa popolnoma prazne, da sem se že po stopnicah zasopihala. Saj plezala malo sem, a takoj ko se je stena nagnila čez vertikalo, mi je vse od 6a naprej postalo neverjetno težko. Brez mišic pač ne gre. Zato, plezalci, ko ste lačni jejte!!!

Na srečo je bilo res, kot pravijo, da po treh mesecih slabosti minejo in od takrat naprej res uživam. V vsem! A še bolj kot kadarkoli prej poslušam svoje telo. Sicer si kdo ,ki me vidi, misli, da pretiravam, a sama vem, da ne. Veliko sem plezala v Bionnassayu (blizu Chamonixa), kjer se je Nico zagnal v svoj velik projekt, še nepreplezano smer, tam okoli 8c, 8c+… Meni je pa prav pasalo sprehoditi se do stene (40min) in plezati na soncu na 1500m, seveda na top rope. Nicolasovo smer pa po moje zdaj poznam do vsakega giba natančno, kljub temu, da nisem prijela niti oprimka. Resno je začel konec decembra, danes pa mu je končno uspelo!!!! Kul! Njegova prva 8c! Sem jo doživljala kot svojo. Z vsemi dvomi, ne vem koliko poskusi, ko je manjkalo le za las, z obdobji, ko so bili pogoji super, a zaradi dela ni mogel plezat, no potem pa se enkrat vse poklapa in končno dobiš nagrado za svoj trud! Jaz se bom v Bionnassay gotovo še vračala, saj sem (za čez eno leto:-)) naštudirala eno super lepo in dolgo 8a+/b, Les coudes au Zenith. Res sem uživala v gibih, ene parkrat sem se sicer spočila na kompletih, a mi je čisto vseeno.

Podobno zgodbo imam v Sloveniji, kjer sem preživela zadnjih 14 dni; veliko sem plezala z Lučko Franko in jo spodbujala pri njenem projektu v Bitnjah – Naš Tito. Seveda nisem mogla tako lepe linije samo gledati, sem šla še malo od kompleta do kompleta, spet naredila vse gibe in zato, ker sem pač precej švoh, našla še bolj »na noge« rešitve in velik počitek, ki je potem še Lučki pomagal, da je po dolgem času splezala 8a+. Bravo Lučka! Jaz pa imam tako še eno lepo smer za čez kakšno leto.

Prejšnjo soboto sem se pridružila celi slovenski odpravi v Maltatal. Na balvane. Tu sem bila res v dvomih, ali se pravilno odločam, za vsak slučaj sem sabo vzela knjigo. »Grem z vami na izlet, na zrak, ne vemo koliko bom kaj balvanirala, ker me je malo strah pasti«, sem jim rekla. A navsezadnje so fantje(12) čakali prav mene, da sem ob zadnji svetlobi preplezala en mini balvanski projekt. Res sem se z močnimi fanti, ki zanjo varovati, počutila varno, saj so me v primeru padca samo položili na tla. Vzdušje je bilo pa itak tako kot vedno na balvanih - zabavno in sproščeno.

Zdaj pa s sokom nazdravit Nicolasovi 8c!



                        

     
 


Alpinistka leta 2010

Čas je, da se počasi spravim iz »zimskega spanja« in po dveh mesecih kaj napišem. Tudi sonce je že pomladansko toplo, o snegu iz zadnje novice pa ni več duha in sluha.

Bom začela kar pri najbolj aktualni zadevi. Včeraj so me na prireditvi v Domžalah razglasili za najuspešnejšo alpinistko lanskega leta. Nad izborom sem bila res presenečena in hkrati zelo vesela! Sebe namreč ne štejem za alpinistko in uradno tudi nisem. Pri 12 letih sem na mojstranškem odseku naredila izpit za alpinističnega pripravnika, ker takrat še niso obstajale športno plezalne šole. To pa je bilo tudi vse na moji »uradni« alpinistični poti. Po končani tekmovalni karieri so me res začele vleči vedno višje in oddaljene stene, ne vedno z »normalnim« varovanjem in naučiti sem se morala nekaj »alpinističnih« veščin. Predvsem so to El Capitan (USA), pa tudi Paklenica, stene v Taghiji (Maroko), Verdonu (FR) ter nad Chamonixom (FR). Seveda tudi Severna Triglavska Stena, a ta me po pravici povedano zaradi svoje kršljive skale ni najbolj vlekla, a ker pač živim pod njo, sem se skoraj čutila dolžno, da tudi to preplezam.

V lanski sezoni sva s fantom res preplezala veliko dolgih smeri , med njimi tudi take, kjer si moraš za dostop nadeti dereze in prijeti za cepine, ter skočiti čez kakšno globoko ledeniško razpoko. Led, sneg in mraz so tisti, ki me odvračajo od pravega alpinizma, a če je potreben le dostop čez ledenik in potem plezaš v kratkih rokavih in suhi skali, potem še gre.

Če potegnem črto pod sezono, ne morem mimo grenkega priokusa dejstva, da naju je pri vseh večjih projektih (Maroko, Gran Capucin, El Corazon) ustavljalo vreme in so ostali nepopolni. A kljub temu se je nabralo nekaj kvalitetnih vzponov. Tule vse večraztežajne smeri lanske sezone:

1. 9.4.2010 Les dents de l'amer Balme/Cluses 150m 800m 7c+

2. 26.4.2010 Axe du mal Tadrarat/Taghia 500m 2803m 7c

3. 27. 4. 2010 Rouge Berbere Tadrarat/Taghia 560m 2803m 7a+/trad

4. 4.5.2010 Babybel Paroi de Cascade/Taghia 300m 2600m 8a, prva ponovitev

5. 6.5.2010 L'oeil de Lynx Timghazine/Taghia 250m 3000m 7a+

6. 29.6.2010 Super Dupont Face Sude de L'aiguille du Midi 160m 3842m 7b/trad

7. 1.7.2010 Police des glaciers Pointe Adolph Rey 250m 3535m 6c+/trad

8. 3.7.2010 Arrete de Purtshceller Ag. Purtscheller 300m 3457m V+

9. 6.7.2010 Ligne blanche La Chandelle 200m 3561m 7a+/trad

10. 18.7.2010 L'echo des alpeges Gran Capucin 400m 3838m 7a+/trad

11. 21.7.2010 Draculacescu Blatiere 250m 3170m 6c+/trad

12. 24.7.2010 Duel Balme/Cluses 170m 800m 8a

13. 30.8.2010 Sunset boulevar Haegefljel/Norveška 500m 1022m 6b/trad

14. 5.9.2010 Bonne ethique Trident de Tacul 150m 3639m 6c+/trad

15. 26.9.2010 Hot Line Elephant rock/Yosemite 150m ??? 7a+/trad

16. 11.-15.10.2010 Le Corazon El Capitan 1000m 2307m 8a(C2)/trad

Po tem, ko sem bila pred leti večkrat razglašena za najboljšo športno plezalko, mi je cepin, ki sem ga dobila kot najboljša alpinistka, še prav posebno priznanje. Na zelo lep način zaključuje moje dosedanjo plezalno pot, ki se z letošnjim letom končuje oz. bolje rečeno zavija v drugo smer. Ne se bati, še vedno bom plezala, a prihaja pomembnejši življenjski izziv; v mojem trebuhu namreč že pridno raste malo bitje, ki bo plezanje za nekaj časa postavilo na drugi tir.



         

     
 


Čas za zimsko spanje:-)

Mojstrana, 1. december

Brez komentarja


    

     
 


Mexico – Petzl roc trip

Letošnji Petzl roc trip je bil vsekakor eden izmed najboljših! Lepa dežela, dobra organizacija, »first class« plezališča, odkrivanje mistične dediščine Aztekov in kar je najpomembnejše, super vzdušje in dobra družba!

Začelo se je s ful udobjem, ko so nas namestili v vile s petimi zvezdicami z razgledom na »srebrno mesto« Taxco. V tem, za Mehiko malem mestu, je v labirintu ozkih ulic, po katerih vozi na stotine taksijev -VW hroščev, več kot 1500 trgovinic s srebrnino. In še na tisoče drugih. Med drugim lahko kupiš piščance v katerikoli barvi (slika1). Uboge živali!

Zdaj pa k plezanju. Prve dva dni smo bili v luknji, ki spominja na Sikati na Kalymnosu. Kapniki, kapniki! Dolge smeri! Zanimiva je smer, ki se začne skoraj v podzemlju, ima 7 raztežajev in ko končaš si le z enim spustom po vrvi na tleh. Ne vem če si predstavljate, a tla se dvigajo vzporedno s steno.

Dva dni smo torej nabirali vzdržljivost; smeri niso bile ekstremno težke (do 8b), le zdržati je bilo treba do vrha, v hudi vročini. Na tleh je bilo bolj hladno a kaj ko je mrgolelo malih komarjev, tako da si želel čim prej nazaj v steno.

Po dnevu počitka in ogledu tradicionalnih obredov ob dnevu mrtvih, ki je v Mehiki zelo velik praznik, smo se preselili severo-vzhodno od Mexico citiya (20milijonov prebivalcev!!!), v Jilotepec. Tam smo doživeli kontrast v vseh pogledih. Nastanjeno smo bili v ogromni zapuščeni haciendi, brez vode, brez vrat, brez vsega, temperature so bile precej nižje (zjutraj precej pod lediščem), saj smo bili na okoli 2600m, plezališče pa »kratko in jedrnato«. A to ni nič zmanjšalo dobrega plezalnega vzdušja. Le prilagoditi smo se morali.

Ultimate routes so bile težke, v začetnem, previsnem delu z nekaj umetnimi luknjami, potem pa super plezarija, po neke vrste konglomeratu (oprimki niso luknje, temveč veliki kamni). V prvi, zelo boulder smeri sem prvič po padcu v El Capitanu, kjer sem se udarila v mezinec, začutila, da nekaj ni v redu. Saj me je ves čas bolel, bil otekel, a ko sem hotela stisniti male poličke, ni šlo, nič moči in pekoča bolečina. Tako sem izbirala smeri z večjimi oprimki. Vesela sem, ko sem uspela v drugi »ultimate route« Mas que usare 8a+.

Večinoma sem plezala z Liv Sansoz; občudujem jo, kako se je hitro pobrala po hudi poškodbi medenice, ki jo je staknila lani, in ko je bila 3 mesece priklenjena na posteljo. Zdaj pa spet pleza 8ajke!

Predzadnji dan smo vodili t. i. »clinics«. Z Liv sva prevzeli tisto, ki bi jo mogla voditi Lynn Hill – plezanje za ženske. Bil je simpatičen dan z mladimi mehiškimi plezalkami.

Čeprav že nekaj časa Petzl roc trip ni več tekmovanje, moram omeniti nekaj najboljših dosežkov. Pri puncah je navduševala Nina Caprez, ki je hitro uspela preplezati 8b, in še nekaj 8a+, pri fantih pa Mickael Fuselier ter Gerome Pouvreau, ki sta na isti dan, v razmiku ene ure uspela v projektu okoli 8c+. Vzdušje in spodbujanje gledalcev in drugih plezalcev nam je res dalo krila.

Za »rest« day so nas odpeljali v svetovno znano arheološko najdišče, Teotihuacan. Povzpeli smo se na piramidi sonca in lune. Res neverjetno kaj so Indijanci zgradili pred nekaj tisoč leti!

Zaradi prsta sem Mehiko zapustila teden prej, in prav je bilo, saj je rentgen pokazal odkrušeno kost na zadnjem členku mezinca, oz. odtrgano kito iztegovalko. En mesec sem torej plezala z zlomljenim prstom, ne da bi vedela. Na srečo ni treba nič operirat, samo malo opornico moram imeti na mezincu 2-3 mesece. Sem že testirala, če se da z opornico plezat. Odgovor je: DA!



Tule kratek filček o El Chonti, več slik pa na petzlovi strani

http://vimeo.com/16385639





                        

     
 


Deževno obdobje v Yosmeitih

Preostanek najinega bivanja v Yosmeitih, je bilo bolj ali manj prilagajenje muhastemu vremenu. Kar 2x sva morala "pobegniti" v jailhouse, pa še tam nas je enkrat popolnoma namočilo. Sva pa vseeno preplezala nekaj klasik; jaz Alcatraz 5.13b Nico pa Jailbite 5.13.c.

El Corazon pa sva plezala po delih; malo od zgoraj, malo od spodaj, "vremenskega" okna za večdnevni vzpon pa ni bilo več. Priti z vrha stene do Roof traverse 5.13.b in Coffe cornerja 5.13a, je bil cel projekt vrven teknike in tehničnega plezanja, kar nama je vzelo preveč časa za previ študij, sva pa v njih naredila dva dobra poskusa (vsak z enim padcem). Potem pa so začeli groziti oblaki..

Zadnji dan sva imela srečo; poleg tega, da sva iz stene počistila najeine statične vrvvi, ki so vodile od Mammuth terrace do pod Beak flake 5. 13b, sva le-to še preplezala! Super raztežaj, z dinamičnimi gibi na začetku in zelo tenko počjo na koncu.

Zdaj pa že na poti v Mehiko, na Petzl roc trip!

Za tiste, ki razumete francosko, tukaj Nicotova zgodba z nekaj več slikami:

http://jmc-crew.com/News.php?Id=213



                   

     
 


El Corazon - izziv ostaja

Po petdnevnem močnem deževju, med katerim sva z Nicotom pobegnila v previsno plezališče blizu Sonore, Jail House, se je vreme v Yosemitih ustalilo in začela sva se pripravljati na večdnevno avanturo v steni.

Pred tem sva se pri prejšnjih ponavljalcih smeri pozanimala o podrobnostih, ki so bile vse prej kot vzpodbudne. Tommy Caldvell je za smer potreboval 7 dni od tega za en raztežaj, ocenjen s 5.12d cel dan. Problem je, da so »lažji raztežaji« zelo zelo skopo opremljeni in zato precej nevarni. Poleg tega so klini, ki jih je zabil Alex Huber izginili neznano kam. Alex Honnold je sicer rekel, da je lani ponovno zabil nekaj klinov in je zdaj bolj normalno, a sva se vseeno dobro opremila z raznimi pripomočki, med katerimi sem mnoge prvič videla (npr. »rivet«, »bird beak«) in 11. oktobra sva se podala v steno.

O vsakem raztežaju bi lahko napisala celo zgodbo, tako »karakterni« so bili. Se bom razpisala, ko bo malo več časa za pisanje, za enkrat le to;

Smer se je izkazala za prevelik zalogaj, da bi jo prosto preplezala v prvem poskusu, vsekakor pa je najtežja smer, ki sva jo tako jaz kot Nico plezala v El Capitanu. Kar jo naredi še posebej težko je dejstvo, da do stika z Goldengateom ni razen na varovališčih niti niti enega svedrovca namenjenega varovanju, da sta sva raztežaja izključno po »bird beaks- ih« (sicer namenjeni za tehnično plezanje, saj zdržijo le težo telesa in ne večjih padcev). V mnogih raztežajih je bila torej najina glavna preokupacija, kako in kam namestiti varovanje. Psihično sem bila na največji preizkušnji dosedaj. Med prostim plezanjem sem zabijala kline, prvič v življenju namestila bird beak in čez nekaj minut nanj tudi padla ene 6-7 metrov! Na srečo je zdržal, ker bi bila sicer gotovo že v bolnici z kakšnim gipsom.. Po nevarnih platah so prišli na vrsto kamini, ki so mi bili znanstvena fantastika a na srečo jih ima Nico rajši in sva prišla pod veliko streho, najbolj karakteristični raztežaj El Corazona, The roof traverse 5.13b. Mogočno, izpostavljeno, super! A bil je četrti dan plezanja, utrujenost je naredila svoje, zato se nisva trudila s študiranjem gibov. Edini motiv nama je bil doseči Tower to the people, od koder sva po fiksnih vrveh peti dan pobegnila na vrh in nazaj v dolino. Vreme se je namreč kisalo.

Časa za ponoven poskus od tal ne bova imela. Gotovo bi zdaj, ko veva kako in kaj z varovanjem, šlo hitreje, a kaj češ, na vreme nimamo vpliva. Bova pa z vrha poskušala doseči The roof traverse in preplezati vsaj njo.

Zdaj pa spet v previsno zatočišče Jail Housa….Dež dež dež



                        

     
 


Po vročini, nevihte in dež!

Yosemite, 3. oktober: Vreme nam v Yosemitih zenkrat res ni naklonjeno. Veliki vročini so se pridružile popoldanske nevihte, napoved za cel naslednji teden pa je; DEŽ.

Tore bo treba še malo potrpežljivosti.

Sva pa z Nicolasom vseeno naredila nekaj korakov naprej proti vrhu El Corazona. V petek sva preplezala Free Blast, ter prvi raztežaj El Corazona (ki se začne nad Mammuth terace). Potem je prišel dež in sva se po fiksinh vrveh spustila nazaj. Za soboto je bila napoved ista, se pravi 20 % možnosti za nevihte. Spet sva šla v steno, z namenom iti pogledat prvi težji cug, n17, Beak flake 5.13 a. Gor sva nesla tudi malo vode in porta ledge, da bo potem, ko bo šlo zares, tovor malo lažji. Plezanje v El Corazonu se je izkakalo za zelo "psiho". Prav nobenih sledi, in veliko plat brez možnosti varvanja, brez svedrovcev, tako da sva bila precej počasna in sva prišla do n16 že pod precejšnjo dozo adrenalina, ki se je potem od pogledu na desno stran El Capitana še povečala. Črni oblaki! Bližala se je nevihta. Hitro sva pobegnila iz stene. Zadnji "abzajli" s obili pravi kanjoning. Neverjetno, kako hitro čez El Cap začejo reči pravi slapovi. Sedaj verjamem, da so se ljudje utopili v steni. Midva sva bila le do kosti premočena, ne vem pa kako so jo odnesli tisti, ki so bili visoko v steni..

Skratka, z El Capitanom in nevihtami se ni za hecat, bova en teden počakala.



                        

     
 


Kratka novička iz Yosemitov

Yosmeite, 29. 9. Evo mene, spet v Yosmeitih. Že več kot dve leti je minilo od mojega zadnjega obiska Doline, a se mi zdi, da sem bila tu včeraj, tako domačo se počutim med mogočnimi stenami.

Z Nicolasom sva v Yosemite prispela pred 4 dnevi in presenetila naju je neizprosna vročina. Čez 35 stopinj Celzija! Nemogoče za plezanje v El Capitanu, še posebej, če v steni želič ostati nekaj dni. Zato potrpežljivo čakava na ohladitve. Prvi da sva v jutranji senci (in ne tudi v jutranji svežini) preplezala krajšo Hot line (7 raztežajev, 5.12a max) v Elephante rock, drugi dan sva šla iskat svežino na Glacier point, a je tudi ni bilo. Sva pa probavala markantno previsno poč Heaven 5.12d, ki jo je Dean Potter pred leti soliral. Joj joj joj, mora biti malo nor tale tip..Če tam padeš, pristaneš direktno 1000 metrov nižje v Curry village!

Včeraj sva naredila nekaj za El Corazon; naokoli sva se povzpela na vrh El Capitana, in napeljala vrvi 220 metrov vrvi, da bova, če ne drugega lahko malo naštudirala zadnje raztežaje in naredila zaloge vode, da bo potem, ko prideva do tja od spodaj vse skupaj lažje.

Tako, danes pa kopanje v reki. Ne preostane drugega pri tej vročini!



              

     
 


Teden na severu

Zadnji teden avgusta sem preživela na Norveškem, kamor sem bila povabljena na tekmovanje Norwegian Rock Master. To je ena redkih tekem, ki se še odvija v naravni skali. Organizator, Boerre Bergshaven je res odlično opravil svoje delo. Sam je navrtal smeri, ki smo jih poskušali, poskrbel za nas tekmovalce, da smo se počutili kot kralji, in nam dneve po tekmi razkazal okoliška plezališča ter nas celo popeljal s svojo jadrnico med fjordi. Pravzaprav nisem imela občutka, da sem na tekmi, tako sproščeno je bilo vzdušje. Smeri v parku Skarravan so bile še kot sveže žemljice, se pravi so te tudi oprimki še malo lomili, a sem se v dveh kvalifikacijskih smereh znašla najbolje od vseh (sem rekla, da imam izkušnje iz krušljive Triglavske stene :-)) V finalu nas je pa čakala malo neposrečena smer, težak detajl takoj na vstopu, čez katerega je priplezala le Nemka Juliane Wurm, peta v razvrstitvi svetovnega pokala v balvanskem plezanju. Med ostalimi so bile razlike minimalne, končala sem na petem mestu. A najlepše je prišlo po tekmi; odkrivanje norveškega granita. Eno popoldne sva z Ivom Ninovim v 3h in pol preplezala 500m steno Haegesfjella. Sunset boulevar 6b. Prava uživancija v gibanju po položnih granitnih ploščah! Sicer pa smo ostali bolj v plezališčih. Ta so kvalitetno opremljena, smeri res lepe, le plezalcev na Norveškem malo primanjkuje, tako da je bilo treba oprimke in poči marsikdaj očistiti lišajev in mahu. Najlepša smer, ki sem jo preplezala je gotovo Modalsfanden 8a/a+, kratka in jedrnata poč, ki je terjala vse moje znanje plezanja poči. Slike kmalu v galeriji.

Po vrnitvi v Francijo, je bilo vreme res idealno za plezanje v » Chamonijskih špicah«, a urnik gondol po koncu turistične sezone za plezalce ne več tako ugoden, da bi bilo časa za kaj daljšega. Tako sva se z Nicotom v nedeljo, namesto v projekt v Grand Capucinu, podala v nižjo sosednjo špico, Trident de Tacul in preplezala super lepo Voeglerjevo smer Bonne Etique 6c+, 250m. Toliko idelanih »hand jam-ov« še v Indian Creeku težko najdeš!

Danes sem se malo pridružila snemanju filma Sfinga (www.sfinga.net), jutri pa že letim na Škotsko, v Edinburgh, pomagat naši mladinski reprezentanci pri osvajanju kolajn na Svetovnem mladinskem prvenstvu!







                        

     
 


Še en Babel

Chamonix, 24. 8. 2010: Avgust beži…kmalu bo tu september in odhod v Yosemite…poči, poči!

S tem namenom smo v začetku meseca obiskali plezališče Cadarese v Italiji http://ossolaclimbing.org/node/293

Na prvi pogled plezališče skrito v gozdu nasproti term Premia, ni prav nič atraktivno, a ko smo prišli pod granitne stene, smo bili navdušeni. Prava šola plezanja poči. Nekateri sektorji so dobro opremljeni s svedrovci, (kar bi bilo v Ameriki nepojmljivo), sector Trad pary pa je kot mali Indian Creek – šola plezanja poči s sprotnim nameščanjem varoval. Tri dni smo »trad – ali«, kajlali prste, roke, noge, telo…skratka, »musklfieber« povsod! Spet sem se matrala v širokih počeh in bila vesela da sem splezala 7a (#4 Cam) na pogled. Po tem se mi je ena normalna, s svedrovci opremljena 8a (Beslan Memorial), pravi sprehod:-).

Sledilo je 10 dni počitka, za katerega sem že konec julija vedela, da ga potrebujem, a so bile plezalne razmere predobre za počitek…No navsezadnje se je telo samo uprlo in sem potrebovala dobro dozo antibiotikov, da sem se pozdravila. Tale kemija sicer pomaga premagati vnetje, samo neverjetno, kako te »ošvohni«, da sem bila motivirana le za ležanje na plaži:-)

Prejšnji teden sva z Nicotom, zaradi prevelike količine snega v Masivu Mont Blanca zapustila Chamonix in obiskala nekaj plezališč Vercorsa. Francija ima čisto preveč skal odlične kvalitete! Vsako od plezališč si zasluži pet zvezdic. La Plage, Auberge Espagnole, Taupiniere, Balme Etrange, Pressles, Romeyer.. In začuda sva bila povsod popolnoma sama. Medtem ko so bile v Ceuzu vrste plezalcev pod smermi.

Forma se mi je počasi vračala (dve 7c+ na pogled; Bio v La Palge in La toison d'or v Romeyeru) in čas je bil spet za eno dolgo smer. Nico vedno išče take malo težje. Bog ne daj da bi šlo vse tekoče, to ni zanimivo:-) In sva šla probat srečo v še en Babel (tisti v Maroku nama je pokazal zobe); smer Philippa Mussata v Pestel de Glandasse nad Die-jem. Masiv že od daleč zgleda divji, odmaknjen, nedotaknjen. Smer je poleg normalnih ocen (7c+, 7b+, 8a, 7c+, 7c, 7b) ocenjena z 7b+ obl in E4. V Mussatovi knjigi piše; E4 – dolgi odseki brez varoval, potencialni padci več kot 10m z možnostjo telesnih poškodb. Ajajaj! Z prvo pomočjo v nahrbtniku sva se podala proti markantnemu stolpu. Že dostop je »8a« - dve uri gaženja po »previsnem« gozdu! Stena pa mogočna – kompakten, gladek siv apnenec. Plezanje temu primerno je plezanje zelo tehnično. Nico se je podal v prvi raztežaj in kmalu se je izkazalo, da bova lahko zadovoljna, če bova prišla do vrha od svedra do svedra. Počasi sva dešifrirala vse gibe, se pomikala višje in višje, jaz sem parkat poletela po ene 10 metrov, a je stena dovolj strma in gladka, tako da ni bilo nič nevarno. Ustavila sva se raztežaj pod vrhom, s pekočimi nogami in blazinicam. Skratka smer se je izkazala za pretrd oreh za en dan, a sva uživala in bila navdušena nad kvaliteto apnenca, lepoto plezarije, razgledom in divjino ostenja in si rekla, da se še vrneva.

Oglejte si slike, ki sem jih dodala v galerijo Poletje 2010.



                        

     
 


Uspešen plezalni julij

Mesec julij je bil več kot pester. Malo alpinizma in plezanja dolgih in kratkih športni smeri na višini, ko je bilo vreme za hribe slabo, pa v previsnih plezališčih.

Vsak dan lepega vremena sem izkoristila za plezanje v masivu Mont Blanca. Vlekle so me predvsem klasične, lažje smeri. Z Nicovim prijateljem Paulom Dudasom sva preplezala La ligne blanche, 7a+, 200m v La Chandelle (3561m nad.m.) ter malo manj plezano smer Draculacescu, 6c+, 250m v steni Blatiera (3507m nad m.).

Dva dni sva z Nicom preživela na Aigulle du midiju, kjer sva plezala kratke smeri. Ful fajn se je v vročih poletnih dneh zateči na svež zrak 3840m visoko in plezati kot v navadnem plezališču (če odštejem dostop z derezami). Splezala sva vse smeri sektorja La dernierre benne, med njimi seveda izstopa Digital Crack 8a, o kateri sem že pisala in prav tako lepa Telefeerique 7b, prava platka, ki sem jo uspela na pogled. 7b se sicer ne sliši nič posebnega, a je taka ta prava, »old school«.

Ostajam na višini. Nico ima že od pomladi v glavi eno smer, ki še ni bila prosto ponovljena. Gre za 6 raztežaj smeri L'echo, ki je bila preplezana le s pomočjo tehnike. En dan sva splezala 9 raztežajev L'echio des alpages (7a+, 6c+, 6b, 4, 6b, 6a, 6c+, 7a, 7a) ter si previsni raztežaj ogledala z vrha. Nico je kar vriskal od veselja, tako je bil navdušen nad »handjam«počjo. A na začetku je bilo nekaj metrov, ki so ostali uganka. Jasno je bilo, da bo treba naslednjič priti opremljen z vrtalnikom in svedri, ker ni bilo možnosti namestiti frednov.

Kar nekaj časa sva čakala na t a »naslednjič«, saj se je vreme poslabšalo, stene pa je spet prekril sneg.

Čakanje sva izkoristila za plezanje v stenah malo nižje: najprej sva v steni Balme pri Clusesu prepelzala smer Duel (6a, 6b+, 8a, 7c+, 7a, 7a+). Četrti raztežaj je bil opremljen nedavno in uspel mi je prvi vzpon na pogled.

Potem sva v Suetu zelo hitro opravila s smerjo Bill Grumeau 8b. Končno ena 8b, ki mi je bila pisana na kožo in se je Nico pritoževal, da ni fer, da tam kjer se on najbolj matra jaz skoraj počivam brez rok. Po začetni zajedi, kjer močni in negibljivi fantje ročkajo po slabih musavcih, sem se namreč »pregoljufala« v razkoraku … No a potem je vseeno treba fajtat do vrha! Nico je isti dan opravil še z enim svojim starim projektom, Que la couenne coulle de cul de boeuf 8b. Super so tako dnevi, ko se vse poklapa! Nasledji dan sva obiskala nov sektor Sueta in spelzala lepo 8a, L' Ancestre.

Potem pa nič počitka, saj je bila vremenska napoved za masiv sueper, zvečer spakirala sva stvari za dva dni ter v soboto šla obtežena z vso potrebno kramo pod Grand Capucin. Splezala po L'elixir d'Astaroth do začetka »Nicove« poči. Potem je zapel vrtalnik, in najprej je nastalo udobno varovališče, potem pa sva na detajl da la še dva svedra. Začelo se je študiranje. Najprej je zgledalo nemogoče, jaz sem imela kot varovalka ful idej, in končno je ena delovala, da je Nico naredil prvi težek gib. A sledil je še eden..Sonce je počasi zahajalo, zato sva se spustila nazaj dol, in po ne najtoplejši noči v šotoru prišla nazaj naslednji dan. Kljub trudu nisva našla rešitve za en gib, a je res da sva bila zmatrana, tak oda upava, da bo šlo naslednjič. Celotni raztežaj bo po moji oceni okoli 8b. Upam, da bo nama bo vreme spet kmalu naklonjeno…Trenutno je smer spet zasnežilo…

Lista pomembnih julijskih vzponov:

Bill Grumeau 8b, Suet

L'attaque de la moussaka geante 8b, Suet

La ligne noir 8a+, Bionnassay

Encore 8a+, Ceuze

L'Ancestre 8a, Suet

Digital crack 8a, 40m, Aiguille du midi (3800m nad m.)

Mirage 7c+, Ceuze (na pogled po 10ih letih:-))

IRM 7c+, Balme (na pogled)

Telefeerie, 7b, (na pogled) Aguille du midi (3800m nad m.)

L'echo des alpages 7a+, 400m, Gran Capuccino (3838m) (brez zadnjih 4 raztežajev)

Draculacescu, 6c+, 250m, Blatiere (3507m nad m.)



Slikovni material v galeriji Poletje 2010



                        

     
 


Digital crack!

Samo hitra novička; selektor mladiske reprezentance mi je dal dan dopusta:-) Sem namreč ena od 4 trenerjev na uspešnih pripravah mladincev. Včeraj sem iz Ceuza na tekmo za SP v Chamonix pripeljala 2 tekmovalca, in to izkorisitla za skok na svež zrak na 3800m. Z Nicotom sva šla "pogledat" Digital crack, 8a. Navsezadnje je nisva samo pogledala, ampak tudi splezala! Res unikatna 8a s super ambientom!

Zdaj pa nazaj na delo:-)



                        

     
 


Končno dočakala granit in eno 8b!

Chamonix, 5.julij: Bom začela tam, kjer sem zadnjič končala – pri vremenu. To je bilo zadnje tedne res ekstremno. Od poplav do ful mraza in nazadnje neznosne vročine.

Po tednu dežja, ko sem že skoraj padla v depresijo, ker se nikjer ni dalo plezat, saj so bile stene namočene, sem šla v Ceuze, od koder mi je Nina Caprez sporočala, da so razmere ugodne (se pravi, zame kar malo premraz:-)). Ta punca je res vir neizmerne motivacijske energije, skupaj sva preživeli nekaj super dni, preplezali vsaka svoje projekte v Ceuzu, Nina Chirurguen 8b in Black Beans 8b+ jaz pa Poinconneur de Lilas 8a+ in L'ami cahouette 8a. Sveži zrak Ceuza sva nato zamenjali za vroči Millau, kjer so vile že tradicionalne Natural games. Plezanje se je letos med vsemi drugimi športi kar malo izgubilo, a to nam ni preprečilo, da ne bi dobro plezali. Ultimate route je bila tokrat malo lažja, 8a+, saj smo imeli zanjo le eno popoldne. Uspeli sva le midve z Nino, ostale punce so se »šparale« za balvansko tekmo naslednji dan in niso naredile več kot dva poskusa v smeri. Pet nas je balvansko tekmo, ki je potekala ob 12ih na najhujšem soncu bojkotiralo in smo šli plezat v Gorges du Tarn, kjer smo imeli zelo uspešno popoldne; smo skoraj počistili sektor Tennessee: Gerome Pouvreau - Oeil de Buddha 8b, Mickael Fuselier - Tennesee 8b, Nina Caprez- Priez our nous 8b, Florence Pinet - A bicyclette 8a+, vsi v drugem poskusu, jaz pa Bullfrog bulevard 8a na pogled. Po moje smo upravičili nenastopanje na tekmi:-)

Zadnji teden je pa vreme končno tudi v Chamonixu kolikor toliko stabilno (do prvih neviht okoli 14ih), granit se je posušil tako da sem končno dočakala to, kar si že več kot leto želim, plezati v počeh stolpov v masivu Mont Blanca. Seveda je tu prvi problem višina, ki je nisem navajena. Ajajaj, kako mi je razbijalo srce in kako sem sopihala med plezanjem prvih raztežajev! K sreči sem se na pomanjkanje kisika kmalu navadila in imela še dosti zraka, da sem na vrhu Aguille du Midija (3842m) zavriskala:-) Nico mi s prvo smerjo ni ravno prizanašal, Smer Super Dupont v Face sud d'Aguille ima en raztežaj ocenjen 7b; v prvo ni šlo, sem od Yosemitov pozabila kako je treba kajlati prste, v drugem poskusu pa sem se preborila čez.

Danes pa sem z Guillaumom Magnanom preplezala še eno lepo klasiko v Point Adolphe Rey (3535m), Policier des Glaciers, 200m 6c+. Najtežja od vsega je bila hoja… Ja, še malo se bo treba aklimatizirati za kakšne težje smeri, kot je npr. Digital Crack, najvišja 8a v Evropi…

S tem namenom sem se za vikend pridružila Nicotu na "službenem" (kot gorski vodnik) vzponu na Aguille Purtscheller 3475m. Hoja žes ledenik, snežišča in potem 5 lepih lahkih raztežajev po grebenu do vrha. Oba klienta sta prbič doživela plezanje na kako goro, jaz pa sem videla da delo gorskega vodnika še zdaleč ni lahko. Predvsem je odgovorno.

Nedelja v neizerno vroči dolini ni bil dan za počitek. Že od aprila sem imela v glavi smer in sem si jo želela čimprej preplezati, da bo prstora za druge projekte: L'attaque de la moussaka geante 8b v Suetu. Aprila je bilo ful mraz, tako da mi je vedno, ko sem prišla do detalja zanohtalo, da grifov še čutila nisem, včeraj pa je bila situacija obratna; vroče in soparno kot v sauni. Drselo mi je z vseh oprimkov, v glavi pa skoraj vrelo. A je v drugem poskusu začuda zneslo. Mogoče mi je pomagalo dejstvo da sem prej 4 dni preživela nas 3000m in je bilo v mišicah kar naenkrat več kisika, pa me ni toliko navijalo.. bolj verjetno je bilo pa vse v motivaciji in želji po smeri:-)





                        

     
 


Smer, ki je nisem preplezala:-)

Les Houches, 15. junij: Sem mislila, da bom tale blog začela z novico, da sem preplezala Chess Bitches 8b/b+ v Warmbadu, zato sem malo odlašala. No, bom pa začela z novico, da je nisem preplezala:-)

Smer me je v mislih spremljala vse tri tedne, ki sem jih preživela v Sloveniji, in še me bo. Sicer pa pravijo, da smer počaka. A ne vedno. Tista, ki sem jo plezala lani, Burnout 8b, me ni. Oz. Se je polomilo precej oprimkov, tako da je zdaj še težja.

Chess Bitches sem prvič poskusila, dan pred obiskom zobozdravnika, in bila nad njo navdušena. Težka, previsna, zadnjih 20 gibov brez možnosti za oddih, a super lepi gibi; kajlanje prstov, pet, kolen, kapniki, luknjice..Vse! No, a potem sem bila za dva tedna prisiljena počivati; zobar mi je v ustih pustil 10 šivov, ob vsakem naporu sem čutila utrip srca v zobeh, jedla antibiotike in bila tečna, ker je bilo vreme enkratno za plezanje! Nisem čisto ubogala zobozdravnikovih navodil, malo sem plezala, lažje smeri, tako na izi, s sproščenim obrazom, da šivi niso popokali:-)

Zadnji teden sem bila ready to fight! Vsak poskus sem prišla malo dlje. Prav super smer, ker lahko padeš s štantom pred nosom, se pravi je treba ostati zbran do konca. Zadnji dan sem se res dobro počutila, a bilo je vroče in soparno, drseče, v glavnem, ni šlo. Res, da bi lahko v Sloveniji (Warmbad je sicer v Avstriji, a le 32 km od doma) ostala dlje, a zaljubljenost je le močnejša od želje po smeri, tako da sem takoj, ko sem opravila vse obveznosti do Slovenske Vojske, odhitela nazaj v Francijo.

Zdaj bom spet kot stare mame, načela temo vremena. Letos res ni najbolj naklonjeno plezalcem, sploh tistim, ki si želimo v granitne špice v masivu Mont Blanca. V dobrem tednu, kar sem tu, ni bilo niti ene priložnosti za plezanje; veter, dež, sneg. Torej z Nicotom plezava po manjših, a simpatičnih plezališčih Visoke Savoje (Haute Savoie). Suet, Foron, Sur le Mont, Col de Montets, Luth…in čakava, na lepo vreme za kakšno »pravo« dolgo smer.









                        

     
 


Buoux - evergreen plezališče

Buoux je plezališče v katerem se je v 80-ih letih pisala plezalna zgodovina, njeni akterji pa so bili Marc Le Menstrel, JB Tribout, Ben Moon, Jerry Moffat, pri dekletih pa Catherine Destivelle, Lynn Hill…Kultne smeri kot so Reve de papillon 8a, Le chouca 8a+, La rose et le vampire 8b, Le minimmum 8b, Les mains sales 8b, La rage de vivre 8b+, Azincourt 8c pa so še vedno trd oreh in velik izziv tudi za neverjetno močne mlade plezalce zdajšnje generacije. Ja, smeri v Buouxu imajo svoj karakter, težkih smeri pa ne nizaš tako lahkotno kot npr. na Kalymnosu. Plezanje je hkrati zelo tehnično in na moč, večinoma po luknjicah za en, dva, tri prste, nemalokrat te tik pod vrhom pričaka platka brez oprimkov in stopov, tako da moraš uporabiti ves feeling, kar ti ga je še preostalo, da končno vpneš vrh.

V 90ih in začetku novega tisočletja je Buoux bolj kot ne sameval. Njegov plezalni stil je enostavno prišel iz mode, preglasile so ga previsne smeri, kapniki…

A v zadnjih dveh letih sem po plezalnih revijah spet videla več člankov, o tej steni v masivu Luberona. O njem vsi pišejo s spoštovanjem predvsem pa kot » a must« za vse plezalce, ena od obveznih lekcij, ki ti da osnovo za vse ostalo.

Jaz sem bila prvič v Buouxu leta 1993, le en dan, ko so se naši fantje hoteli it slikat v znan križni gib smeri La Rose. Takrat sem preplezala znano in fotogenično No man's land 7a+/b. Res enkratna, a težka smer. Letos pozimi, sem jo ponovila, skupaj s še nekaj klasičnimi 7a jkami. V Buouxu moraš začeti počasi, da se navadiš na stil.

Prejšnji vikend je bil v Buouxu poseben praznik, saj so po 25 letih z plezanje ponovno odprli zahodno steno (Face ouest), ki je bila zaradi sporov z domačini zaprta. Ob tej priložnosti so organizirali srečnje Escalabuoux, ki je bilo namenjeno prav vsem, starim, mladim, začetnikom, profesionalcem. »Stari mački« so z zanimanjem prišli v sektor, kjer so pred mnogo leti dvigovali svoje meje (Les mains sales, prva francoska 8b). JB Tribout je bil tam s svojima sinovoma, ki sta kakšno 8a splezala hitreje kot on, Alain Gerschain, ki je v 80 ih preplezal La Rose, je užival v 7a-jkah, množica ostalih pa se je čudila, kako težke 7b jke, 8a jke, 8bjke so plezali včasih:-)

Sem šla v eno 7b, vprašala JB-ja kakšna je, je rekel »zanimiva, drugačna, 7b je bila le fora…Pripravi se na 7c«. Takih »vicov« je v Buouxu kar nekaj.

Glede na to, da nisem ravno »luknjičar«, sem se težkih izogibala, po dveh dneh pa imela občutek, da so se prsti le malo utrdili in šla v Territoire de fievre 7c+. Nekaj poskusov, pa je šlo. Nico pa je uspel v Elixir de violence, znani 8a, ki jo je leta 1987 preplezal tudi Tadej Slabe.

Skratka, bilo je zabavno, družabno, med mladimi tudi malo tekmovalno, saj so izpolnjevali listke s svojimi »crux-i«, in bili na koncu glede na zbrane točke nagrajeni s praktičnimi nagradami sponzorjev srečanja, Beala in Petzla. A zanimivo, npr. 6c na pogled je veljala enako kot 7c+ z rdečo piko.. To pove vse o karakterju Buouxa:-)

Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem bila razočarana nad dejstvom, da se na novi Bohinjski Beli ne sme več plezat. Upam da en bo trajalo 25 let, kot v Buouxu, preden se bomo z razjarjenim kmetom dogovorili za rešitev...Po drugi strani, je pa zdaj več plezalcev v Stari Beli, kjer so zaguljene, težke platke...Nič ne škodi natrenirati mlo tehnike:-)


              

     
 


Taghia 2010 - v tretje gre rado!

S Taghio v zadnjih dveh letih nisem imela ravno sreče. Ko sem bila tam prvič, je deževalo in snežilo, tako da smo preplezali le dve lažji kratki smeri, lani, ko sem že imela kupljeno letalsko karto, sem si zlomila gleženj, tako da sem ostala doma. Tudi letos z Nicolasom zaradi »jeznega« islandskega vulkana do zadnjega nisva vedela, ali bova šla ali ne, a na koncu je držal rek; v tretje gre rado!

Nico je za dva tedna, ki sva jih preživela v tej krasni izgubljeni vasici v Visokem Atlasu, naredil zelo ambiciozen načrt, pet dolgih težkih smeri. Da bi to uresničila, bi morala ne le super dobro plezat, temveč imeti tudi veliko sreče z vremenom in nič prebavnih motenj (ki so v Maroku skoraj stalnica:-)).

In res je bilo vreme prvi teden zelo muhasto, nevihte so se razbesnele že ob 11ih dopoldne, tako da sva se morala iz dveh smeri, L'axe du mal 500, 7c+ in Sul filo de la notte 550m, 7c+, obrniti po uspešno preplezanih 10ih oz 6ih raztežajih. Obe smeri sta v steni Tadrarate, ki sega do 2803m visoko. Apnenec je res kvaliteten, kompakten, plezanje pa pravi užitek. Svedrovci so sem in tja (predvsem v Sul flo della notte) precej narazen, tako da je bilo tudi malo adrenalinsko. Ker je stena slabi 2 h hoje iz Taghie, sva najela nosača, in se za štiri dni preselila v luknjo pod njenim vznožjem, tako da sva zjutraj lahko res zgodaj začela, v upanju, da bova hitrejša od neviht. Tisti dnevi v ozkem in divjem kanjonu, ko zaradi strmih sten vse naokoli vidiš le 5% neba, so bili res pravi odklop.

En dan nama je bilo vreme le naklonjeno, tako da sva uspela eno smer preplezati do vrha, in sicer Le Rouge berbere 560m 7b. Gre za »tradicionalno« smer, skoraj brez svedrovcev, ki sledi širokim počem v desnem delu stene Tadrarata. Prvi del je malo »Triglav« (se pravi krušljiv), potem pa imaš občutek, da si v Indian creeku! Super poči, kamini, off widthi! Opremljena z dvemi seti »frendov« do 4.5 sva uspela celo smer preplezati brez padca. Jaz sem sicer enkrat porabila ene tri četrt ure v obupanem iskanju »štanta«, ki ga navsezadnje sploh ni bilo… Smer res zahteva vse plezalsko znanje, od iskanja logičnih prehodov in mest za »štante«. Po 11ih urah sva bila na vrhu. Pogled na prostrano planoto, obarvano s vijoličastimi in rumenimi »blazinami« rož med sivimi balvani, je bil več kot nagrada za trud. A nisva mogla uživati dolg ,saj je treba najti še pot v dolino, po t. i. berberskih via ferratah. Po temi zna biti kar nevarno!

Ena od smeri, ki sva si jo želela preplezati je bila tudi Babel (7c+) v 800m steni Jbel Tagoujimt n'Tsouiannt (2977m), ki so jo leta 2007 opremili Aranud Petit, N. Kalisz, T. Gentet in S. Bodet. Smer slovi po tem, da je zelo skopo navrtana in že Yann Ghesquiers, ki jo je preplezal nekaj dni po njenem nastanku (ko je bila očiščena in so se videle sledi magnezija), je rekel, da ga je bilo strah, saj obstaja možnost padca na police. V vodničku je drugi raztežaj, 7b, označen kot »test2«. Prvi test (7a, 35m, s 5 svedri) sva prestala, drugega pa ne. Po prašni sivi plati sva prišla ene 6m nad 4. sveder, naslednji pa se je svetil nekje daleč visoko. Konkretnih oprimkov nikjer na vidiku, stopati pa je bilo treba na trenje, ki ga zaradi prahu ni bilo:-) Pogled navzdol, na položno steno in police, mi je govoril, da ni dobro tvegati. Po kakšni uri sva se vdala, pustila vponko in se vrnila v vas.

Ni bilo treba dolgo iskati novega projekta; Arnaud Petit in Sylvain Millet sta pred dvema tednoma opremila novo, verjetno najbolj previsno smer v Taghiji, (v Paroie de Cascade) in jo poimenovala Babybel. Mogoče je imel Arnaud z imenom v mislih tiste, ki si ne upajo tvegati v Babelu:-) No, tudi v tej smeri ni bil ravno radodaren z svedrovci, a glede na previsnost, padci niso nevarni. Smer nama je bila takoj všeč, saj so v njej tudi kapniki. Raztežaji so zelo napeti, ocene pa brez »popustov«. 7c+, 8a, 7b+, 7b+, 7c in 7c+. Na pogled ni šlo, zato nama je šlo malo bolj počasi in sva pod zadnji raztežaj prišla skupaj s sončnim zahodom. Sem šla klub vsemu probat in po temi prišla presenetljivo visoko. Ko ne vidiš kako mali so oprimki, delaš vsaj gib v upanju, da je naslednji grif šalca:-) Padla sem tik pod vrhom. »Odabzajlala« sva se nazaj dol, naslednje jutro pa kljub utrujenosti, oba motivirana, šla peš naokoli po poti skozi »Tire bouchon« do vrha stene, se spustila v smer in opravila še z zadnjim, res lepim raztežajem Babybela.

Zadnji dan sva se spet obtežila s frendi in preplezala eno krajšo in lažjo neopremljeno smer, L'oiel de Lynx 7a+, 250m.

Čas v Taghiji je prehitro minil. Stene tam so res enkratne; kamorkoli pogledaš, si rečeš, da bi bilo dobro splezati tja gor… A vse ne gre.

Ne morem mimo prijaznih, preprostih in gostoljubnih ljudi, ki živijo v tej, le z mulami dostopni vasi. Kamorkoli prideš, ti ponudijo sveže pečen kruh, olivno olje in metin čaj.

Njihovo življenje je naporno; delajo predvsem ženske, ki jih vidiš pod težkim bremenom lesa ali pšenice, ki jo nosijo s polj. Pet letne deklice med igro na dvorišču na hrbtu nosijo svoje nekajmesečne sestrice in brate… Res popolnoma drug svet!



Slike so že v galeriji Maroko - Taghia 2010

Za tiste, ki razumete fracosko pa še tole:
target="_blank"> http://jmc-crew.com/ListNews.php






                        

     
 


Zima noče in noče stran!

Chamonix, 12. april:Zadnji tedni so bili v znamenju mraza. Že dolgo me ni toliko prezeblo! Verjetno me je še bolj zeblo zato, ker je na koledarju že pomlad in sem mislila, da bom končno že lahko plezala v kratkih rokavih in brez grelcov v vrečki za magnezij, a ne, daleč od tega!

Z Nicolasom sva en teden preživela v Verdonu, kjer sva hotela opraviti prosto ponovitev stare tehnične smeri Castapiagne rouge. Gre za previsno poč v Paroi Rouge (rdeči steni), po ne ravno kompaktni skali, ki je sicer zaščitni znak Verdona. Opremila sva se z vsem potrebnim, s frendi, zatiči in ploščicami. Bruno Clement, je pred leti smer namreč opremil za prosto plezanje, z nekaj svedrovci, saj poči niso vedno dovolj kvalitetne za nameščanje tradicionalnega varovanja. A zagrizeni »tehničarji« so ploščice pobrali ven. Prava mala vojna:-) Midva sva jih našravbala nazaj, do konca tretjega raztežaja le 8. Hkrati pa sva preklinjala stare lesene kajle »tehničarjev« ki so bile ravno tam, kjer bi najbolje zakajlal roko. A jih nisva pobrala ven.

Prav fajn je bilo spet nameščati frende, ki sicer niso najbolj držali, tako da je vpeti svedrovec pravo olajšanje. Sama smer (180m, 7c, 7c, 7b, 8a, 7c+)) je zelo zahtevna. V prvem delu »ameriško« plezanje po počeh, ki so bile Nicolasu všeč, meni pa sploh ne; bi si želela bolj debele prste, da bi se lepo zakajlali:-) A vreme nikakor ni bilo primerno za plezanje dolgih smeri. Dež (ki sicer ni toliko motil, ker je smer tako previsna), nevihte s strelami strelami (te so nama pognale malo strahu v kosti), predvsem pa ledeno mrzel veter so naju pregnali iz kanjona v soncu bolj izpostavljeno in pred vetrom zaščiteno plezališče nedaleč stran, Courchon. Tam sem se dva dni kot martinček nastavljala soncu, da sem se malo pregrela. Tudi plezanje mi je šlo precej bolje, po dolgem času sen sajtala eno 7c+ (L'air de famille). Saj ne vem, a je sploh še vredno omenjat take smeri, glede na to, da je Maja v Španiji sajtala 8b+! ČESTITKE!!!

Castapiagne rouge bo malo počakal, upam, da svedrovci tudi!

Prejšnji teden sva želela iti v eno novo dolgo smer v Pressles (180m, 8a+), v katero sva se zagledala pred tednom, med plezanjem v Pierrot Beachu (Roust bloody roust 8a). Vremenska napoved spodbudna, ena kapljica dežja čez noč… A po 3urah vožnje sva prišla v depresivno sivi Pont en Royans, vse smeri, vse kapniki popolnoma mokri, scalo pa je kot iz škafa. Tako da ni preostalo drugega, kot spiti kavo in se usesti v avto za nadaljnje 3 ure. Nazaj v Chamonix. V »old school« platke Visoke Savoje. Izbrala sva si smer v steni Balme nad Clusesom; Les Dents de l'amer 170m (7b+, 6c, 7c+, 7c+,7c+). Smer je res lepa, plezanje me je spominjalo na moje začetke v zaguljenih platah Završnice:-) Pa še prva po dolgem času sva bila, tako da je bilo treba malo prah in mah čistit z oprimkov. Prvi dan se mi je po vseh preplezanih spodnjih raztežajih (prvi 7c+ na flash, drugi v drugem poskusu), ustavilo 15m pod robom stene, ko sta bila dva ključna oprimka popolnoma mokra. Pustila sem vponko in »odabzajlala« nazaj dol.

Včeraj sva dopoldne plezala v plezališču Superbalmette, splezala Pilier 8a, potem pa se z vrha podala v steno Balme, pogledat če je ledeno mrzel severni veter posušil oprimke. Malo bolje je že bilo, tako da sem uspela razvozlati uganko mega plataste plate in sem jo potem preplezala v prvem poskusu. Tokrat je Nico malo preklinjal, ker mu ni šlo, kot jaz v Castapiagnu zaradi pretankih prstov. Ja, v platkah je potrebno malo več gibljivosti, da se prilimaš vanje:-)

V smer se bova vrnila še enkrat, da z njo opraviva v enem dnevu, kot se spodobi:-)

A danes zjutraj je bilo spet vse pobeljeno..Ah ta zima!



                        

     
 


Plezalci Slovenske vojske najboljši na svetu!

23.marec:V dolini Aoste od 20. do 25. marca potekajo 1. zimske Svetovne vojaške igre, kjer smo se med drugim pomerili tudi plezalci.

Zadnje dni v Courmayeurju sem imela občutek, da se je čas zavrtel nazaj. Spet je bilo treba pasti v tekmovalni ritem, izolacija, ogrevanje, ogled, vizualizacija, čakanje na nastop, neizogibna trema, vstop v dvorano, trenutki pod smerjo, umirjanje v prvih metrih, potem pa le še plezanje, do vrha oz. dokler roke in telo zdrži.

Prvi dan sem se z občutki še malo lovila, med plezanjem mi je srce razbijalo, kot ne vem kaj, v polfinalu je bilo že bolje, v finalu pa sem celo začela uživati:-) Pri dekletih je bilo prvo mesto že vnaprej rezervirano za Majo, jaz pa sem presenetljivo priplezala do srebrne kolajne, saj je Christina Schranz, močna mlada Avstrijka, ki je polfinalno smer z lahkoto priplezala do vrha, v finalu pozabila vpeti en komplet in so jo ustavili (tekma je pač tekma). A ni bilo vse tako lahko kot se mogoče zdi. Francozinja Marion mi je bila vedno tesno za petami, finalna smer pa je potekala čez ogromen previs, ki že od nekdaj ni moj najljubši stil plezanja, tako da sem morala iti »na vse ali nič«. Na koncu sem bila za plus boljša od Marion.

Klemen je imel več dela, saj je bilo kar 8 tekmovalcev iz svetovnega pokala, med njimi Mrazek, Crespi, Fischhuber, Dugit, Zardini. Zmaga je bila odločena šele v superfinalu in še to šele po pritožbi, saj je Kilian po »bližnjici« dotaknil isti oprimek, kot ga je Klemen po »pravi« poti.

Danes je po nekaj deževnih dneh v Courmayeurju posijalo sonce in gremo spet brez treme v skalo!



Climbing team from Slovenian Armed Froces World's best!



                        

     
 


Leteča... S floridskega neba na umetno steno v Courmayeur

Spet sem leteča...a ne na tak način, kot sem bila na Floridi, od koder si lahko ogledate spodnje slikce."Kufri gor kufri dol". Še skoraj z ameriškim "jet leg-om" grem v četrtek spet na pot. Kam? Ne boste verjeli, a grem na TEKMO!! Po treh letih bom spet okusila "veselje" izolacijske cone, tremo pred vstopom v smer (upam, da ravno tisto pravo dozo), navijanje (iz dvoranje)...

V Courmayeurju bodo namreč od 20.-25. marca potekale 1. Svetovne zimske vojaške igre in plezanje bo del njih. Ne bomo sicer plezali po ledu, temveč v dvorani, na katero imam lepe spomine, saj sem tam leta hmmmm, kdaj že??? 1997!!!! prvič stala na stopničkah svetovnega pokala. Slovenske barve oz. športno enoto Slovenske vojske bosta zastopala še Maja Vidmar in Klemen Bečan. Kolajne zagotovljene! :-)

Moja pričakovanja? Nekaj dni še imam da po padalskem premoru pridem nazaj v formo, ki sem jo imela pred mesecem dni, ko sem na umetnih stenah v Franciji že imela dobre "plastičarske" občutke. Kaj pa bo to pomenilo rezultatsko, je pa odvisno od konkurence. Moj cilj je uživati in plezati sproščeno ter do zadnjih atomov moči. Sliši se kot obrabljena fraza, a je res.



Več o igrah si lahko preberete tukaj: http://www.cismvda.it


                        

     
 


Kapniki in turne smučke

Mojstrana, 23. februar: Zadnje dva tedna v Franciji sta bila pestra! Po dveh dneh plezalnega počitka v Cahmonixu sva se z Nicolasom vrnila v Seynes, ki je bilo skoraj edino plezljivo plezališče na jugu Francije. Povsod naokoli, celo v Nici je namreč ful snežilo, v okolici Alesa pa je vladal le hud mraz, ki pa ga je sonce malo omililo. Preplezala sva še nekaj lepih linij, La colonne d'Hercule 8a+ (ponekod 8b), La 32 metres 8a+, Nico je uspel tudi v Dinozavrovi konkurenci, za odtenek težjem Brontozavru 8a+ (ponekod 8b), meni pa je peti plezalni dan zmanjkalo goriva in sem padla čisto čisto na vrhu, po 40 metrih, ko se kapnik že konča; kljub temu sem bila zelo zadovoljna, saj je spodnji del smeri zelo "na moč" in po prvem ogledu smeri nisem verjela, ali bom lahko prišla čez.

Zadnji teden je bil snežno obarvan. V družbi treh slovenskih! gorskih vodnikov (Tina di Batista, Uroš in Milan) sem preživela super lep turnosmučarski dan na Col des Chasseurs. Tomaž je pa medtem menjal plenice mali Uli:-)

Za konec sem opravila še s smerjo Trait d'union 8a v Bionnasayu, ki mi je kot dolg ostala med prejšnjim obiskom. 8ajke so tam kar precej zasoljene, tako da sem se morala zanjo kar precej potruditi! Še posebej, ker se je nad steno tajal sneg, ki je začel močiti oprimke na ključnem mestu. Smo jih posušili z gorilnikom!

Zdaj pa bom za 14 dni postavila plezalnike v kot (no, za vsak slučaj bodo v potovalki:-)) in si nadela padalo! Florida!!!!



                        

     
 


Dinozaver!

Chamonix, 9. februar: Po dveh tednih v Sloveniji, ko sem v bistvu več plezala na Hrvaškem (Kompanj), sem ponovno v Franciji. Že mnogo let se tu počutim kot doma, zdaj ko sem našla še fanta, je to še bolj res.

Spet sva se iz mrzlega Chamonixa za nekaj dni odpravila proti jugu, kjer so naju na srečo pričakale suhe in s soncem obsijane skale. Zrak pa je bil kljub vsemu hladen, kar pomeni, da so bili pogoji za plezanje idealni.

Obiskala sva plezališči koder sem bila prvič pred 16 in zadnjič pred 12leti! Kako čas beži!!! Seynes in Claret sta idelana za hladne zimske dni, saj sta ves dan obsijana s soncem. Zadnji dan je bilo brez pretiravanja že prevroče in sem čakala na to da je sonce zašlo, preden sem se podala v smer.

Doma na steni imam sliko iz smeri Peggy la cochone 7c. Pred 16 leti je nisem uspela preplezati, a ker se spodobi, da smer, v kateri si slikan tudi preplezaš, sem se vanjo podala še enkrat. Je, šlo. Na pogled:-)

Druga smer, ki mi je leta burila domišljijo je Dinozaver 8a+. Spomnim se naslovnice ene izmed prvih številk Grimperja, na kateri je Robin Erbesfield na enkratnem kapniku. Takoj prvi dan, sem se podala vanj, naštudirat, kje je »dinozavrov rep« najboljši za prijem, potem pa je bilo potrebno kar nekaj potrpežljivosti, saj sta ga dve nočni nevihti zamočili in sem šla vanj šele po 4 dneh. Uspelo mi je šele v četrtem poskusu, a so bil potem občutki toliko bolj sladki. Lepo je zapustiti plezališče z njegovo najlepšo smerjo v žepu!



Claret imam v spominu kot plezališče, kjer je plezanje na pogled težko in kjer bi lahko proti vrhu dodali še kak sveder. Tokrat sva bila z Nicolasom v družbi popolnih lokalcev, ki so nama v Macau 8a povedali za vsak grif in stop, tako da je Nico smer flashal, jaz pa sem bila za njihov recept malo prekratka in sem morala najti svojo formulo. Zadnjih 10 metrov ni svedra, navijalo me je pa že tako, da so me vsi, z mano vred videli leteti čez ¾ stene. A padala bom konec meseca na Floridi, zato sem stisnila iz sebe vse in prisopihala do verige. Ufff!



Včeraj sem pa postavila svoj nov višinski rekord. Sicer precej turistične narave, z gondolo na vrh Aguille du Midija 3842m, a smučanje po drugi, bolj položni strani, Vallee Blanche, me je precej utrudilo. Bilo je pa kar kičasto lepo, brez oblačka, vse gore kot na dlani, najbolj pa so me pritegnile stene polne lepih granitnih poči. Nico vse pozna kot lasten žep in že sva delala načtre kaj vse bova preplezala tu poleti. Komaj čakam!



                        

     
 


Plezalni centri gredo za med!

Že nekaj let se čudim, kako to, da v Sloveniji nismo sposobni zgraditi plezalnega centra, ki jih po tujini kar mrgoli. Res škoda, saj sem prepričana, da bi šel posel »kot za med«!

Slabo vreme me je prisililo, da sem več plezala na umetnih stenah. Tako sem obiskala Espace Vertical v Grenoblu, ki stoji v na zunaj zanemarjeni stari tovarniški zgradbi, noter pa je prav super stena, in na deževno nedeljsko popoldne je kar mrgolelo plezalcev, večinoma rekreativcev, nivoja 5c-7a.

Nekaj dni kasneje sem šla v Sain Julien de Genevois, kjer so 15m visoko steno, 1300m plezalne površine, postavili v sklopu novega modernega nakupovalno-rekreativnega centra; kot bi bila stena sredi City parka. http://www.vitamparc.com/fr/page/pr-sentation-d-taill-e-3Skozi steklo so nas opazovali radovedneži in gotovo se je marsikdo, ki je prišel le po nakupih, kasneje znašel tudi med pisanimi oprimki, ki sestavljajo kar 160 smeri težavnosti od 3a do 8c. Veliko je bilo tudi Aljoševih Lapisov, tako da sem se sploh počutila kot doma :-) http://www.lapisholds.com/

Tudi v Chamonixu, kjer imajo poleg vseh naravnih možnosti za plezanje, so tri dvorane z umetnimi stenami, Les Houches, ENSA in EMHM vedno zasedene... Je res tako težko zgraditi plezalni center?

Zdaj pa še malo naravo. Zadnje dni sem bila multišportnik! Odlične snežne razmere v Chamonixu so me zvabile na smuči. Najprej na tekaške, potem pa po dveh letih še na alpske. Dosegla sem tudi svoj višinski rekord (z gondolo), 3300m na Grand Montets. Kljub odlično urejenim progam, me je Nicolas odpeljal izven njih, malo po ledeniku, med razpokami po celem snegu..Noge sem imela kmalu čisto mehke, malo zaradi višine, malo zaradi smučarske nekondicije, tako da sem kasneje vijugala le še po »turističnih« progah. Razgled na najvišje vrhove Alp je bil enkraten in po dolgem času sem na smučeh res uživala.

Zadnje dva dni sem spet plezala v suhi in topli skali. A se mi ni bilo treba odpeljati prav daleč. V Chamonixu je bilo -13stopinj in le redko kdo bi verjel, da se je dalo le nekaj km stran na 1500m nadmorske višine plezati v kratkih rokavih! A je bilo res! Plezališče Bionnassay, malo nad Saint Gervaisom je idelano za zimsko plezanje! Le dostop je za športne plezalce malo nenavaden, saj je bilo treba 40min konkretno gaziti po strmem gozdu; palice, gojzarji in gamaše so obvezni, če je sneg trši, pa še dereze! Pod steno pa kot bi zamenjal letni čas. Le sneg in sveče, ki sem ter tja padejo z vrha stene te spomnijo na zimo. Po dolgem času sem spet plezala brez da bi mi zanohtalo in uspela v Superbrouillon 8a.



                        

     
 


Deževno novoletno plezanje

Spet sem čisto za časom s svojimi novicami…

Z enim stavkom bi mesec december lahko opisala; slabo vreme in neutrudno iskanje suhih skal.

Začelo se je že v Sloveniji, ko me je Nicolas obiskal za 10 dni in mu nisem mogla pokazat niti Triglava, saj je bilo stalno vse zabasano. Plezala sva pa na umetnih stenah in trikrat Mišji peči. Sem ga opozorila, na zlizanost smeri, tako da mu je bila Miška všeč, sama pa sem bila kar šokirana kako zapacane in zlizane so smeri…Pogrešam dobro staro Miško izpred 10ih let.

Sledila je selitev v Francijo, kjer naj bi tri tedne plezala v plezališčih v okolici Carpentrasa, kjer bivajo Nicolasovi stari starši. Resda sva obiskala veliko plezališč, splezala pa praktično nič, ker je bilo vreme res katastrofalno slabo. Najprej je bilo ekstremno hladno, (-6 ni čisto normalno za Provanso), tako da mi je kljub soncu čisto zanohtalo. Je bilo pa lepo plezati v zasneženem Buouxu, ni kaj. Od tam imam tudi edine fotografije z modrim nebom v ozadju.

Snegu je sledila otoplitev in velike količine dežja, ki so »premočile« vsa plezališča s kapniki, tako da se je izbor precej zmanjšal. Tudi stene, ki so sicer pod streho in brez kapnikov, so bile neplezljive, saj so nase potegnile vlago in je bilo kot bi nekdo oprimke namazal z oljem.

Dvakrat sva tako v obupu končala dan na umetni steni; v Pertuisu in v Grenoblu. Res prav paše plezati po suhih oprimkih in na toplem:-)

Naj vam za zanimivost naštejem vsa plezališča, ki sva jih obiskala; to naj bi bila idelana mesta za zimsko plezanje, na jug obrnjene stene, z ne veliko kapniki:

Concluses, Saint Leger (Praniania), Dentelles de Montmirail (Clapis in Saint Christophe), Buoux, Lourmarin, Aiglun, Verdon (Pont Soleil, Labo, Licee, Paroie Rouge), Teillon, Gache.

Trenutno sem v Chamonixu, malo uživanja v zimskih športih in treninga na dobrih umetnih stenah!



                        

     
 


Srecno 2010!

Vsem obiskovalcem moje strani zelim CVETOCE leto 2010!



P.S.

Kmalu napisem kaj vec novic o dezevno plezalnih dogodivscinah decembrske Francije.


    

     
 


Nekaj 8a-jk

Službene obveznosti v športni enoti Slovenske vojske so tiste, zaradi katerih sem se po skoraj mesecu plezanja z Nicolasom vrnila domov. Avtocesta se mi je veliko bolj vlekla, kot pa ko sem se vozila v Francijo:-)



Po vrnitvi nazaj na kontinent sva en teden plezala v Španiji; najprej sem potešila svojo padalsko žejo in 2x skočila v Empuriabravi. Sledil je Montgroniju je bilo prve dni čisto prevroče, tako da sva se zatekla v senco Tres ponta. Tam sta padli celo dve 8a jki na en dan (Mites modernes 8a in El Batec 8a+)! A oba sva bila mnenja, da smeri v Tres pontu nimajo pravega karakterja in sva se ob poslabšanju vremena vrnila v pisane kapnike Montgronyja. Najbolj markantna smer, Aromes de Montrgony 8a+ je bila tista, ki me je okupirala za dva dni, a sem morala Španijo zapustiti brez nje v žepu. Trikrat sem padla tik pod vrhom, ko sem imela šalco pred nosom! Res da sem splezala že veliko 8a+, a ta je res tako enkratna, da me je prav obsedla…



Malo sem se potolažila zadnja dva dni v St. Guilhemu (FR), kjer sem z zadnjimi močmi v drugem poskusu splezala Rouille jeunesse 8a+, prav tako smer z enkratnimi gibi oz. s karakterjem:-) Poleg tega pa še Faut que ca baigne 7c+ na flash in Destatification 8a v drugem poskusu.



Toliko o številkah in bolj uradnih plezalnih zadevah. Drugače je bilo pa vse skozi zaljubljene oči še veliko lepše:-)



                        

     
 


Zaljubljeni road trip

Bom začela kar pri tistem, kar mi je v zadnjem mesecu najpomembneje – to da sem do ušes zaljubljena, da sem našla fanta, ki sem ga toliko časa iskala – Francoza, ki je enako zaljubljen v plezanje kot jaz.



Potem, ko sva z Nicolasom Potardom septembra plezal v Verdonu in nama je le malo zmanjkalo preplezati Ramirole ( 8a+/b, 8a, 8b, 8a+, 6c), sem le en teden zdržala doma. Ne le to, da sva si želela biti čim prej spet skupaj, tudi Ramirole sva hotela še enkrat poskusit. Tako da sem se spet usedla v avto in čez slabih 7 ur že bila v Cahmonixu, kjer sva začela malo daljši roadtrip po J Franciji, Španiji in Sardiniji.



V Verdonu so bile razmere že kar zimske, zjutraj je bilo konkretno zmrznjeno, kar je spremenilo tudi pogoje za plezanje v steni, ki je nikoli ne obsije sonce; zame je bilo čisto premraz, tako da sem se borila z zanohtnamimi prsti, Nicolasu je bilo pa super in mu je v dveh dneh uspelo prosto preplezati vse raztežaje Ramirole. Jaz pa sem začela verjeti, da jo pri 10 stopinjah več tudi lahko preplezam, saj sem padla tik pod »štantom« najtežjega 8b raztežaja.



Sledil je premik v tople kraje. V Siurano, kjer smo imeli srečanje Petzl Teama. Tokrat je bil namen izključno druženje in plezanje. Plezali smo v Margalefu in Siurani, zvečer pa nas je pogostil Toni Arbones v svojem kampu v Siurani, sledili so filmi »Petzlovcev«. Tokrat niso bili prisotni le plezalci, tako da smo spoznali tudi druge aktivnosti.



Skok na letalo in v slabi uri sva bila že na Sardiniji, v Algheru, kamor naju je povabil Maurizio Oviglia. Vsako leto v plezališču Roccadoria priredijo srečanje Acqua et roccia. Plezališče me je pozitivno presenetilo, smeri so dolge, raznolike, od »Manolovih« platk do previsov, ki spominjajo na Isili. Moja »naloga« je bila preplezati smer, ki so jo navrtali posebej zame. Najprej jo je bilo potrebno še malo očistiti, najti oprimke, v drugem poskusu sem padla malo pod vrhom skupaj s veliko »šalco« v rokah.. »First ascent » je tako pripadel Nicolasu, meni pa prva ponovitev. Smer sva ocenila s 7c+ in jo poimenovala Nicotina :-)



Zdaj naju gosti angleški plezalec, ki že nekaj let živi na Sardniji, Peter Harald. Pokazal nama je presej novih sektorjev v okolici Lotzaraia, ter priporočil vzpon na Punto Giradili. Izbrala sva smer Inteligenzza emotiva (280m, 8a (realno 7c). Ambient je prekrasen, razgled na Pedro lungo in obalo, sama smer naju pa ni najbolj navdušila, saj ves čas poteka po zelo ostri skali, ter se izogiba kapnikom :-)



                        

     
 


Ramirole - čisto nora smer!

Slabe dva tedna sem spet preživela v Franciji, v Verdonu.



Julija, ko sem v sektorju Baume de Cavalieres plezala s Charlotte Duriff smer Papy que devers 8a, 7c, 8a, 7a, sem se zagledala v smer na desni, ki je vodila čez najhujše previse. Kakšna linija! Do smeri sem imela prav strahospoštovanje, še posebej zato, ker so veliki previsi moja šibka točka. A tam so bili tudi kapniki...



Verjetno v smer ne bi šla, če me ne bi vanjo zvabil soplezalec iz Chamonixa, Nicolas Potard, ki je bil ob slikah, ki sem mu jih poslala, čisto navdušen. Kljub temu, da se je smer obema zdela kar malo prevelik zalogaj, sva se odločila, da greva pogledat, če je tudi v resnici tak "bav-bav" kot zgleda od daleč.



Smer Ramirole http://www.chadurif.fr/topo/ramirole/La_Ramirole.pdf , je opremil kdo drug kot Bruno Clement - Graou in jo posvetil leta 2007 v plazu preminuli francoski plezalki Marie Laure Begihn (Ramirole je bil njen vzdevek).

Težavnost smeri je skladna z njeno previsno linijo; 8a+/b, 8a, 8b/+,8a+ in za razplezavanje še 6c. Še bolj pomemben podatek je ta, da se smer prevesi za okoli 60m!

Študiranje posameznih raztežajev je zato še bolj zahtevno, celodnevno visneje na varovališčih pa te dodatno utrudi.

Smeri sva se lotila taktično, napeljala sva tudi nekaj fiksnih vrvi, da sva do srednjih raztežajev prišla kolikor toliko sveža in z zadostno količino kože na blazinicah prstov. (smer ima dosedaj le dve ponovitvi, zato so kapniki še ostri in neusmiljeno "jedo" kožo).



Vsi raztežaji so Raztežaji z veliko začetnico, vsak ima svoj karakter. Drugi in četrti sta malo krajša a zato bolj jedrnata, prvi in tretji pa zahtevata ogromno mero vzdržljivosti v previsih.



V posameznih delih smeri sva preživela skupno 6 dni, mani je uspelo preplezati vse raztežaje, razen najtežjega, tretjega, ki me je dobesedno popolnoma izpil tako, da sem po padcu na dobrih dveh tretjinah komaj pribrcala do vrha. Nicolas je bil bližje uspehu, a tudi njemu ni uspelo. Oba sva se strinjala; treba se bo vrniti, medtem pa natrenirati malo vzdržljivosti v previsih!



Zadnji dan sva bila priča še enemu super dogodku, in sicer so preko stene skočili trije "BASE jumperji". Dva sta tam opravila svoj prvi skok, saj je stena zaradi previsnosti zelo "varna" za učenje.

Samo opazovanje me je napolnilo z adrenalinom, svoji želji preplezati Ramirole, pa sem dodala še eno; po vzponu skočiti z njenega vrha s padalom..



Da sva se malo spočila od Ramirolinih previsov, sva po nasvetu Graouja šla preplezat smer prav tako posvečeno Marie Laure, Voie pour Marie, 6b, 7b+, 7c+/8a, 7b. Bila je pravi užitek! Zaradi manjšega naklona sem se počutila prav lahkotno! Vse nama je uspelo preplezati na pogled oz flash.



Za zaključek le to: Verdon me je čisto začaral:-)











                        

     
 


Dve kolajni za naše mladince v Valencu!

Včeraj je bilo športni dvorani v Valencu vroče! V dopoldanskem polfinalu smo imeli Slovenci 10 kandidatov, trije od njih so se uvrstili v finale. Nekateri ( Izidor Zupan, Jure Raztresen, Katja Kadič, Tamara Omerzel, Anja Šerbinek, Jernej Kruder in Gašper Pintar) so bili razočarani, a v tako močni konkurenci (60 in več v posamezni kategoriji), je že uvrstitev v polfinale uspeh.

Zvečer je najprej potekalo finale fantov. Jaz sem v izolacijski coni, kjer sem ostala z Ano, samo slišala, da je bilo vzdušje v dvorani enkratno, Francozi res zanjo narediti pravi šov! Upala sem, da je navdušeno ploskanje in navijanje namenjeno tudi dobremu plezanju naših dveh finalistov, Domna Škofica in Urbana Primožiča. Res je bilo tako. Domen je s sproščenim plezanjem prišel do zadnjih oprimkov in si priplezal srebrno kolajno! Urban pa je za malo zgrešil stopničke in v kategoriji kadetov, kjer je slavil Adam Ondra osvojil odlično 4. mesto.

Ob pol desetih zvečer so se na steno podala še dekleta. Slovence je zanimala predvsem desna smer, v katero je kot tretja vstopila Ana Ogrinc. Smer sicer ni bila postavljena najbolj posrečeno za gledalce, a se je izkazala za srečno smer za Ano. Na sredini je bil detajl, kjer je bilo treba iti na vse ali nič. Ana je dolgo časa oklevala, se navsezadnje zbrala in naredila gib, kmalu zatem pa ji je zmanjkalo moči. Za njo je bilo na vrsti še pet tekmovalk, ki so štele za večje favoritinje, a nobeni ni uspelo priti čez ključno mesto. Vsem nam se je kar smejalo, še najbolj pa Ani! Šele zadnji, Francozinji Charlotte Durif je uspelo priti višje, s tem je osvojila svoj peti naslov na mladinskih svetovnih prvenstvih, Ana pa svojo prvo kolajno z velikih tekmovanj!

Največ kolajn, (6), so osvojili Francozi, katerih selektor je Francois Legrand, sledili so jim Avstrijci (4), Slovenci pa smo skupaj z Nemci osvojili po dve. Sledijo Švicarji, Španci, Američani in Čehi s po eno kolajno.



                        

     
 


Malo v zraku, malo v stenah in spet v Franciji

Zadnje dva tedna sta bila tako pestra, da spet ni bilo časa za pisanje novic. Prejle me je Simon (Margon) opozoril ,da na Facebook vedno kaj napišem, na svojo spletno stra pa nič. Facebook je pač bolj priročen.

Kratek povzetek:

Blizu Celovca so mi lokalci pokazali simpatično plezališče, Kraig, ki pa je na žalost uradno prepovedano, zato je do njega treba priti na skrivaj, da te domačini ne vidijo. Bila sem navdušena, saj je kamnina neke vrste peščenjak in v nekaterih smereh plezanje malo spominja na Ameriko. V drugem poskusu sem uspela v dveh 8a, Akzeptable Tagedosis in Tutu, prav tako tudi v poči z imenom 1941 7c+, ki sem jo med drugim obiskom preplezala tudi na tradicionalen način, se pravi, da sem namesto svedrovcev za varovanje uporabljala le Camalote. Res sem uživala!

Dneve počitka sem preživela v zraku, tokrat smo bili nad Bovcem. Med vožnjo z letalom smo uživali v prekrasnih razgednih na naše Alpe, potem pa še bolj med vragolijami v zraku.

Tik pred odhodom v Francijo sem v Warmbadu preplezala smer Prager Fruhling, eno redkih 8a+/b, ki so mi v tem plezališču še ostale. Pred leti sem jo enkrat že "pogledala", a mi ni bilo na detajlu nič jasno, zdaj sem jo pa malo bolj pogledala in našla eno luknjico, ki je rešila uganko.

V petek smo z mladinsko reprezentanco spet švignili čez Padsko nižino in pod Alpami v Francijo. Na največjo tekmo leta, svetovno mladinsko prvenstvo v Valencu. Dva dni smo plezali v skali, v Preslesu in Omblezu, se en dan kopali, danes naredili še zadnji trening, tokrat na umetni steni v Lyonu, katere lastnik je nekdaj uspešen francoski tekmovalec Francois Petit. Smeri so bile prave tekmovalne, mladinci so v dobri formi, tako da nestrpno pričakujemo tekmo, ki se začne v četrtek!







                   

     
 


Promontana Intervju - V steni vedni spim na zunanji strani postelje

Na spodnji povezavi najdete Promontana Intervju:

http://www.gore-ljudje.net/novosti/47965/


     
 


Bogata galerija Pomlad-poletje 09

V galeriji Pomlad-poletje 09 si lahko ogledate fotoreportažo mojih dogodivščin!

    

     
 


Lepota ne pozna strahu - Bellezza non conosce paura

Po prihodu domov sem začela s plezanjem v stilu zadnjega francoskega tedna. V dolgih smereh. Včeraj sva z Italijanom Andreo Polom opravila prvo prosto ponovitev smeri La Bellezza non conosce paura,( 125m, 7c max, 7b obv.) v Monte Robonu blizu Selle Neveje.



Smer poteka po apencu izredne kvalitete, kompaktne plate z luknjicami in poličkami. Začne za z zasoljenim 7a+, sledita dva lepa 7a, za konec pa dva raztežaja 7c, kjer moraš zelo zaupati nogam in dobro opazovati kje so skriti oprimki. Vse razen zadnjega raztežaja mi je uspelo na pogled. V zadnjem sem se morala soočiti s strahom, saj so svedri precej narazen, bila sem navita, potrebno jebilo tvegati in poiskati oprimke še višje...a sem bolj mislila na padec in na to kako bom z ne še dobro rehabilitiranim gležnjem pribila v plato ali celo v Andrea. Ko sem letela, sem mislila le na nogo in vse se je v redu izšlo. Ko je raztežaj pred mano preplezal Andrea in sem vedela kje so oprimki, sem zbrala pogum, potegnila vrv ven in lepe zadnje metre smeri uspešno splezala naprej - la bellezza non conosce paura:-)



                        

     
 


Nekaj novosti na strani

Moja spletna stran je stara že 9 let, in zaradi hitrega razvoja internetne tehnologije malo zastarela. Počasi jo bova, oz. jo bo Aleš Česen malo moderiziral. Kot prvo, bom lahko novičke opremila z več slikami, kamlu bodo sledile tudi druge spremembe. Tule prilagam nekaj slikc, ki se nanašajo na spodnjo novico.

                        

     
 


Zadnji francoski teden je bil super!

Granit okoli Mont Blanca mi sicer ni bil namenjen, vsako popoldne so bile namreč nevihte, a na srečo je v Franciji še toliko drugih sten, da nisem ostala praznih rok.

Z Nicolasom Potardom sva šla namesto v načrtovani Petit Clocher du Portalet v apnenčaste stene pod Chamonixom, nad Clusom. Izbrala sva si smer Le grand bleau, 7c, 8a+, 7a+, 8a+, 7b+. Oba najtežja raztežaja sem preplezala v drugem poskusu, ostale pa na pogled oz. na fleš. Plezarija v tej steni mi je pisana na kožo, navpične plate z minimalnimi oprimki!

Sledil je premik proti jugu. Gledat master tekmo v Serre Chevalier. Iz tekmovalnih let mi je bila to najboljša tekma. Organizatorji so vedno znali narediti super vzdušje, stena s izvirnimi reliefi pa omogoča enkratne smeri, kjer mora plezalec pokazati veliko tehničnega znanja in iznajdljivosti in ne le moči (kot zdaj na večini tekem svetovnega pokala).

Tekmo sem si res želela ogledat, čutila sem, da bo posebna, ne le zato ker je zadnja! Nekaj je bilo v zraku že en teden pred tem, ko smo se z Asjo in Natalijo pogovarjale o njej. » Če prideš navijat, pa če zmagam, greva skupaj na počitnice v Club Med (zmagovalec dobi poleg denarne nagrade še počitnice za dve osebi)« , je rekla Natalija. Intuicija, ali kaj. Vedela sem, da bo zmagala, zato sem se res potrudila in prišla iz Chamonixa, čeprav je bilo potem tam lepo vreme.

Finalni večer mi bo ostal v ravno takem spominu kot tisti pred 7 leti, ko sem zmagala jaz. Samo ob spominu nanj, na vzdušje, na glasbo, mi gredo mravljinci. Vzdušje ko je Natalija plezala v superfinalni smeri je bilo nepozabno; vibracije občinstva, glasbe, ognjemeta in njeno sproščeno plezanje so jo kar nesle proti vrhu! Več na: http://www.natalijagros.si/novice.php?id=148

Po tekmi sem imela v planu, da se odpravim domov, a je med pogovorom z drugouvrščeno na mastru, Charlotte Durif, nastal nov spontani načrt. Odpravili sva se v Verdon plezat nove dolge smeri. Prvi dan sva šli v 3 raztežajno smer Tom, le tueur de slip, 8a+, 8a in 8a,desno od kapnika Tom et je ris, ki sem ga preplezala lani.Kljub temu, da nobeni ni uspelo preplezati vseh raztežajev brez padca, sva bili nad smerjo navdušeni! Drugi dan sva plezali v sektorju Ultime demence. Prav tako novo smer, ki nama jo je priporočil njen avtor, Bruno Clement- Graou. Papi qui devers, 8a, 7b+, 7c+, 6c. Poteka po sistemu zajed in poči, ki vodijo čez previsno steno. To je bila gotovo najbolj previsna večraztežajna smer, kar sem jih kdaj plezala! Nahrbtnik, za vodo, ki sva ga vlekli za sabo je vedno obvisel 15-20 metrov stran od stene! S Charlotte sva se v steni zelo ujeli, tako da sva s skupnimi močni prosto uspeli v vseh raztežajih; jaz sem očistila prah z oprimkov v 8a ter našla metode, ona pa je splezala! Ugotovili, da je težko dobiti soplezalko motivirano za plezanje dolgih smeri, kjer je potrebo vložiti malo več truda v sam dostop in manevriranje z vrvmi, tako da sva si rekli, da morava skupno plezanje ponoviti.

Foto: Thomas Durif

     
 


Francija - drugi dom

V Franciji se počutim kot doma. Že več kot mesec se potepam naokoli in mi ni prav nič dolgčas.

Kaj se je dogajalo po Roc Tripu? En teden sem preživela s mladinsko reprezentanco v Gorges du Tarnu, sledil je zadnji praktični del seminarja za jogo. Skupaj z okoli 180 kandidati za učitelja kundalini joge iz vse Evrope smo preživeli nepozaben teden pod Mont Aiguille J od Grenobla. Bilo je naporno, a duhovno bogato.

13. julija sem si šla ogledat finale tekme a svetovni pokal v Chamonixu, na katerega imam lepe tekmovalne spomine, saj sem tam pred 8 leti prvič stala na najvišji stopnički. Letos so bile smeri izredno težke, a to ni zmotilo Natalije, ki si je priplezala odlično drugo mesto.

Že dolgo sem si želela plezati v granitnih stenah nad Chamonixom, letos pripeljala s seboj vso opremo, a že 12 dni, kar sem v okolici, čakam na lepo vreme, ki ga ni. Tako da se moram zadovoljiti z plezališči. Trenutno smo Slovenci okupirali La Balme de Yenne; kar 11 nas je bilo!
Tekmovalno ekipo (Natalija, Asja, Klemen, Jure) zdaj čaka še Master v Serre Chevalierju, jaz bom pa še nekaj dni vzrtajala v upanji, da se nebo nad Chamonixom zjasni, če ne pa počasi nazaj proti Sloveniji…

Na sliki:počitek v Kiklopovem očesu v La Balmah. Foto: Natalija Gros

     
 


Hitre novice iz Francije

Že 12 dni sem v Franciji, ritem je zelo pester, časa za pisanje novic na internet ni veliko.

Prve dni sem preživela v Ceuzu, kjer junija še ni vrst pod smermi, tako da je bilo prav prijetno. Dan počitka sem izkoristila za padalstvo; enkratno je bilo opazovati Cezuze med prostim padom od zgoraj, vzporedno in malo niže...potem pa je že treba počasi odpreti padalo:-)

Sledila je selitev proti zahodu - v Millau na Petzl roc trip. Letos so nam pripravili drugačen izziv. 100m dolgo smer, težavnosti 7a+, 7b, 7c, ki smo jo morale preplezati v enem raztežaju. Ocene ne povedo vse težavnosti, saj je bila smer neplezana, tudi malo krušljiva in prašna. Meni jo je uspelo preplezati že v prvo, v zgornjem delu je bilo res težko, saj ni bilo sledu magnezija, vrv pa že pošteno težka. Porabila sem več kot uro! V naslednjih dveh dneh so smer uspele preplezati tudi Nina Caprez, Chloe Minoret, Lynn Hill in Florence Pinet.

Zdaj se bom pridružila naši mladinski reprezentanci, ki na pripravah v Gorge du Tarnu že dva dni uspešno vpenja vrhove težkih smeri.

Na sliki stolpa v Gorge de la Jonte, kjer smo plezali "Infinity Line".

     
 


Z vztrajnostjo nemogoče postane mogoče...

Mojstrana, 11. junij: V prejšnjih dveh dneh sem opravila z obema projektoma, ki sta burila mojo domišljijo zadnje dva tedna. Skupna lastnost obeh smeri je ta, da sta se mi zdeli ob prvem soočenju nemogoči zame. Gibi ali način plezanja, ki minikakor ne leži. Zato sem še toliko bolj vesela, da ju imam v žepu.

Prva je smer v avstrijskem plezališču Goltschach, kjer so smeri zaradi konglomeratne kamnine »luknjica pri luknjici«. Če temu dodam še velik previs ter umetne luknje (narejene na velikost fantov), dobim v eni smeri svoje najšibkejše točke. Točno taka je Duft der Frauen 8a. Poskušala sem jo že pred tremi ali štirimi leti, a ni šlo. Zdaj sem se bolj zagrizeno podala vanjo in tretji dan mi je po treh padcih takoj na vstopu v četrto le uspelo zgrizti do konca. Navijalo me je pa tako, kot že dolgo ne; skoraj bi padla z res velikih »šalc« tik pred koncem. Ocene smeri so res subjektivne. Jaz sem se morala potruditi bolj kot za kakšno 8b, nekaterim malo večjim fantom je pa smer le sprehod…

Druga »nemogoča« smer, s katero sem opravila včeraj pa se nahaja v Kojzi jami pri Postojni. Pred tremi tedni sem jo šla prvič »potipat« in na dveh mestih mi ni bilo čisto jasno, kako čez. Sem uporabila malo spretnosti tehničnega plezanja. Če sem za spodnji detajl vedela, da ga lahko nekako naredim, se mi je pa zgornji, ko se je treba »zbasat« čez strehco, zdel »vesolje«. A vseeno sem čez ene teden prišla nazaj, dan je bil občutno bolj hladen, grifi so držali in z malo razmisleka, kako se lotiti kajlanja pete in kako zanihati prosto nogo, je »vesolje« prišlo bližje, oprimek, ki je bil pred enim tednom tako daleč, sem zdaj držala.
Včeraj mi je na spodnjem detajlu »lokalec« Simon Margon pokazal še eno lažjo rešitev in v drugem poskusu mi je uspelo.

Tako se v Francijo, kjer bom preživela več kot mesec, odpravljam z dobrimi občutki…

Slike iz smeri nimam...na sliki smeri Life is for living 7b+ v Maltalatu. Foto: Gerhard Schaar

     
 


Top rope, granit, kos gibanice, samovarovanje, žimarjenje, padalska licenca, joga in še kaj

Mojstrana, 23. maj: Čeprav pri pisanju novic nisem tako pridna kot Natalija http://www.natalijagros.si, to še ne pomeni, da sem ta mesec lenarila.
Po Sardiniji sem še dva tedna plezala z varovanjem od zgoraj. Za to seveda rabiš nekoga, ki ti napelje vrv. Zahvalila bi se vsem »rope gun«-om, ki so mi omogočilo sproščeno plezanje!

Tri dni sem preživela v Maltatalu, kjer so bili pogoji v začetku maja odlični. Mnogi mislijo, da se v Maltalatu plezal le balvane in pozimi slapove, a je v tej dolini, 100 km od Mojstrane tudi veliko lepih smeri »na štrik«. Granit mi je obudil nostalgijo na Ameriko. S soplezalcem Gerhardom Schaarom sva dva dni plezala s svedrovci opremljene smeri, zadnji dan pa sva s tradicionalnim varovanjem preplezala 50m dolgo smer, katere zadnji, 8m dolg raztežaj, še ni bil preplezan prosto. Raztežaj je kot zelo pomanjšana The Great Roof v Nosu. V streho je Gerhard zaradi varnosti (zatiči in metulji niso dobro držali v ozki razpoki), zabil en klin, potem pa sva po kratkem študiju oba uspela preplezati ta del prosto. Poimenovala sva ga pa »Piece of gibanica«. Ocena 7b+. Za tiste, ki znate nemško, si lahko kaj več o tem preberete tukaj;http://www.gerhardschaar.com/?siid=1646&pagetype=&jid=SO&arid=11546#

Ko mi je bilo že zoprno klicati naokoli, kdo bi mi napeljeval top rope, sem se zagledala v Blaščevo skalo in pomislila, da bi lahko z vrha napeljala vrv in plezala varovana s prsnim žimarjem. Že čez eno uro sem visela v zraku, z razgledom na Triglav, Stenar, pod mano pa 80 metrov praznine. Res super občutki, ko si sam s steno.
Trening je tudi dober. Za ogrevanje sem steno enkrat prežimarila, da mi bo to opravilo, ko bom naslednjič v velikih stenah ne bo več tak napor, potem pa je sledilo plezanje. 80 metrov brez počitka, ocene pa 7b, 7c, 7c, 6b, 7b… Idealno za nabiranje vzdržljivosti, ki sem jo v začetku leta zgubila.

11. maja sem šla gleženj testirat še v padalske okoliščine. Letenje sem res pogrešala! Prosti pad me je zasvojil! Meni se na »padalski« dan cel dan smeji, pa še potem ko obujam spomine, se mi usta raztegnejo do ušes!
Tokrat sem iz zraka spoznavala okolico Slovenj Gradca. Z opornico na nogi sem brez strahu in bolečin tudi srečno pristala. 20. maja sem v Mariboru uspešno naredila tudi izpitni skok, tako da sem zdaj tudi uradno padalka!

Predzadnji del seminarja za jogo nam je postregel z mnogimi izzivi. Vesela sem, da smo zelo dobra, močna skupina. Skupinska energija ima velik pomen, še posebej pri vajah, kjer ti um govori, da določene vaje ne boš zmogel. A ko vidiš, da drugi vztrajajo, vztrajaš še ti in kar naenkrat ugotoviš, da ko se vdaš, ni več tako težko. Vsi smo kar nekajkrat šli čez svoje meje, odklopili glavo in se prepustili toku. Spoznavam, da je človek sposoben veliko več kot misli. A hkrati mi je zelo težko ustaviti misli; še posebej, ko smo eno jutro dobili presenečenje z nalogo 2,5 h meditacije. Če bi si kdo zapisoval moje notranje dvogovore v tem času, bi nastal dolg roman:-)

Zadnji teden sem se pri plezanju spet soočila s plezanjem naprej. Kljub temu, da vem, da še ne smem pasti, ker me noga še vedno boli (izkazalo se je, da ja bila poškodovana tudi ena od kit), mi je uspelo sproščeno plezati, v previsnih smereh tudi padati. Forma se počasi vrača, s tem tudi želja po plezanju težjih smeri.

Foto: V granitu Maltalala

     
 


Uspešne priprave mladinske reprezentance na Sardiniji

Mojstrana, 4. maj:
Prvomajske praznike sem skupaj s 13 člani mladinske reprezentance in selektorjem Borutom Kavzarjem preživela na Sardiniji.

Priprave so bile uspešne v vseh pogledih, saj smo plezali 7 dni od osmih, padlo je tudi nekaj osebnih rekor smo tudi imeli srečo, tako da smo se zadnji dan tudi kopali v morju.

"Bazni tabor" smo imeli v Cala Gonone, obiskali pa smo šest različnih plezališč; Cala Fuili, Cala Luna, Millenium, El Chorro, Noce Secca in Jerzu.
Stil plezanja je bil zato zelo raznolik, od 50 metrskih previsnih smeri po kapnikih v Milleniumu, kjer je Izidor Zupan preplezal Lion de Panshir 8b/b+, do tehnično zahtevnih platk v Jerzuju.

S selektorjem Borutom Kavzarjem, sva bila z dosežki, plezanjem in motivacijo mladih plezalcev zelo zadovoljna; tudi nad mojo jutranjo telovadbo se niso preveč pritoževali in so pridno delali pozdrav soncu, trebušnjake, sklece....

Kar se mojega plezanja tiče, sem večinoma (razen zelo previsnih smeri) plezala z varovanjem od zgoraj, ker gleženj še vedno ni v redu in si nisem upala tvegati, da bi si ga s kakšnim padcem še enkrat poškodovala. Od začetka me je zelo navijalo, ker sem na noge dala premalo teže in sem smeri bolj "ročkala", na koncu pa so se počasi vrnili pravi občutki in sem zbrala pogum za eno 8a, Il vecchio e il mare (Starec in morje).

Konkretnih ciljev za naslednje mesece nimam - jih bom delala sproti, glede na to kako se bo zdravil gleženj.

Na sliki: Ekipa s Sardinije (brez dveh članov)




     
 


Na Sardinijo!

Mojstrana, 22. april: Točno mesec dni od poškodbe gležnja so hitro minili, saj sem se zaposlila s stvarmi, za katere ponavadi ni časa. Kot je na primer manjša prenova in beljenje sobe, pospravljanje, branje..
Bolj za šalo kot zares sem dvakrat z gipsom tudi malo poplezala, saj mi je bilo ob lepem vremenu nemogoče zdržati brez skale. Sem spoznala koliko plezanja je v nogah! Brez dobre opore, se roke hitro utrudijo!

Zdaj sem že sen teden brez gipsa, a noga še ni dovolj utrjena za plezanje, zato nadaljujem s treningi na plezalni deski, ki so mi po treh tednih navsezadnje postali celo zabavni.

A zdaj res skalo že močno pogrešam, zato sem zelo vesela povabila selektorja mladinske reprezentance Boruta Kavzarja, da grem kot trener z mladinci na priprave na Sardinijo.
Otok, na katerega imam lepe spomine in prav gotovo se bo gleženj na morskem zraku hitreje pozdravil, mladince bom pa prosila za kakšen top rope:-)

Na sliki v smeri Poezija na Bohinjski Beli. Foto: Polona Juričinec

     
 


Predavanje ob otvoritvi umetne stene v Šmarnem pri Litiji

V soboto, 4. aprila bodo v Šmartnem pri Litiji otvorili novo veliko umetno steno.
Tisti, ki si želite steno stestirati, ste vabljeni tja že ob 16 uri, ko se začne dan odprtih vrat.

Ob 19 30 se bomo iz umetne stene preselili v ameriške in francoske stene. Ne čisto dobesedno. Med predavanjem z diapozitivi vam bom pokazala nekaj svojih plezalnih dogodivščin zadnjih dveh let.

Več o otvoritvi najdete na spodnji povezavi:
http://plezanjedpc.spaces.live.com/

Vabljeni!

     
 


Bel škorenj na nogi....

Mojstrana, 27.3. 2009: Moja spletna stran zadnje čase bolj spominja na bolniški list kot kaj drugega.

Kaj sem si tokrat pridelala? Če bi vam rekla, da sem za vikend v Vrsarju skakala s padalom, da je pihala burja in da imam zdaj gips na nogi, bi vsi pomislili, da sem imela kakšen trd pristanek. A ni bilo tako. Usoden je bil ljubljanski pločnik. Ko se s potovalkami hodila do avta, z glavo bila še delno v zraku delno na balvanih, ki sem jih nameravala iti plezat naslednji dan, se mi je kar naenkrat spodvil gleženj, me spreletela bolečina, in prva misel je bila, da tole verjetno ne bo dobro za balvaniranje pod Ljubeljem.

Gleženj se si že večkrat zvila, ponavadi na veliko bolj atraktiven način, kot na pločniku. Zato sem mislila, ta tale zvin ne bo nič resnega. A ko po 4 dneh vseh možnih terapij in obkladkov ni bilo nič bolje, mi je fizeoterapevtka Tatjana Mezeg svetovala, naj grem nogo slikat, saj sem mogoče poškodovala kost.

Prav je imela. Doktor mi je na sliki takoj pokazal razpoko v kosti. Menda imam premočne vezi in se niso strgale, so pa počile kost. Tako da imam zdaj na desni nogi za dobra dva tedna bel škorenj z visoko peto :-).

Torej, ne samo, da ne moram plezati balvanov, tudi plezanje v Taghiji (Maroko), kamor smo nameravali iti aprila je padlo v vodo, oz. z ljubljanskega pločnika.

Prejšnji teden sem se res že veselila, ko sem po operaciji kolena spet lahko normalno tekla, vračati se mi je začela tudi plezalna vzdržljivost,…zdaj pa me je »višja sila« (moja štorastost) spet ustavila. Treba se bo prilagoditi. Odlična priložnost, da začnem z opravljanjem domačih nalog, ki smo jih dobili na seminarju za učitelja joge, in mi zaradi neaktivnega značaja niso dišale - dolge sedeče meditacije. Za trmo pa malo visenja na plezani deski. Z utežjo na nogi.

Foto: Nada Čufar

     
 


Tom et je ris na 3. Festivalu gorniškega filma

Jutri, 17. marca se bo v Ljubljani in Damžalah začel že tretji Festival gorniškega filma, kjer bo med mnogimi zanimivimi filmi in predavanji predvajan tudi 17-minutni film o mojem vzponu v 60metrskem kapniku Tom et je ris v Verdonu.
Več o festivalu, filmih, predavateljih in programu si lahko preberete tukaj http://imffd.com
Vabljeni!

     
 


Florida

Mojstrana, 7. marec:V zadnjih letih je bilo razlog za moja potovanja vedno le plezanje. Tokrat pa sem se čez lužo odpravila zaradi padalstva. Zakaj Florida? Ker so tam pogoji za učenje in trening padalstva idealni. Imajo poceni vertovnik (»poceni« je v dragem padalskem športu zelo relativen termin – 1h = 700 USD) in dva zelo aktivna »drop zona«, Deland in Zaphyrhills kjer na možnost skoka ne čakaš dlje kot 45 minut. Predvsem pa je vreme v zimskem času padalcem veliko bolj prijazno kot v Sloveniji, kjer imajo padalci čez zimo mrtvo sezono.
Slovenska ekipa je bila obsežna, bilo nas je skoraj 30! Najprej smo 6 dni trenirali v vetrovniku v Orlandu potem tam pridobljeno znanje skušali prenesti na nebo nad De Landom.

Prve minute v vetrovniku so bile zelo smešne za gledalce; bila sem povsod, le na mestu ne. Še dobro, da je naokoli pleksi steklo, ki prepreči da te predaleč odnese. Kmalu sem dobila prave občutke za letenje in zadnje dni smo že delali skupinske like. V tunelu se res hitro in veliko naučiš, ker si lahko sproščen in ti ni treba gledati na višinomer in misliti na odpiranje padala ter ga potem še zlagati.

Treningi so bili kar resni, začenjali smo že ob 6ih zjutraj, naši inšrtuktorji pa so bili slovenski državni prvaki v 4 way skokih, ekipa Skydragons. Vsak dan smo kar nekaj ur preživeli v tunelu in kasneje ob videoanalizah. Gibi ki ti omogočajo premikanje po zraku so mi bili nekaj popolnoma novega, tako da so mojo glavo popolnoma zapolnili in v dveh tednih niti enkrat nisem pomislila na plezanje, kar se mi v 20ih letih še ni zgodilo.

Drugi del potovanja smo preživeli na letališču, »drop zonu« Deland. Ko enkrat na hrbet daš padalo, vse postane malo bolj resno kot v tunelu. Tu ni prostora za površnost in napake. Ne med skokom, ne med zlaganjem padala.

Že med prvim skokom sem začutila, da sem se v tunelu veliko naučila in da bolje obvladam svoje telo med prostim padom. Kasneje smo izvajali le še skupinske skoke in sestavljali razne like. Na sliki smo med poskusom sestavljanja »9way-a«. Jaz sem bila nekoliko prehitra in sem jim pobegnila proti zemlji, tako da me zaman iščete v krogu…

Skratka teh 14 dni je bil popolni plezalni odklop, zdaj pa spet preklapljam na plezalni »mode«

Foto: Sven Jseppi

     
 


Siurana – center plezalskega sveta

Mojstrana, 16. februar 2009: Se mi zdi, da je Siurana pozimi za plezalce to, kar je Ceuze poleti, Fontainebleu za bolderaše, Yosemite in Indian Creek za »trad« plezalce.

V dveh tednih, kar sem bila tam, sem praktično srečala cel svet. Plezalci iz Brazilije, Amerike (Beth Rodden, Emily Harrington), Avstralije, nekaj Japoncev, ogromno Evropejcev. Veliko je bilo tudi tekmovalcev (ekipa Rusov, Avstrijcev, Francozov…). In kar mi je najbolj všeč, zelo pogosto smo bila dekleta v večini. In ne kot tiste, ki varujejo in plezajo petke, ampak smo bile pogosto enakovredne in tudi boljše od fantov!
Z Mariono, Mali, Monico, Sophie, Chloe, Berto, Lupe...smo bile prav zabaven in uspešen "chicas team".

Lokalni plezalci so se pritoževali, da je zima letos res »inhumano« mrzla, a zame je bilo že to, da so temperature nad ničlo in da ni snega pravo poletje v primerjavi z Mojstrano. Resda se mi je kar nekajkrat pošteno zanohtalo in da se je bilo zaradi močnega vetra kdaj potrebno malo bolj čvrsto držati na steni, a bistvo je bilo, da se je dalo skoraj vsak dan plezati na soncu, še bolj pomembno pa mi je bilo to, da sem iz dneva v dan bolj pogumno stopala na desno nogo in na koncu že pozabila, da je bila pred enim mesecem operirana.

V Siurani smo največ plezali v klasičnem sektorju Can Piqui Puigi, saj je eden redkih, ki je v zavetju. Tako da je bilo kakšen dan kar v vrsti stati za določeno smer. Velika sprememba je bil dan, ko sem šla z Laurentom Triayom v nov sektor Montsanta, ki ga je opremil on. Poimenoval ga je po obliki. El Libro (knjiga), saj zgleda kot odprta knjiga. Dostopa do njega je slabo uro, smeri pa so zelo tehnične (za razliko od klasičnega Montsanta – Raco de misa in Margalefa, kjer v glavnem rabiš le biceps), navpične plate z luknjicami. Le redki so plezalci, ki se jim ob tako bogati ponudbi plezališč v okolici Siurane ljubi hoditi tja gor, zato so smeri brez belih sledi magnezija in s precej prahu. A ko z Lapis ščetko vse očistiš, je plezanje le še užitek!

Zadnji dan sem obiskala še slavni Montserrat nad Barcelono, ki ima ogromno ponudbo lahkih, težkih, kratkih in dolgih smeri.

V teh dveh tednih sem dobila zadostno »dozo« skale, da bom lahko nekaj časa zdržala brez plezanja. V petek se namreč odpravljam na Florido, učiti se padalske veščine!

Še nekaj smeri:
Na pogled:
Siouxie 7c+, Can piqui puigi, Siurana
Tanoka 7c+, Can piqui puigi, Siurana
???? 7c, El Libro, Montsant
Rush 7c, Montserrat

Z rdečo piko:
Acelera virtuoso 8a, Can piqui puigi, Siurana
Transilvania 8a, Margalef
Minimal techno 8a, Salt de la Reina Mora, Siurana

Na sliki: Na minimalnih oprimkih Acelere Virtuoso 8a. Foto: Laurent Triay

     
 


Ko v kolenu zaropota..

Mojstrana, 16. 1. - Že dober mesec je tega, ko sem v Celovcu na umetni steni, v previsu zasukala koleno in je v njem zaropotalo.

Bolečina me ni motila, bolj tisti zvok. Bilo je očitno, da se je poškodoval en trdi del kolena in da se ga ne bo dalo pozdraviti brez pomoči operacije. Po prvem pregledu je vse kazalo na meniskus, zdravnik je bil pripravljen takoj narediti artroskopijo, a ker to pomeni vsaj 2 tedna počitka oz. pazljivosti, jaz pa sem imela že kupljeno karto za v Turčijo, sem vse skupaj prestavila na januar.

Plezala sem lahko, le pri moji najljubši prvini, sukanju kolena sem bila omejena. Sem morala plezati bolj na moč, če pa te ni bilo dovolj, sem se prijela za komplet in šla naprej. Glavno da sem lahko plezala!

Včeraj sem imela priložnost spremljati svojo operacijo preko TV zaslona (omrtvičen sem imela le spodnji del telesa). Kot bi gledal Discovery channel:-). Dr. Silvester Tomaž mi je vse sproti tudi razlagal. Kaj je meniskus, kaj so križne vezi… Dobra ura anatomije. A je ne bi ponovila. Enkrat je dovolj. Ugotovil je, da je z meniskusom vse ok, je pa v sklepu prosto plaval deček hrustanca, ki se je odkrušil od pogačice. Ko je bilo vse očiščeno, pobrušeno, zašito, sem še 5 ur čakala, da sem začutila spodnji del telesa in to je bilo najhuje od vsega. Ko si tako nemočen!

Zdaj bo treba nekaj pazljivosti, da se razdraženo koleno pomiri in da se vse zaceli, a jaz sem optimist in sem si že kupila letalsko karto do Barcelone. V začetku februarja bom šla na obisk k Marioni Marti v Siurano.

Na sliki vidite plezališče Kompanj pri Buzetu, kjer smo prejšnji vikend, ko je bilo v Mojstrani -16, plezali v kratkih rokavih in se sončili.
Foto: Anja Bečan v smeri Grappaquelle 6c, foto Martina Čufar

     
 


S turškega sonca na domači mraz

Mojstrana, 2. 1. 2009 Nadaljevanje plezalnih počitnic v Turčiji je bilo prav prijetno, posijalo je sonce, tako da sem kar se da izkoristila veliko plezalno ponudbo plezališč v okolici Antalyje.

Zadnje 3 dni smo preživele ob morju, v plezališču Olympus. Kot z britvico odrezana stena Cenneta je impozantna, smeri precej tehnične, plezanje ob poslušanju valov pa pravi užitek, le oprimki so precej ostri, tako da je po dnevu plezanja, nujen dan počitka, ki smo ga izkoristile za ogled zgodovinskih znamenitosti tega področja.

In kot vedno, sem si na koncu rekla, da bo v Turčijo še treba priti. Tam me čaka še veliko plezalnih izzivov in na novo sklenjenih prijateljstev.

Tule še nekaj preplezanih smeri:
V drugem poskusu sem opravila z:
Colonist 8a+, Geyik Bayiri
Come as you are 8a+, Geyik Bayiri,
Milestone 8a, Geyik Bayiri,

Na pogled oz flash pa z:
Die another day 7c+, Olympos,np
Tenten konglomerada 7c, Geyik Bayiri, np
Elbe 7c , Geyik Bayiri,flash
Selaminaleykum 7c, Geyik Bayiri, flash



Na sliki v lepi smeri z grdim imenom, Profesional fuckers 7b+/c.
Foto: Yildirim Secmen

     
 


Božično novoletni prazniki v Turčiji

Geyik Bayiri, 23. 12. 2008 Spet bom pisala o vremenu, kot da ne bi bilo nič bolj pametnega za poročati, a kaj ko je vreme tako pogosto tisto, ki kroji plezalne dneve….

Po treh tednih slabega vremena sem pobegnila na jug, v Turčijo, kjer so obljubljali sonce. Tega sem si komaj še znala predstavljati.

O plezališču Geyik Bayiri sem slišala veliko dobrega, da je še bolje kot Kalymnos, da so ljudje prijazni in smeri skoraj 500.

Prvi plezalni dan nama je bilo vreme z Mariono Marti naklonjeno, tako da sva dodobra pregreli kosti na vročem soncu, za plezanje je bilo celo treba iskati senco. Nad smermi sva bili navdušeni! Kapniki, previsi, platke...

Potem pa je zgleda za nama prišlo vreme, ki sva mu hoteli pobegniti. Že četrti dan dežuje, do včeraj se je v previsih še dalo plezati, danes pa je tudi snežna meja tako blizu, da mi že ob misli na plezanje zmrznejo roke.

Za naslednje dni je napovedano sonce, tako da upam, da bova imeli priložnost uživati vsaj v nekaj odstotkih super lepih smeri.

Na sliki sektor Sarkit, 5 min hoje od kampa.

     
 


Leteti kot ptica

Mojstrana, 24.november:

Da ne boste mislili, da ste zašli na napačno spletno stran…Tokrat namreč ne bo govora o plezanju. Padalstvo je tisto, ki me je v zadnjih tednih popolnoma prevzelo!



Na začetku sem imela precej problemov, ko ni in ni šlo. V prostem padu nisem imela kontrole nad telesom in me je vrtelo, vrtelo, vrtelo…Sem že skoraj obupala. Kmalu se je pojavil še strah, saj ni prijetno kolovratiti po zraku brez kontrole. Ne vem, verjetno je ta strah podoben tistemu, ki ga imajo nekateri plezalci pred padcem. In sem se spomnila, kako jih vedno opogumljam, naj trenirajo prav to, si zamišljajo idealen let.... Zdaj sem bila v obratni vlogi. Ob spodbudah prijateljev, sem vztrajala najprej sem se znebila strahu, saj sem videla, da se kljub vrtenju, padalo varno odpre. Gledala sem posnetke padalcev, ki so padali idelano, delali zavoje, salte…In se vsakič naslednjič vrgla iz letala s čim manj mislimi v glavi. 21. skok je bil prelomen. Ko sem dobila končno hitrost (ene 180 km/h) me je spet začelo vrteti, a sem se ne vem kako ustavila. In letela naravnost! Kar vriskala sem od veselja (seveda ko sem enkrat odprla padalo, ker prej zaradi hitrosti ne moreš)!



Tudi vsi »sopadalci«, ki so mi pomagali preko krize so bili veseli zame. So rekli, da je to kot pri plavanju ali vožnji s kolesom; ko enkrat znaš ne pozabiš. In res je bil vsak naslednji skok vedno večji užitek. Ko sem začela kontrolirano delati obrate in še prevale. Tako dobro je biti spet začetnik v enem športu, ker se veseliš vsake malenkosti!



Včeraj je bil pa še posebej super padalski dan. Šli smo na Vrsar. Prvi skok s 4000m, kar pomeni da imam v zraku kako minuto časa za (začetniške) akrobacije, preden odprem padalo.



Razgled je bil enkraten; modro morje in otočki pod nami, v daljavi pa se je razločno videl Triglav. Vse to se je med prevali vrtelo okoli mene! Nepozabno!! Na spodnjem linku si lahko ogledate en filmček. Samo ne primerjati mojih figur s tistimi Irene Avbelj:-)

http://it.youtube.com/watch?v=m7AKTtYZ4uw

     
 


Deževno sneženi Maroko

Casablanca, 2. novembra
V desetih dneh, ki smo jih imeli na razpolago za plezanje v Maroku, smo uspeli splezati dve smeri (13 raztežajev) in nekaj balvanov. Najbolj smo se natrenirali v potrpežljivosti in gradnji podrtih cest. Prava anvantura!

Že na cesti do zadnje vasi pred 2in pol ur dolgo hojo do vasice Taghia, nas je ustavilo šest metrov podrte ceste, ki smo jo v slabi uri z rokami zasuli toliko, da je najeti Logan prišel čez. V Zaouija Ahanesal smo vso prtljago preložili na mule, tako da smo lahkotni uživali v hoji po divji pokrajini Maroškega Atlasa. Kmalu nas je začel zalivati dež, sten, ki nam jih je navdušeno opisoval domačin Johnatan, pa sploh nismo videli, ker so bile zavite v meglo. Turobno je bilo tudi vzdušje v »gitu«, kjer je bilo deset plezalcev, ki že cel teden niso mogli plezati zaradi dežja. Naslednji dan, ko so vsi ostali spakirali, smo izkoristili sončno dopoldne in šli v 250m steno, ki je najbližje vasi (Paroi de sources). Še sreča, da sva z Johnatanom izbrla najlažjo smer La reve de Aicha 6a+, saj naju je v zadnjih dveh raztežajih napralo, da mi je voda tekla za vrat in rokava, 6a+ pa je postala kar nekaj stopenj težja.
Dež je ponoči ponehal, veter je stene malo posušil, tako da smo se zjutraj podali v Paroi de la Cascade, do katere dostop ni tako kompliciran kot do nekaterih drugih sten. Zaradi dolgotrajnega dežja je reka močno narasla in otežila dostope. Fascinirali so me otroci domačinov, Berberi, ki so kot gamsi skakali s kamna na kamen, ki je so gledali iz hudournikov. Nam so enkrat pri prehodu pomagale mule, sicer sem se pa raje zmočila do stegen, kot preizkušala srečo v skakanju po mokrih skalah.
Taghija nudi veliko smeri, kjer moraš varovanje nameščati sam, a mi smo zaradi prihajajočih črnih oblakov raje izbrali s svedrovci opremljeno smer, Haben oder Sein, 250m 6b+, ki bi nam omogočila hiter sestop. Imeli smo srečo, obe navezi (Alex Chabot , Sam Bie ter Johnatan in jaz) sta uspeli priti na vrh suhi, napralo nas je le med sestopom.

Naslednji dan je naš razgled spremenil barve v belo. Stene so bile precej zasnežene, napoved za naslednje dni slaba. Ceste iz Zaouie proti »civilizaciji« v slabem stanju, tako da smo morali čimpre j na pot, sicer bi lahko za nekaj dni obtičali »sredi nikjer«. Ko smo prišli nazaj do avta, je bil le ta ločen od »glavne ceste« z 3m širokim in slabim metrom globokim jarkom. Po vasi smo nabrali deske, domačini so nam pomahali s krampom, tako da smo uspeli pobegniti čez 2600m visok prelaz še preden je zapadlo toliko snega, ki je onemogočil prehod. Ufff.! Spet smo imeli srečo!
Edino sončno popoldne, ki nam je bilo še naklonjeno, smo izkoristili za plezanje balvanov v Ouikamedenu nedaleč od najvišje gore Maroka Toubkal (4167m). Sledil je dež, sneg, veter…

Tole je bilo moje potovanje z najmanj plezanja, lahko bi rekla, da je bila ena izvidniška tura. Stene okoli Taghije so res privlačne, domačini prijazni, sveže pečen kruh zelo okusen, tako da se bo treba vrniti.

Na sliki: Zasnežene stene nad Taghijo. Foto: Sam Biè

     
 


Pariz, Casablanca

Casablanca, 25. oktober: Tokratno potovanje se je začelo nekoliko drugače kot ponavadi, ko se takoj podam v skale. In po dobrem tednu mestnega življenja sem že kar nestrpna, komaj čakam, da vidim in začutim stene nad Taghio v maroškem Atlasu.

Prejšnji vikend sem uživala ob gledanju Evropskega prvenstva v Parizu, kjer so slovenski plezalci več kot blesteli! Dve kolajni v težavnosti (Maja 2., Mina 3.), Natalijin naslov Evropske prvakinje v balvanskem plezanju, za povrh pa še zmaga v kombinaciji ter Klemenovo tretje mesto prav tako v kombinaciji...Lepše kot v sanjah! V tekmo sem se tako vživela, da sem začutila vse veselje in tudi razočaranja nekaterih. Ob slovenski himni, ki je dvakrat zadonela v ogromni dvorani Bercyja, so mi šli mravljinci po celem telesu. Natalijin uspeh sem doživela še globlje, ker se dobro poznava, in sem vedela za probleme, ki so jo v zadnjih mesecih na tekmah vlekli navzdol. Tisti večer je plezala kot bi lebdela!!! Več na http://www.natalijagros.si

Sledila sta dva dneva balvaniranja v Fontainebleauju. Ta gozd, posejan z balvani je idealen za odmik od norega mestnega življenja v Parizu. Slabo uro vožnje z vlakom in že si v drugem svetu, v tišini, na svežem zraku in neštetimi balvanskimi izzivi. Kljub temu, da raje plezam smeri, se v Font rada vračam.

Drugo poglavje mojega potovanja je Maroko. Sem sem prišla skupaj z Alexom Chabojem in Samom Biejem, v okviru Alexove »Clubs tour«.http://www.alexchabot.com Po večeru, kjer smo plezali skupaj z otroki iz Casablance in prikazali nekaj plezalnih filmov ter diapozitivov, sledi teden plezanje v dolgih smereh Taghije.

Foto: Sam Bie

     
 


11. memorial Janeza Jegliča-Johana

Mojstrana, 12. oktober: Včeraj se je v veliki steni v Ospu odvijal že 11. memorial Janeza Jegliča - Johana. Organizator, Silvo Karo, skoraj vsako leto poskrbi za kakšno presenečenje. Prvi memorial ne bil na umetni steni, vsi naslednji s naravnih plezališčih. V Mišji peči, Črnem Kalu, Ospu.
Že lani se je memorial preselil v veliko steno v Osp, kjer so fantje z varovanje mod zgoraj plezali smer Goba (6c, 7b, 6c+, 7b+, 7c), dekleta pa dve krajši smeri.

Letos smo se tudi dekleta imela enkratno priložnost, plezati večraztežajmo smer z varovanjem od zgoraj, brez vpenjanja ali izpenjanja. Res je užitek sam plezati! A potrebno je bilo biti hiter. 70 m dolga smer Try s Tržaško (7a+, 6c+,6b+) je v spodnjem delu tekoča, na vrhu pa se je vsem ustavilo v »zaguljenem« kaminu. Hitrostno plezanje ni ravno moja vrlina, a sem vseeno uspela za 28s premagati drugouvrščeno Lucijo Franko, tretja je bila Ana Ogrinc. Moj čas, 10 min 18s, je bil slabši od najhitrejših dveh fantov, Klemena Bečana (9 min 9s) in Mihe Škofa (9min 11s), ki sta v tem rekorden času preplezala 100 metrsko Gobo! Res sta plezala super hitro!

     
 


Obogatena galerija

Mojstrana, 7. 10. - V galeriji (poletje 08) si lahko ogledate nekaj utrinkov letošnjega aktivnega poletja.

     
 


Miha

Mojstrana, 5. oktober:
Ko sem slišala novico, da je Himalaja vzela še enega vrhunskega slovenskega alpinista, Miha Valiča, me je kar stisnilo. Ne Miha!!!

Tako fajn fant! Pred očmi se mi je prikazal z nasmehom na obrazu, ko sva se konec julija objela na vrhu Triglavske Stene po preplezani Sfingi. Ko so naju preganjale strele in sodra. A ni me bilo strah. Ob njem sem se vedno počutila varno. Ne le zaradi izkušenj, ki jih je imel kot gorski vodnik, temveč predvsem zaradi pozitivne energije in njegovega neumornega smisla za humor.

Vse vzpone, ki sva jih opravila skupaj je spremljal smeh. Tudi če ni šlo vse po načrtih. Ko je v Črni Burji v Ospu najprej zlomil sedež na varovališču, potem pa še več kot meter velik kapnik, se je delal norca iz svoje »nefrikovske« teže.

Občudovala sem njegovo vsestranskost in neumorno voljo in motivacijo za trening, ko si je zadal kak projekt. Pogum je potreben že, da si zastaviš tako visok cilj, kot si jih je zadajal on. In vse kar si je zadal, mu je tudi uspelo. Osvoijti 82 štiritisočakov v 102 dneh, prosto preplezati El Capitan (Freerider 7c/c+), Missing link 8b+, Vražjega Roberta 8b, za to je potrebno biti Miha.

Pred odpravo na Cho Oyu je šlo vse narobe. Težave z dokumenti so skoraj preprečile njihov odhod. Škoda, da se je tudi skozi biroktaske probleme znal prebiti na enak način kot čez težke smeri.

Mislim, da vsi, ki smo ga poznali, vemo, da je živel za gore, stene, smeri in da je gotovo vedel, da enkrat lahko tam tudi ostane. Zato sprejmimo njegovo izgubo s pogumom in močjo, kot jo je imel on.

Hvala Miha za vse zabavne trenutke v resnih smereh.

     
 


Filmček o smeri Tom et je ris v Verdonu

Na spletni strani Laurenta Triaya si lahko ogledate trailer o mojem vzponu v smeri Tom et je ris v Verdonu.
http://www.triaylaurent.com/page9.html

     
 


Kratek obisk Zakopanih

Prejšnji vikend sem preživela na Poljskem, v Zakopanih, kamor so me povabili organizatorji Festivala gorniškega filma. Imela sem predavanje o ameriških in mehiških dogodivščinah, naslednji dan pa so me odpeljali še v simpatično plezališče Jaroniec, kjer so nastale naslednje slike fotografa Adama Klimeka.
http://www.hybryda.pl/martina

     
 


Dolomitski Diamant

Mojstrana, 3.september

Plezala sem že po mnogih stenah po svetu, tiste, ki so le 3-4 ure oddaljene od mojega doma, pa so bile kar nekaj časa na čakalni listi. Dolomiti.
Veliko sem slišala in brala o njih. Največ o Treh Cinah in Marmoladi. Nekajkrat sem bila že na tem, da grem tja, pa jo je vedno zagodlo vreme. Tokrat se je le vse poklopilo. Našla (oz. me je on povabil) sem tudi idealnega soplezalca, Tržačana Erika Švaba, ki Dolomite pozna kot lasten žep (sedaj pripravlja tudi nov vodnih o Treh Cinah).

Ker je imel on ne ravno kompakten skale Treh Cin za nekaj časa dovolj, je izbral po njegovem mnenju predel Dolomitov z najkvalitetnejšo skalo, stolpe Meisules nad Val Gardeno (skupina Selle). Da pa ne bilo vse skupaj preveč »na izi«, sva šla v smer, ki še ni imela proste ponovitve in kjer je treba varovanje nameščati sproti. Slabih 300m dolgo smer Diamante.

Zatiče in metulje sem sicer navajena nameščati, a le v očitnih počeh granita ali peščenjaka. Ob pogledu na steno, ki sva jo nameravala preplezati pa sem bila malo zgubljena. Saj nikoli ne veš, kje boš lahko kaj namestil in kje točno poteka smer. Zato sem z veseljem vodstvo v navezi prepustila izkušenemu Eriku, ki si je za pas obesil nekaj kil opreme, tudi take, ki mi je bila španska vas in ki pride prav v luknjicah dolomita (tricam). Poteka smeri ni bilo lahko najti, saj so bili klini, kar jih je bilo, zelo skriti, magnezija prav nič (bila sva šele četrta naveza v smeri od leta 2005), po vrhu pa še malo prahu in lišajev. Tudi kot druga v navezi sem oprimke stiskala bolj kot bi jih bilo treba :-) Najtežji, še nepreplezan raztežaj, se ni izkazal za zelo težkega. Ko je Erik našel vse oprimke in najlažjo linijo malo levo od linije klinov, sem ga tudi jaz preplezala naprej (na fleš), za tem še Erik. Ocenila sva ga s 7a+. Do vrha je sledil še en raztežaj ocenjen z A1, ki pa prosto tudi ni bil težji od 7a.

Meni smer, kljub »nizki« oceni in dejstvu, da sem vse razen dveh raztežajev plezala kot druga v navezi, pomeni veliko, saj je to moja prva smer v Dolomitih in sem se seznanila z novim tipom skale in varovanja. Vem, da mi do tega, da bom take ali težje smeri plezala kot vodilna v navezi manjka še veliko izkušenj. Hvala Eriku, da mi je odprl svet novih plezalnih dimenz

Na sliki Erik v previsni steni Diamanta.

     
 


Tom et je ris – kapnik, ki mu ni videti konca

Verdon, 22. avgust:Kot pri Hotelu Supramonte (8b, 250m, ki sem jo splezala leta 2002), se je tudi pri tej smeri zgodba začela, ko sem v neki plezalni reviji videla sliko smeri. Zanimivo je, da je bil na obeh slikah plezalec Pietro Del Pra. A pozornosti mi ni pritegnil on, temveč enkratna linija smeri. Kapnik Tom et je ris 8b+ (besedna igra – Tom& Jerry) v Verdonu je z eno besedo: »WAW!!!« »Enkrat ga moram iti splezat«, sem si rekla. A nekako me pot med vsemi plezalnimi avanturami ni zanesla v Verdon, tako da sem na smer že malo pozabila.

Pred nekaj tedni sem dobila mail španske plezalke Marione Marti, s katero sva se lani v Španji super ujeli. Mail je šel nekako takole; »Martina, videla sem super fotografijo enega kapnika v Verdonu in bi ga šla res rada pogledat. Vem, da imaš rada kapnike. Bi šla z mano?«
Ni mi bilo treba dvakrat reči.

Malo me je skrbelo le to, da bova imeli le 4 dni časa, saj ona ni mogla priti v Veron pred 19. avgustom, jaz pa sem obljubila predavanje v Vratih 23. avgusta. Kakorkoli že, strinjali sva se, da se splača priti, tudi če smer le pogledava in poskusiva gibe. Imela sem še srečo s prevozom, saj sta se Graga Šeliga in Špela Šmid ravno za nekaj dni odpravljala v Ceuze in Verdon in sem s jima na hitro priključila.

Z Mariono je prišel tudi njen fant, Laurent Triay (www.triaylaurent.com), z namenom posneti smer za njegov nov filmček. Dodaten pritisk torej.

Večer pred našim projektom smo šli do Bruna Cementa – Graouja, ki je smer pred petimi leti opremil in prvi preplezal. Posvetil jo je svojemu sinu Tomu. Pozanimati smo se morali o dostopu, saj kljub temu, da je smer z desne strani kanjona več kot očitna – 60m rumeni kapnik, med mnogimi sivimi – dostop do njega ni lahek.

Po Graoujevih besedah naj bi hodili 45 min, a zgleda da je tempo lokalnega vodnika precej hiter; mi smo rabili 1h 15. V pomoč pri nošenju opreme – 100m statična vrv, veliko kompletov, plezalna vrv, veliko vode..– nam je bil turi Laurentov pes Mako, ki je v pasjem nahrbtniku nesel vrv.

Ko smo končno našli varovališče na robi stene, je napetost začela naraščati. Obe z Mariono je zanimalo, kako kapnik zgleda v resnici. Ko sva se spustili čez rob, mu ni bilo videti konca, saj je stena precej previsna. Ko sva enkrat »priabzajlali« do njegovega začetka, so obema oči kar žarele od navdušenja. Zdaj ga je treba še potipati. Najbolj sem se bala, da naju bo ustavil kak predolg gib, kot me je v El Ninu. A je šlo vse tekoče. Počasi od kompleta do kompleta (ki so vedno bolj narazen), sva šli proti vrhu. Začetek je kar konkreten, po malih poličkah, in roke so bile takoj trdo navite. Brez ogrevanja v 8b+….ni ravno prijazno za mišice. A motivacija naredi svoje.

Smer je res dolga, tako da se, ko sem bila enkrat na vrhu, začetka še spomnila nisem več. Koža na prstih je bila pa od zobčkov na kapniku vsa zluknjana. Pozno popoldne, ko je sonce nehalo pripekati, sva z varovanjem od zgoraj ponovili le zadnji del, kjer so tri delikatna tehnična mesta po malih oprimkih; ne tako grozno težko, a si nisem predstavljala, kako bo, ko bom prišla tja po 40 metrih plezanja.

Naslednji dan sem se zbudila z gorečo kožo na prstih in rahlo bolečino v komolcu. Začele so se dileme, ali naj grem danes še malo naštudirat gibe, ali naj tvegam in raje počijem, a potem mi za smer ostane le še en dan. No, sicer Verdon ni tako daleč, da se ne bi mogla vrniti…
Ko sem pogledala na datum in videla da smo naslednji dan 21. (moja srečna številka), je bilo dileme konec. Tudi Mariona je bila utrujena, tako da smo dan preživeli ob jezeru in gledali posnetke, da sva obudili spomin na cca 150 gibov.

Naslednje jutro je bilo čutiti prijetno napetost. Dostop smo opravili v tišini, vsak zatopljen v svoje misli. Bila sem dobro razpoložena, nisem razmišljala o uspehu ali neuspehu. Bolj me je zanimalo, kako zgleda, ko enkrat plezaš brez počivanja na kompletih. Do kam bom prišla? In koliko se da počiti na treh šalcah, ki prekinjajo potek kapnika?

Problem ogrevanja sva rešili tako, da me je Mariona spustila po smeri, vmes pa sem preplezala določene dele. Prvi del se mi je zdel težji kot zadnjič, 10 kompletov brez pavze, kombinacije gibov se skoraj nisem spomnila. Ko se je ogrela še Mariona, je šlo zares. Prvi pravi poskus. Sem se presenetila in čez prve težke gibe prišla kar lahkotno, a malo višje, tam kjer nisem točno vedela kako in kaj, sem obvisela v zraku. Marionin poskus tudi ni bil obetaven; počutila se je utrjeno, poleg tega je zaradi izpostavljenosti in velikih razdalj med kompleti plezala z zavoro. Ker je bilo sonce že blizu, sem si rekla, da grem zdaj do vrha, tudi če padem: da dobim sliko o težavnosti celotne smeri in o tem, ali imam možnosti da jo splezam.

Prvi gibi so šli tekoče, čez del kjer sem padla v prvo, sem se morala precej potruditi, a je zneslo, na šalco sem prišla s popolnoma trdimi podlahtmi, dvomila sem, da se lahko spočijem za naslednjih 40m, a spodbude Marione so mi vlile dodatne energije. Naslednjih 15 metrov, plezanje med dvema kapnikoma, ne je malo spominjalo na plezanje poči – ko je so gibi ves čas isti, le hitro je treba iti, da te ne pobere. Naslednja pavza ja bila malo manjša šalca, a sem našla dober položaj in se po parih minutah zbrala za nadaljevanje – prvi tehničen prehod, ko kapnika zmanjka. Res je bilo vse v glavi . Prsti so se odpirali, a sem se mirila in prepričevala, da lahko zdržim, hkrati pa bila zelo pozorna na noge, da sem nanje dala kar največ teže. Uff, za las je šlo. Spet na počitku, tokrat z kolenom. Takrat sem že začela razmišljati o uspehu-neuspehu. Po vseh preplezanih metrih in naporu, res nisem hotela pasti. Ne bi mogla še enega poskusa tisti dan, saj mi je iz blazinic že tekla kri.

Ko sem začela z zadnjim delom, sem k sreči pozabila na vse ostalo razen na gibe. Tik pod vrhom, na zadnjem detajlu je bil kritičen trenutek, ko je treba vpenjati sredi težkega giba. Vrv je tako visoko že težka, in v zadnjem trenutku sem jo spustila in raje nadaljevala s plezanjem. Saj ni velike razlike, če padeš 15 ali 20 m. Zadnji gibi so bili pravi užitek, z nasmehom do ušes! Kar nisem verjela, da sem preplezala to lepo linijo in tako hitro. Zgleda da je pošiljko sreče, ki je nisem dobila v El Ninu, dobila tu. Kar nekaj plezalcev jo je že poskušalo, a po podatkih Graouja jo je poleg njega uspelo preplezati le še dvema. Smer res zahteva veliko potrpežljivosti. Ko si že ves navit, vrha smeri pa še ne vidiš, lahko hitro obupaš. A kjer je volja, tam je pot.

Mariona ima še nekaj dni časa za smer. Upam, da ji uspe, da bo happy end popoln.

Foto: Laurent Triay

     
 


Obraz Sfinge

Mojstrana, 30 julij: Čeprav živim 10 km od Severne stene Triglava, jo pogosteje in raje občudujem iz doline, kot da bi se podala vanjo. Strahospoštovanje. Stena zahteva veliko izkušenj, zato sem se tiste parkrat, ko sem plezala v njej vanjo vedno podala z izkušenimi alpinisti. Leta 2000 sem Čopov steber in Raz mojstranških veveric splezala s Tomom Česnom. Večinoma kot druga v navezi, le najbolje varovane, se pravi najtežje raztežaje kot prva.

Kar nekaj let sem imela v glavi najbolj markantno smer Sfinge, Obraz Sfinge, a nekako ni bilo časa zanjo, pa še nekoga sem morala najti, ki bi me varno pripeljal do nje; Sfinga je namreč tik pod vrhom Triglavske stene, do nje je treba preplezati cca 800 metrov »lažjega« terena. Pred dvemi leti sva se z Mihom Valičem zmenila, da greva skupaj. In včeraj sva končno našla dan, ko naj bi bilo vse idealno; vreme, suha skala…

Izid je bil idealen,a razmere ne najbolj. Začela sva zgodaj zjutraj, ob 4 30 iz Vrat. Smer Črni pas je bila mokra, zato sva šla bolj desno po Jugovem stebru. Vreme je bilo sprva idealno, prvič me v Steni ni zeblo. A ko sva po nekaj urah prišla pod strmo Sfingo, so prišle megle in oblaki. »Nič hujšega ne bo, saj je bila napoved, da ne bo neviht«, sem se tolažila in se zbrala le na steno nad seboj. V prvem težjem raztežaju, VIII-, sem zbrala pogum in šla prvič kot prva v navezi. In počutila sem se prav dobro, nič strahu, tudi s krušljivo skalo sem se že sprijaznila. Ko sva bila pod slavno streho je začelo padati babje pšeno, potem še dež, a naju je k sreči ni preveč motilo, saj naju je varovala streha. Le skrbelo naju je kako bova prišla iz stene, ko bova enkrat čez.
Miha je šel v ključni raztežaj kot prvi, od klina do klina, naštudiral gibe in prišel nazaj. Potem sem bila na vrsti jaz; in Miha me je tako dobro usmerjal od grifa do grifa, da sem raztežaj preplezala kar v prvem poskusu! Ni bilo lahko, predvsem zato, ker ima raztežaj poleg ocene IX/IX+ še tako veliko odmevnost, ki mu da dodatno težo. Da je bilo vse še lepše, je potem v tretjem poskusu tudi Mihu uspelo. Sledila je dirka proti vrhu stene, saj je bilo vreme vse slabše. K sreči sva oba navajena plezanja po mokri skali, le grmenje in strele mi niso bile všeč. Ob 18 15 sva bila na vrhu, potem pa hiter sestop. Konec dober vse dobro. Aja, sem pozabila omenit, da se je začelo neobetavno; meni je s stene padla vrečka z magnezijem, Miha pa je izgubil en plezalnik (na srečo je imel sabo dva para).

Vesela sem, da nama je uspelo preplezati Sfingo na tak način, se pravi da sva v steno vstopila od spodaj in ne z vrha, kot je to naredila večina.

Zdaj mislim, da sem opravila z vsemi smermi v Severni Steni Triglava, ki sem si jih res želela preplezati in jo bom le še občudovala iz doline Vrat.

Več o vzponu si lahko preberete in ogledate na Mihovi strani: http://www.mihavalic.net/blog/?p=289

     
 


Petzl Roc Trip Zillertal

Mojstrana, 31. julij:Prejšnji teden so se krave po pašnikih Zillertala čudile od kod kar naenkrat toliko plezalcev…

Petzl Roc Trip se je iz Francije preselil v kar kičasto lepo avstrijsko dolino v bližini Innsbrucka. Prišla je res vsa plezalska smetana, »štrikarji« in »blazinarji« (naj prevedem; tisti ki smo plezali smeri in tisti, ki so plezali balvani), če naštejem le najbolj znane: Lynn Hill, Chris Sharma, Dave Graham, Charlotte Durif, Dani Andrada, Ben Moon, Jerome Meyer, Daniel Dulac, Anna Stohr…. Skratka prava druščina za pozitivno plezalno vzdušje.

Malo nam je nagajalo vreme; dež, dež in še enkrat dež, tako da smo imeli resne probleme najti suhe smeri. Gerhard Horhager, domačin, ki po skalah Zillertala pleza že od malih nog, ko je pasel krave, nam je pripravil nekaj lepih projektov, »ultimate routes«, smeri, ki naj bi jih naštudirali in preplezali, a narava ni dopustila da bi se jih lotili. Punce smo imele več sreče, smer Caramello 8b je bila suha. Malo vlažna, a plezljiva. Po dnevu študija je na sončen četrtek kar štirim uspelo; medsebojna motivacija res pomaga! Prva je s smerjo opravila Švicarka Nina Caprez, malo za njo še Charlotte Durif in jaz, Lynn Hill pa je skoraj odnehala, je rekla, da je preveč utrijena, ker je 8 dni zapored plezala v Arcu… A smo jo prepričale za še en poskus in uspelo ji je! Res jo je užitek gledati med plezanjem!

V soboto je bil na vrsti Flash Contest; dobili smo vpisni kartonček, kamor smo vpisovali smeri, ki smo jih tisti dan preplezali. Spet je bil največji detajl najti suhe smeri… Na flash preplezana Pepino Pilotino 7c+/8a mi je prinesla toliko točk, da sem zmagala pred Charlotte Durif in si prislužila lep lesen pokal v obliki krave!

Foto: S Charlotte Durif in lesenimi kravami. Foto: John Evans

     
 


Novi izziv - naučiti se padati:-)

18. julij: Zadnji tedni so bili več kot polni. Vodenje tabora za mlade plezalce v Kotečniku, takoj za tem v Arco trenirati mladinsko reprezentanco, ki se pripravlja na svetovno prvenstvo, ki bo konec avgusta v Sydneyu, ko pa sem bila končno doma, so bili dnevi razpeti med plezanjem in novim izzivom, ki sem si ga zadala - učenjem skakanja s padalom.

Kaj me je potegnilo v to? Že ko sem pred leti skočila s tandemom, sem si rekla, da bi bilo super če bi lahko skočila sama. Pa potem, ko sem v Ameriki stala na vrhu 1000metrske stene, gledala v dolino in si želela, da bi lahko skočila dol... Zavedam se, da je BASE nevaren in da ni nekaj, kar bi lahko počel tako mimogrede. Potrebuješ mnogo izkušenj. A nekje je treba začeti, zato sem se vpisala v tečaj padalstva v Lescah. Da bi videla, če je to sploh zame. In zaenkrat mi je enkratno. Prvič se je tudi zgodilo, da sem se odrekla plezalnemu dnevu, zaradi drugega športa.

Nisem pa pozabila na plezanje. V Arcu sem na pogled preplezala nekaj 7c in na flash neimenovano 8a v Piccolo Dallas, potem v "domačem" Warmbadu zelo hitro opravila z Freehand 8a/a+, prvič obiskala Kozjo jamo pri Postojni, kjer so mi smeri dale vetra in bila sem vesela da sem v drugem poskusu uspela v Rjavem Sršaju 7c. Potem sva se z Mihom Valičem podala v hribe, v Šite, kjer sva poskušala v Dass ist nicht kar tako, 7b 300m. Po premaganih mokrih raztežajih, ki so spominjali bolj na canyoning kot na plezanje, sva zaradi mraza obrnila tik pod vrhom...Se bo potrebno vrniti. Še enkrat sem spoznala, da naši hribi zahtevajo mnogo "kilometrine" da se v njih počutiš doma. Meni jo še manjka, saj si res ne upam plezati naprej. Imam občutek, da se mi bo vse pod rokami in nogami podrlo.

Naslednji teden bom preživela v Zillertalu, na že drugem letošnjem Petzl Roc Tripu.

     
 


Natural Games Millau

1. julij: Kaj si plezalec lahko še želi boljšega kot čez 40 novih smeri, opremljenih s kompleti, pod steno bar z osvežilnimi pijačami, sadjem in sveže pečenimi »pain sportif« - športnimi kruhki- za napolnitev energijskih zalog? Če temu dodamo še bistvo – množico navdušenih plezalcev vseh narodnosti, ki se medsebojno spodbujajo - potem vidite sliko štiridnevnega plezalnega praznika v bližini francoskega mesta Millau.

Tokratni Petzl Roc trip je potekal v okviru t.i. Natural Games – plezanju so se pridružili še drugi športi - kajak, kanu, jadralno padalstvo, gorsko kolesarjenje – tako da je bilo doganja res pestro.

S Klemenom (Bečanom) sva se že tretjič udeležila srečanja v Millau. Tudi letos smo plezali v plazališču Boffi, smeri ki so nam jo organizatorji namenili kot »utlimate route«, pa so bile tokrat bolj začinjene – ne le po oceni, tudi zaradi neizprosne vročine, ki je pripekala vse 4 dni srečanja. Punce smo plezale smer, ki je bila narejena že pred dvemi leti in je že takrat pritegnila mojo pozornost z neverjetno linijo po ostrem razu. La Tete de Gondole 8c.

V Millau sem prišla v negotovosti, če bom sploh lahko plezala, saj sem imela prej tri tedne probleme s poškodbo oz. vnetjem rame (to je tako, če človek ne zna počivati:-)). S Klemenom sva imela super spremljevalno ekipo, maserki Anjo in Nastjo Davidovo, ki sta potolažili mojo ramo, tako da sem lahko spet normalno plezala in se brez strahu pred poškodbo podala v smer. Ta se je izkazala za trd oreh, saj so se vse težave skoncentrirane v zadnjih 6-7 metrih. Poleg tega je smer ves dan izpostavljena soncu. Vesela sem bila že, da sem uspela narediti vse gibe, celoten vzpon pa v štirih dneh plezanja brez počitka, ni bil realno dosegljiv. Kljub vsemu sem v smeri toliko uživala, da že razmišljam, kdaj se bom vrnila. Tudi nobeni drugi punci ni uspelo preplezati smeri, pri fantih pa je z njihovo »ultimate route«, prav tako težavnosti 8c, že v drugem poskusu opravil Adam Ondra, tik pred zdajci pa še Dani Andrada.

Ker sem hranila moči za ciljno smer in pazila na ramo, nisem plezala veliko v ostalih smereh. Na pogled sem uspela v Les fausses esperances 8a.

Kam naprej? Najprej v Kotečnik, kjer bom mlade v okviru plezalnega tabora KŠP poskušala motivirati za plezanje v skali, potem pa v Arco, na trening z mladinsko reprezentanco. Poletje bo pestro:-)

Na sliki v Tete de Gondole, foto: Sam Bie

PS: V galeriji so dodane slike s pomladanskega plezanja v Mehiki in Ameriki.

     
 


Razmišljanja

Mojstrana, 30. maj: Vse skupaj bo mogoče malo zmedeno, a sem tako polna vtisov, da jih moram zapisati:

Več kot dvomesečno potovanje, plezanje, spoznavanje zanimivih ljudi in kultur, razsežne pokrajine, nekaj dni po prihodu domov še tako močno živi v meni, da komaj dojemam, da sem v Sloveniji.

Ko gledam fotografijo El Capitana na steni v sobi, začutim veter, slišim bučanje slapu, petje ptic…; kot dan po vzponu čez Nos, ko sem poležavala na El Cap Meadows in gledala v steno. Vanjo lahko gledaš cel dan, pa ti ni dolgčas. Stena s srcem. Toliko zgodb nosi v sebi. Mojih spominov in dogodivščin o katerih sem slišala ali prebrala.

Verjetno nisem edina, ki je zaljubljena v Yosemite. Nekaj mora biti v zraku, da se toliko plezalcev tja vrača leto za letom, in jih stroga (in neumna) pravila Nacionalnega parka ne odvrnejo od tega. Vzdušje v Camp IV je res enkratno. Čeprav sem bila sama, se še zdaleč nisem počutila osamljeno. Med plezalci se vedno počutim domače, kot bi se že dolgo poznali, hitro se z vsemi razumem; govorimo isti jezik (smer, gib, grif…) in v nas gori ista strast. To je tisto, kar nas že v osnovi približa.

Plezalni navdušenci s celega sveta, združeni ob tabornem ognju, pogovori, smeh, tišina, ki govori sama. Energija ki teče v krogu in mi privabi nasmeh na usta. Toooollllk je dobr biti med plezalci!

Potem so tu balvani, ki me sicer ob prisotnosti velikih sten ne privlačijo toliko, a ko si v Camp IV in ko gredo zvečer vsi balvanirat, se ne moreš upreti. Stotine komarjev sicer malo teži, a vseeno je evening boulder session zabavna. Obvezno se konča pod Midnight Lightningom, kjer vsi poskušamo in skoraj nihče ne uspe priti do vrha tega najbolj znanega in največkrat poskušanjega (najbolj zlizanega) balvanskega problema na svetu. Vsak je deležen glasnih spodbud, ne glede na to a konča na prvem gibu ali na vrhu balvana. Ni pomembno kako dober si, glavno da uživaš v plezanju.

Prav gotovo bodo ostali spomini na tri naj smeri mojega potovanja; El Gigante, El Nino in Nos. A največji pečat dvomesečenga potepanja so dali ljudje. Zanimivo je, kako so mi prihajali nasproti, v pravem trenutku. V začetku, ko sem ostala brez soplezalca, sem se počutila malo neprijetno, izgubljeno. Še posebej, ker sem po naravi taka, da rada vse točno vnaprej načrtujem, kje in kdaj bom plezala. In ko sem imela občutek, da se vse podira, ko sem bila »pred slepo ulico labirinta«, so je naenkrat odprla nova vrata. Le prepustiti sem se morala toku, da me je odnesel skozi. Po »naključju« sem srečavala ljudi, ki so me veliko nauči o počeh in velikih stenah, potem tiste, ki sem jim imela priložnost prenesti svoje izkušnje.

Zanimiva anekdota; Me en malo smešen plezalec z avstrijskim naglasom začne spraševati o El Ninu, da bi ga šel rad splezat. Pred nekaj urami sem ga srečala nad smerjo Separate Reality (7a poč), ko se je pritoževal, da je nikakor ni mogel splezat, kar za Evropejce ni nič čudnega, a za nekoga, ki se podaja v El Cap, v eno od težjih smeri, vseeno nepričakovano. »Ne vem, mogoče se tale Avstrijec zaganja v pretežko smer«, sem si mislila, in mu povedala čisto vse o njej, skoraj do giba natančno, namerno pa sem velikokrat omenila, da so svedri, kjer so, zelo narazen, da je plezanje res tehnično, velikokrat malo adrenalinsko in da je vse skupaj velik zalogaj. No, ko si na koncu izmenjava maile, ugotovim, da človek mora vedeti, kaj je adrenalin in kako se pleza tehnično zahtevne plate; bil je namreč Hansjorg Auer, tisti ki je lani soliral Ribo v Marmoladi!

Pa še ena; ko se je moral »petelinček« Alex Chabot, svetovni prvak, zmagovalec mnogih tekem svetovnega pokala in plezalec z nekaj 9aji, sprijazniti s tem, da ne more oz. ne zna preplezati poči 5.10. Obviseti v 6a! Šok! Jaz sem se samo smejala. Prava šola za vzvišenega francoskega plezalca. Sem ga potolažila, da smo imeli vsi Evropejci podobne probleme, in da bo po nekaj dneh bolje. Le sprejeti je treba, da tudi če plezaš 9a, nisi vsemogočen. Že drugi dan je postal Alex izpred osmih let (pred vsemi uspehi), preprost in pripravljen za učenje osnovnih lekcij. Seveda je hitro napredoval in za konec svojega kratkega potovanja v Ameriki skoraj prosto preplezal Nos.

Še nekaj o El Ninu. Smer, ki je v moji glavi že več let. Smer, ki me je veliko naučila. Ne samo o tehniki vlečenja prasic in o premagovanju nemogočih dolgih gibov.

Seveda mi je bil cilj preplezati jo prosto. A to ni bilo bistvo mojega drugega poskusa v smeri. Ko sem bila v njen prvič, so se mi trije odseki zdeli nemogoči. Bila sem premajhna. Granit je neusmiljen. Če grifa ni, ga ni. V apnencu pogosto najdeš kaj za pomoč, v granitu je med oprimki vse ravno kot zid. A želela sem si preživeti več časa na teh nemogočih odsekih in najti rešitev. Bil bi že mali čudež, če bi rešila vse. V steno sem šla s filozofijo; »Če mi bo uspelo najti rešitev bo super, če ne, bom pa vedela, da sem poskušala vse in bom tudi zadovoljna«.

Med plezanjem sem doživela več, jaz jim rečem kar »magic moments«. Ko si tako na meji, da skoraj že padaš, se vdaš v usodo, potem pa čudežno ostaneš na steni, najdeš rešitev, zadržiš grif. El Nino me mora imeti rad, da me je tolikokrat zadržal na sebi. Že ko sem prvi dan preplezala tri 5.13 zapored, sem bila tako vesela, da je težko opisati. Čez nekaj dni sem že obupala nad M&M flake, pa si rečem ,«še enkrat probam potem pa neham«, ker se mi je Josh že smilil, ko me je tako vztrajno varoval. In med tem zadnjim poskusom, se mi "po naključju" prsti zataknejo za lusko in tako ustavijo nihaj, ki ga nisem mogla zadržati. Rešitev! In potem uspešen poskus po enem Power Baru in pol ure počitka.

Naslednji dan v Royal Archu, sem ravno tako tik pred zdajci dešifrirala prvi dolg gib, naslednji pa ni šel. Bil je dolg in še na moč. Povrhu pa še gib, s katerim imam vedno probleme; ko je treba dati eno nogo zelo visoko in se nanjo usesti, hkrati pa potiskati z nasprotno roko. Zato ne iščem izgovorov, da sem premajhna. Če bi bila 5 cm večja, bi bilo vsekakor lažje, a se ne bi zavedala svoje šibke točke, kar je včasih bolj pomembno od uspeha. Tako da sem ta raztežaj dojela kot posebno lekcijo, hkrati pa mi neuspeh ni pokvaril veselja na vrhu smeri.

Dnevi v steni so naporni. Tako naporni, da sem se spraševala, kdo me je silil v smer. Josh, ki je bil v dolini ves čas zgovoren, je bil čudno tiho. Sem si mislila, da mu je gotovo žal, da je šel z mano garat v steno. Plezanja je v primerjavi z ostalimi stvarmi res malo. Res ni noben užitek vleči vrvi in prasice gor po steni. Visenje v pasu na večinoma visečih varovališčih, in ko bi šel rad spat, moraš najprej postaviti porta ledge, vse 100x preveriti, če je pripeto…Edini užitkarski trenutek je, ko ležiš na ledgu, gledaš v zvezde nad sabo in lučke ostalih navez v steni. A zjutraj bo spet treba ene 2 h dela da se vse pospravi nazaj v prasice in greš naprej… Ja, vse kar sem si želela je bilo, da bi bila čimprej spet na tleh….A ko sem čez nekaj dni ležala pod steno, sem si želela biti spet v njej:-) Neumorna želja:-)

In ko sem Joshu povedala o svoji ideji, da bi šla čez Nos v enem dnevu, je bil takoj za. To mi je bila potrditev, da mu v El Ninu ni bilo preveč mučno, da se je le soočal s svojimi mejami, tako kot jaz in da je bil preutrujen da bi veliko govoril.

Sem lahko srečna, da sem »po naključju« naletela nanj, saj je bil super sopezalec, ki je našel spodbudne in zabavne besede v pravem trenutku. Pozitivno vzdušje je med večdnevnim vzponom še kako pomembno. To sem spoznala v Mehiki,v El Gigantu, kjer je bilo vzdušje zaradi Nicolasove poškodbe bolj kot ne moreče. Lepi raztežaji so tako izgubili del svojega sijaja. Nasprotno pa napori in težke prasice postanejo lažje, če se ob tem smejiš in se medsebojno spodbujaš. Kar nama je z Joshom super uspevalo.

Po vrnitvi iz El Nina, so me spraševali, kdaj bom šla nazaj. Dvakrat je bilo dovolj. Sem doživela veliko »magic moments«, dvomim, da bi mi jih tudi v tretje ponudil toliko.

Pa še toliko sten je po svetu, ki bi jih rada odkrila!

»Ogenj pod nogami zagori in duša postane nomad, veter mi na čelo nosi hlad…..« Neisha

     
 


Čez slavni Nos

Yosemite, 22. maj:

V Yosemitih sem v zadnjem letu splezala večino najbolj znanih smeri, kot so Regular route v Half Domu, Astroman, Steck-Salathe, Rostrum, Separate Reality, Serenity Crack&Sons of Yesterdey. Manjkala je najbolj oblegana smer v »Dolini«. Nos.

Ker ne vem kdaj, če sploh še kdaj, se bom vrnila v Yosemite, sem si rekla, da moram videti, kaj je tako privlačnega na Nosu. Smer je vskakor nekaj posebnega že zaradi svoje linije, po razu El Capitana (na sliki) ter zaradi pestre zgodovine.

Da bi se izognila napornemu vlečenju prasic, sva se z Joshom odločila za poskus v enem dnevu. To pomeni, da moraš plezati kar se da hitro in da ni časa za prosto plezanje. Ko ne gre, si pomagaš s tehničnim plezanjem. Z Joshom sva smer razdelila na 4 dele; vsak je naprej plezal dva sklopa po 8 raztežajev, drugi je žimaril. Tako da je imel vsak cca 500 m plezanja in 500m žimarjanja.

Od začetka je šlo kar hitro, v drugi polovici, kjer so raztežaji težji, se je najin tempo upočasnil, tako da sva bila čez 32 raztežajev dolgo smer v 18 urah.

Najbolj me je impresionirala The Great Roof, ki je res ogromna! Šele ko si enkrat v smeri, spoznaš kako velik dosežek je splezati Nos v enem dnevu popolnoma prosto (kar je uspelo Lynn Hill in Tommyju Caldwellu), niti pod razno mi pa ni jasno kako sta brata Huber zmogla smer v 2h in 45 min!

     
 


El Niño – trije gibi in mokra dva metra do popolnosti

Yosemite, 17. maj

Po petih dneh »višinskih del« v steni El Capitana sem spet na trdih tleh. Smer El Niño, ki je bila moj glavni cilj tokratnega obiska »Doline« (Američani Yosemite imenujejo preprosto The Valley), je že drugič za mano. Do popolne proste ponovitve so mi zmanjkali trije raztežaji, bolj natančno en gib v 15. raztežaju (Royal Arch 5.13c/8a+), dva giba v 20. raztežaju (Black Cave 5.13b/8a), ter 27. raztežaj, katerega lažja varianta (5.13a/7c+) je bila mokra, zato sem na AO preplezala originalno linijo, ki je zaradi odlomljenega oprimka zdaj namesto 5.12c (7b+) 5.14a (8b).


Toliko o številkah, ki še zdaleč ne prikažejo vseh dimenzij El Niña. Poleg raztežajev, ki so vsi po vrsti resni, je eden od največjih detajlov smeri dvigovanje transportnih vreč oz. »prasic« čez smer, ki vijuga levo desno in zahteva še dodatne vrvne manevre.

Dober teden je trajalo, da sem pripravila vse potrebno za končni vzpon v smeri. Pod steno sem postopoma nosila zaloge vode (50l), kompletirala opremo (porta ledge, prasice, prenosno stranišče….) in najpomembneje, morala sem najti soplezalca.

Za smer sem motivirala Joshua Cooka iz Colorada, s katerim sem plezala že v Indian Creeku. Najprej sva šla v prve težke raztežaje, ki so tik nad tlemi (3. 4. in 5.). Ker sem imela smer v glavi vse od oktobra, mi je uspelo vse tri (8a, 7c+ in 8a+) splezati v prvem poskusu; bilo je težko, ker ni bilo sledu magnezija in sem bila na čase kar zgubljena. Na vrhu sva fiksirala vrv, po kateri sva čez dva dni začela petdnevni vzpon čez steno. V »lažjih« (manj kot 5.13) raztežajih sva se izmenjevala v vodstvu, ostale sem naprej plezala jaz. Drugi dan sem uspešno rešila uganko dolgih gibov M&M flake 7c+, ki je lani nisem uspela splezati.

Tretji dan sem se morala soočiti z dejstvom, da ne bo šlo prosto čez celo smer. Raztežaj Royal Arch je začinjen z dvema dolgima giboma; po slabi uri sem naredila prvega, drugi pa ni šel. Začuda mi ni bilo težko iti naprej brez preplezanega raztežaja; ko si enkrat v steni postane hitrost napredovanja ključnega pomena; en gib gor ali dol, glavno da bova čez nekaj dni iz stene.

Prvi raztežaj tretjega dne je bil zelo previsen Black Cave 8a. Ne najbolj primeren za zgodnje jutranje ure, čeprav me je pospravljanje porta ledga na visečem varovališču dodobra ogrelo. Križni gib na robu previsa, ki mi je delal težave lani, ni postal nič lažji:-) Sem se morala s pomočjo »friendov« potegniti čez.

Nadaljevanje smeri mi bo ostalo najbolj v spominu po vlečenju prasic levo in desno če steno. Obema so že prav presedale, res poberejo ogromno energije in časa, tako da sem bila vesela vsakega trenutka, ko sem lahko po vseh vrvnih manevrih, dvigovanju in žimarjenju zaplezala v naslednji raztežaj. A prasice so sestavni del, nujno zlo plezanja dolgih smeri. Nekakšen začaran krog - če želiš plezati več dni, da si spočit za težke raztežaje, so prasice toliko težje, in ti poberejo več energije. Če pa vzameš manj hrane in vode, pa si prisiljen plezati hitro, kar onemogoča dolgotrajno študiranje smeri.

Po eni strani me zanima, kako težki bi se mi zdelo posamezni raztežaji, če bi vse ostalo delo opravljal nekdo drug namesto mene. Po drugi pa vem, da na vrhu smeri, tudi če bi celo preplezala prosto, ne bi bila tako zadovoljna, kot sem bila sedaj. Ko je vzklik veselja na vrhu prišel sam od sebe, iz srca! Trije nepopolni raztežaji ostajajo v senci zadovoljstva, da nama je uspelo priti čez steno.

Na sliki: v enem od redkih lažjih raztežajev El Nina, prasice čakajo v ozadju. Foto; Joshua Cook


     
 


Vrnitev v »šolske klopi«

Moab, 17.4. Drugi del moje plezalne turneje je namenjen učenju plezanja poči. Vrnila sem se tja, kjer sem se lani začela seznanjati s to zvrstjo plezanja, v Indian Creek (Utah).

Preden sem prišla do tja, se je precej dogajalo v organizacijskem vidiku potovanja. Nicolas je zaradi poškodovane rame odpotoval nazaj v Francijo, tako da sem se morala malo znajti, kako potovati brez avta (rent-a-car za eno osebo je vsekakor predrag) in plezati brez stalnega soplezalca. A sem hitro ugotovila, da to v Ameriki ni težko. Prijatelji, ki sem jih spoznala lani (ali pa v letih pred tem) so mi pomagali, spoznala in plezala sem še s celo vrsto plezalcev, ki jih je v tem obdobju v Indian Creeku res veliko.

Zelo vesela sem bila ob spoznanju, da sem se v zadnjem letu naučila kar nekaj o plezanju poči. Moj prvi cilj je namreč bil, preplezati smeri, 5. 10ke (6a), v katerih sem lani nemočno visela (npr. klasiko, Incredible handcrack). To mi je uspelo. Ne samo to, še celo uživala sem v njih, kar v počeh ni samo po sebi umevno. Potem sem se podala v malo težje, 5.11 in 5.12. Vesela sem bila, da sem imela priložnost en dan plezati s Katie Brown (s katero sva pred 10 leti skupaj tekmovali), ki obvlada poči in me je naučila nekaj o tehniki ringlocksov (ko zatlačiš v 3-4 cm široko poč palec, nanj položiš kazalec in sredinec potem zasučeš navznoter), ki mi poleg offwidthov dela največ težav. Občutek počasi dobivam, a še vedno nisem uspela v nobeni smeri te širine. Seveda obstaja »evropska« rešitev zanje, oporno plezanje (laybacking), a to te ne pripelje daleč, poleg tega pa je zelo težko nameščati varovanje.

Zaenkrat nabiram kilometre, oz. milje, a več kot šest smeri na dan ne zmorem. Plezanje poči je telesno veliko bolj naporno kot »normalno« plezanje, še navija na drugačen način:-)

Vesela sem bila za svojo prvo 5.12b (7b) poč na pogled, The Broken Tooth. Sledijo Polygrip 5 .11+ Coyne Crack 5 .11+, Layway plan 5. 11+, vesela sem tudi za vse brezskrbne padce, oz. dobro nameščene Camalote, ki so me zadržali.

Na sliki s smeri Layway plan 5. 11+

     
 


El Gigante

Plezanje v Mehiki je bilo nepozabno, več o El Gigantu si lahko preberete v prilogi (1,6MB).

     
 


Spet cez luzo!

21. marec - Zadnja dva tedna , ki sem ju prezivela doma, sta bila naporna. Na nacin, ki ga nisem vajena. Zakljucni del seminarja za trenerje, ki sem ga vodila od novembra, mi je vzel veliko casa in energije, poleg tega je bilo potrebno organizirati vse potrebno za vec kot dvomesecno plezalno avanturo po Mehiki in Severni Ameriki. Vmes se malo plezanja in tako so dnevi bezali kot minute.
Zdaj sem prav vesela, da mi nekaj casa ne bo treba prizgati racunalnika in da telefon ne bo delal. Prve tri tedne bom plezala v Mehiki v Nacionalnem parku Basaseachi, ki ga krasi tud 900 m stena El Gigante.
Vse sicer ne gre po nacrtih; saj se je soplezalec Nicolas Kalisz pred dvemi tedni poskodoval ramo. Oba upava, da so terapije, ki jih je imel zadnje dni pred odhodom pomagale in da se bova lahko podala v steno.
O mehiskih plezalskih dogodivscinah bom porocala cez tri tedne.Zdaj pa odklop.....

     
 


Nice climbing

Mojstrana, 3.3. 3008: Glavni namen plezanja v okolici Nice je bil spoznati se z Nicolasom Kaliszom, s katerim bi morala že lani skupaj plezati v Ameriki, a se je potem poškodoval. Poleti sem dobila njegov mail, če bi šla z njim v Mehiko (El Gigante) in Indian Creek. Takoj sem bila za, dodala sva le še Yosemite in tako je nastal plan za dobra dva meseca. Seveda je malo tvegano iti z nekom, ki ga ne poznaš osebno, temveč le preko priporočil prijateljev, zato sva naredila neke vrste test.

Dobro sva se, imava približno isti nivo, on ima kot gorski vodnik več izkušenj iz dolgih smeri, oba sva plezalna fanatika z istimi cilji, torej je izpolnjeno že veliko pogojev, ki so potrebni za uspeh naveze v steni.

Plezala sva v previsnih plezališčih, ki jih krasijo kapniki; Peillon, Gorges du Loup (Jurski park, La Cayenne, Mesa Verde), Saint Cezaire, La Turbie. Večinoma na pogled. Če pa ni šlo v prvo, je šlo pa v drugo.

Bila sem vesela, da sem ujela nivo, ki sem ga imela pred poškodbo roke, predvsem pa, da sem nanjo popolnoma pozabila in plezala sproščeno.

Še nekaj imen in številk; na pogled sem preplezala Vers la Lune 8a v Saint Cezairu, Sika casse couille 7c+ v La Cayennu, v drugem poskusu pa Arrow Head 8a v Mesi Verde ter Wellcome to the jungle 8a v La Cayennu.

Plezalnih slik tokrat ni nič nastalo, jih je pa v galeriji toliko več s Tenerifov. Vabljeni k ogledu!

     
 


Malo drugače.....

Mojstrana, 18. februar: Tisti, ki mojo spletno stran prebirate bolj pogosto, ste se začeli pritoževati, da že dolgo nisem nič napisala. Zadnja novica je bila tista o poškodbi in longeti, ki naj bi jo nosila 6 tednov.

Kdor me bolje pozna, ve da je pri meni to nemogoče, in res sem jo na lastno odgovornost dala dol po dobrem tednu, po slabih treh tednih pa sem spet previdno prijela za skalo. In ja kar šlo. Roka me je bolela le na stranskih oprimkih in podprijemih. A že to, da sploh lahko plezam mi je vlilo nove energije. Težke smeri bodo pa še malo počakale. Poškodba me je malo umirila, da sem se naučila uživati in počutiti polno tudi ob lahkem poplezavanju.


Za sprememnbo sem šla tudi na molo drugačno potovanje, kot sem jih vajena. Bolj turistično in ne čisto 100% plezalno orientirano. Zadnji vikend sem namreč obiskala našo bivšo domovino, Novi Sad in Beograd. V Novem Sadu sem se srečala tudi z zagnanimi mladimi plezalci, se jim pridružila na treningu, jim podarila nekaj parov rabljenih plezalnikov, kar jim je dalo še več zagona.

Za malo adrenalina sem obiskala Beograd ravno na zgodovinski dan odcepitve Kosova. A dopoldne je bilo vse mirno in če ne bi po TV in radiu slišala o izgredih in nevarnostih, ne bi ničesar začutila. Staro mestno jedro je lepo, ljudje prijazni. Skratka moji vtisi o Srbiji so le pozitivni (razen da povsod preveč kadijo in je nemogoče uživati ob dobri kavi), in upam, da bodo znali konflikt s Kosovom rešiti na miren način.

Naslednji teden grem pa spet v plezalno akcijo – plezat v J Francijo. Moram nabrati malo vzdržljivosti, ki je med počitkom izpuhtela.

Na sliki: 17. februarja tik pred progalsitvijo neodvisnosti Kosova na glavni Beograjski ulici.

     
 


Intervju (v francoščini) na Planetgrimpe.com

Za tiste, ki znate francosko:
Na naslednji spletni strani si lahko preberete mon intervju; kratek povzetek 20 letnega plezanja.
http://www.planetgrimpe.com/grimpeur.php?id=105

     
 


Lekcije življenja

13. januar: Med plezanjem na Tenerifih, sem med kajlanjem roke v poči zaslišala čuden, trgajoč zvok in začutila bolečino, ki pa ni bila tako huda, da ne bi mogla nadaljevati s plezanjem. Le kajlanja sem se izogibala.

Toda včeraj sem se morala soočiti z neprijetnim dejstvom, da zvok ni prišel od nikjer. Med vojaškim patruljnim tekom, sem malo nerodno vstala s strelišča, se oprla na isto mesto in zagledala zvezde, tako me je zabolelo. To na srečo naše skupine ni oviralo na poti do zmage v nemogočih deževnih pogojih na Poljuki. Takoj potem sem šla v bolnico, imela srečo, da je bil v službi največji strokovnjak za roke, dr. Jani Pšenica. Kosti so cele, le ena vez je natrgana; sicer ne tako pomembna za “normalno” plezanje, kjer za prijemanje uporabljaš mišice rok, a zelo pomembna za plezanje poči, kjer so mišice pogosto pasivne in je vsa teža na vezeh. Gre za vez med sklepom četrte in pete dlančne kosti. Terapija – 6 tednov opornica. Hmmmm.

Ni se lahko soočiti s tem dejstvom, še posebej ker sem zelo motivirana za trening za moje spomladanske projekte (Mehika-El Gigante, Indian creek in Yosemite). Zgleda da bom najprej morala natrenirati potrpežljivost.

Lahko pa to na vse to (roka in pogosti prehladi) gledam z drugega zornega kota. Kot na lekcije življenja. Tale zdaj nosi naslov “Ustavi se in pusti duši, da spregovori”. Moja glava vedno pravi, „treniraj, plezaj, delaj“, a telo odgovori z „ne“ takoj, ko prestopim določeno mejo. Da bom lahko slišala rešitev, ki je skrita nekje v duši, se moram umiriti, globoko vdihniti in si prisluhniti. Lahko je tole napisati, težje izvesti. A kot vedno ostajam optimist:-)

     
 


Plezanje je zakon!

Včasih sama sebe sprašujem, kako to, da se nikoli ne naveličam plezati. Zadnje dni na Tenerifih sem uživala kot že dolgo ne. Plezanje je več kot le vzpenjanje proti vrhu smeri. V letu 2007 sem potovala kot še nikoli, vedno z drugimi ljudmi in ravno to je tisto, kar Plezanju (z veliko začetnico) daje bistvo. Deliti strast plezanja z drugimi, spoznavati nova obzorja tako dežel kot ljudi in nenazadnje sebe.

Tik pred zdajci sem svoje počitnice na Tenerifih podaljšala še za tri dni. Plezala sem v družbi dveh Špank, Raquel Hernadez in Monice Martinez. Redko imam priložnost plezalti s tako za skalno plezanje navdušenimi plezalkami (slovenske punce so raje na umetni steni). Veliko čvekanja na srečo ni pokvarilo vremena. Leto sem začela res super, z dvema 8a na pogled, Katerpiller v El Riu in Paranoia v Guii de Isori. Tenerife sem tako zapustila ne le z veliko novimi prijatelji, temveč tudi z okroglo številko mojih smeri 8a. 200.

Čeprav ne zna slovensko, se moram zahvaliti lokalnemu plezalcu Aleju (Ale con los tres perros), ki je skrbel za nas od začetka do konca, nas vozil po plezališčih, nam predlagal smeri, uredil vse logistične probleme. Bom vesela, če bom imela priložnost vrniti gostoljubje.

Na sliki z Monico in Raquel

Nekaj več slik in Livine vtise najdete na:http://livsansoz.petzlteam.com//index.php/post/2007/12/28/TENERIFE

     
 


Počitnice in leto se iztekata...

Tenerife, 28. december: Počitnice na Tenerifih se bližajo koncu, jaz pa sem ravno zacela uživati v plezanju brez problemov z zdravjem.

Včeraj smo naredili cel krog okoli Tenerifov, plezali v samem centru Puerta de la Cruz, z razgledom na hotele s petimi zvezdicami. Plezališče Martianez je zelo previsno, smeri kratke in jedrnate. Na lastni koži sem občutila, kako hitro se lahko spremenijo razmere iz odličnih v nemogoče; na pogled sem padla tik pod vrhom ene 8a+, potem je sla v smer Liv, ki se je pritoževala, da ji zelo drsi, da je vse vlažno. Sem mislila, da ni navajena, a 15 min kasneje, sem se tudi sama vozila po oprimkih. Veter z morja je prinesel vlago in v pol ure je stena postala popolnoma mokra, tako da je bilo tudi v 6b nemogoče priti do vrha.

Prejšnje dni sva plezali v Aricu in Guiji de Isora, kjer sem na flash uspela v 197. 8a.
Sicer mi lovljenje 200 ni primarnega pomena na Tenerifih, a ker so do konca leta se trije plezalni dnevi, mi je dodatna motivacija za dobro plezanje.

Na sliki; 6b v Guiji de Isora. Foto: Evrard Wendenbaum

     
 


Boj z virusi

Tenerife, 24. december: Zadnji mesec je bil bolj kot v znamenju treninga v znamenju boja z virusi. Upam, da bo stevilka 8, ki bo kmalu zamenjala sedmico v letnici , prekinila zacarani krog zdravja in bolezni, ki se vlece ze celo leto. Grem sama sebi na zivce, ko ne morem plezat kot bi zelela. Sem mislila da je le prehlad, a se vnetje grla, nosu in pljuc vlece ze en mesec.

Bom nadaljavala malo bolj optimisticno. Trenutno sem na Kanarskih otokih, na Tenerifih in ugotavljam, da mi prijetno topla morska klima veliko bolj ustreza kot slovenski mraz. Plezanje po vulkanski kamnini je zelo zanimivo. Najdejo se tudi poci, ki me spominjajo na Ameriko , barve skale se prelivajo od crne, temnordece, oranzne do rumene, razgled pa sega od zasnazenega vrha vulkana Teide (3717m) do morja. Slednje je prijetno toplo za kopanje, a obstaja nevarnost da te povozi kak kaitsurfer, ki jih je kot komarjev ponoci.

Z Liv Sansoz in fotografom Evrardom Wendenbaumom smo zaenrat obiskali pet razlicnih plezalisc; Prvi dan Los Canados na visini 2200m, kjer sva z Liv le pozirali za slike, saj sem pozabila vrv v apartmaju. Sledil je Arico, najbolj znano plezalisce Tenerifov, potem El Rio in Guia de Isora, ter za spremembo se nakaj balvanov v El Porisu. Plezala sem predvsem lazje smeri, s posluhom do mojega zdravja, a eni 8a se nisem mogla upreti. Se stiri mi manjkajo do 200. Mi bo uspelo se letos ?

Na sliki; balvaniranje pod vulkanom Teide. Foto: Evrard Wendenbaum

     
 


Trening v teoriji in praksi

Mojstrana, 23. november: Ne morem verjeti, da je že en mesec odkar sem se vrnila iz Amerike! Čas leti. Veliko mi ga vzame organizacija seminarja za trenerje, ki mi je velik izziv in hkrati šola. Vsi se učimo, ne le bodoči trenerji. Najti predavatelje, ki imajo praktične izkušnje ni lahko. Teorije iz drugih športov pa pogosto v plezanju odpovejo.

Tudi sama sem začela z novim obdobjem treninga. Čez zimo bom zaradi seminarja morala biti doma, kar bom izkoristila za trening z repom in glavo, ki mi ga je letos ob vseh potovanjih manjkalo. Malo več časa preživljam na umetnih stenah, vmes sem šla tudi dvakrat v Osp. V Pajkovo streho, kjer sem v drugem poskusu preplezala Trojanskega koña 7c+ in Trojo 8a+. Bila sem tudi na dobri poti, da na pogled preplezam Active Discharge 8a, a sem med počitkom, sedenjem na kapniku odletela s stene z njim vred. Zabavno!

Danes ob 19 15 ste vsi vabljeni na predavanje Uda Neumanna z naslovom »Načelo najšibkejšega člena – celosten pristop k boljšemu plezanju«. Predavanje bo v veliki predavalnici Tehniškega šolskega centra Kranj (nasproti dvorane na Zlatem polju). Udo Neumann je avtor knjige, ki jo nekateri imenujejo tudi plezalna biblija – Performance rock climbing (v slovenskem prevodu je knjiga izšla pod naslovom Učinkovito skalno plezanje).

Na sliki: v Troji 8a+ Foto: Klemen Gričar

     
 


Fotoreportaža potepanja po Ameriki

Mojstrana, 2. november: V galeriji si lahko ogledate nekaj utrinkov z mojega jesenskega plezanja v Yosemitih in Red River Gorgu. (fotogalerija; ZDA jesen 2007)

     
 


Yosemitsko razplezavanje

Mojstrana, 24. oktober: Neverjetno kako hitro beži čas, ko sem na plezalnih potovanjih. Dobrih 5 tednov Amerike je kar švignilo mimo. Bili so intenzivni in pestri. Motivacija je bila ves čas na vrhuncu in sem se morala zavestno truditi, da sem imela med plezalnimi dnevi tudi nekaj počitka za regeneracijo. Nisem hotela končati tako kot sem prvo potovanje v Ameriko – s poškodbo. Zato sem na koncu malo spustila tempo in sem zadnji teden v Yosemitih plezala le še kratke smeri in balvane. Tudi vreme je postalo malo muhasto, en dan deževno, potem jasno a mrzlo, zatem spet dež, kar ni primerno za plezanje dolgih smeri. V kratkih in raznolikih smereh Cookie cliffa in Arch rocka sem utrjevala in širila tehniko plezanja poči. Ko sem mislila, da že kar obvladam zadevo in sem hotela na zadnji dan splezati še eno klasiko, Tales of power 5.12b, sem bila postavjena na realna tla. Začetni off width sem še premagala, previsna poč širine nekje med dlanjo in prsti pa nikakor ni šla; roke so lezle iz poči ne glede na način kajlanja. Hmmm, pa samo 7b. Meni se zdi težja od Phoenixa 7c+. Tako je pač v počeh; določena širina je nekomu »šalca«, drugemu pa »minimalec«. Seveda se da tudi naučiti kako iz nič narediti šalco, a za to bo treba še nekaj kilometrov po počeh. Dobra motivacija za naslednje leto, ko se nameravam vrniti v svoj projekt - El Nino.
V naslednjih dveh mesecih me čaka drugačen projekt. Organizacija seminarja za trenerje športnega plezanja. Velik zalogaj! Več o seminarju na straneh http://ksp.pzs.si/

Na sliki; El Capitan v večernem jesenskem soncu

Več slik in intervju na: http://www.alpikor.org/index.php?p=3291

     
 


Rocktoberfest

Red River Gorge, 14. oktober: Tokratni Petzl Roc trip se je odvijal v okviru vsakoletnega Rocktoberfesta v Red river Gorgu (Kentucky). To plezalno področje je nekaj posebnega zato, ker je vse zemljišče, kjer so skale, last lokalnega plezalne zveze (Red River Gorge climbing coalition); za to morajo vsako leto plačati veliko denarja, ki ga zbirajo na različne načine.

Tokrat je bila to tudi naša naloga – zbirali smo ga na način, ki ga najbolje obvladamo – s plezanjem. Dekleta in fantje smo imeli za nalogo preplezati dve t.i. Bounty smeri. Prvi, ki mu je to uspelo, je za RRGCC prislužil 500 $. Pri dekletih sva bili to Emily Harrington, ki je preplezala zelo previsno smer Ultra Perm 8b, meni pa je v drugem poskusu uspela tehnična 8a No redemption, ki sta jo kasneje preplezali tudi Liv Sansoz in Marietta Uhden. Pri fantih sta bila to Sean Mccoel s smerjo Mufy money 8a+ in Mickael Fuselier s Fifty words for pump 8c/c+. V soboto je bilo pestro v sektorju Moderlode, kjer smo imeli flash contest. Zbralo se je več sto gledalcev in »tekmovalcev«. Tekmovanje je bilo v ozadju, v ospredju pa druženje. Kljub vsemu, smo nabirali točke s smermi od 7a+ do 8c, vsaka je bila na začetku vredna 1000 točk, ki so se delile s številom uspešnih vzponov. Sodeloval je lahko prav vsakdo. Najuspešnejša sta bila Emily Harrington in Steve Mclure.

Vzdušje na Rock tripu je bilo kot vedno super, sproščeno, srečala sem cel plezalni svet v malem, škoda, da je teden tako hitro minil…

Na sliki v smeri No redemption 8a, foto: Fred Labreveux

     
 


El Nino ostaja izziv!

Yosemite, 7. oktober: Po petih dneh v steni sem vesela, da sem v dolini, na toplem soncu. Kljub temu, da mi El Nina ni uspelo preplezati prosto. Bila je prava avantura!

Vsi štirje 5.13 (7c+ do 8a+) raztežaji v zgornjem delu smeri so bili pretrd oreh zame, še posebej za omejen čas, ki sem ga imela na razpolago za smer (5 dni). Vseh ostalih 26 (med njimi šest 5.12 sem preplezala na pogled oz flash, le štiri kot druga v navezi (s Seanom Learyjem – istim soplezalcem s katerim sva splomadi preplezala Goldengate)

The Royal arch 5.13c mi je še največja uganka. Vsi ponavljalci smeri, so mi rekli, da je na dolžino, a sem upala, da bom našla rešitev za pomanjkanje grifov. Tisti dan je bilo zelo vroče, tako da mi je po uri iskanja rešitve popolnoma »pojedlo« kožo na prstih. Sem se vdala in šla naprej.

Za ostale tri nepreplezane raztežaje (M&M flake 5.13a, Black cave 5.13b in Lucy is a labrador 5.13a) vem, da jih malo bolj spočita lahko splezam. Ugotovila sem, da je plezanje le okoli 30 % vsega napora v steni. Ostalo je vlečenje opreme, žimarjenje (steno praktično preplezaš dvakrat; enkrat ko plezaš in drugič ko vlačiš »prasice navzgor«. Piko na i moji utrujenosti je dalo še mrzlo vreme; v petek je cel dan snežilo, tako da smo dan preživeli v pokritih potraledgih. Polico si nas je delilo 6 (še ekipa štirih, ki je plezala North America Wall), tako da ni bilo dolgčas. Sem se počutila kot bi bila na kakšni himalajski odpravi ne pa v »sončni« Kalifroniji. Moja edina želja je bila, čim hitreje priti iz stene, zato se po padcih na detajlih najtežjih raztežajev, nisem predolgo zadrževala in iskala rešitve, temveč šla čim hitreje naprej.

Danes pijem čajčke in jem zdravila iz domače lekarne….5 dni El Capitana je načelo imunski sistem. Že jutri letim v Kentucky, v Red river gorge na Petzl rock trip.

El Nino pa ostaja izziv…

Na sliki; gneča na polici Big Sur (12 raztežaj El Nina). Ko je bilo še vroče.

     
 


Vrata navzgor so odprta

Yosmite, 30. september: V Yosemitih te dni poteka t.i. Yosemite facelift – vsesplošna čistilna akcija, ki je povezana tudi s pestrim večernim sporedom. Med ogledom filmov Crisha Sharme in bratov Huber, kjer je prikazano, koliko energije vložijo v eno določeno smer (Chris v plezanje oboka na Mallorci, brata Huber v hitrostno plezanje Nosu), sem si rekla, da res ne smem obupati po prvem dnevu v El Ninu. V petek sem šla nazaj z Avstralcem, ki je smer že splezal, da smo naredili fotografije, potem pa sem raztežaje naštudirala z varovanjem od zgoraj in našla rešitve za vse dolge gibe, ki so mi delali probleme. Ugotovila sem tudi, da so pogoji v popoldanski senci res precej boljši ko t na soncu, tako da sem se iz smeri vrnila precej bolj optimistična.

Včeraj sem šla še enkrat. Brez pričakovanj. Samo da vidim, kakšna je realnost. In bila sem prijetno presenečena. Prvi prva 8a, Balck Dike je šla v prvem poskusu. Tudi Missing link 7c+. Potem se je začelo že temniti in sem pohitela še v Galapagos 8a+. Prišla čez detajl, ki mi je delal največ težav, potem pa zdrsnila zaradi slabe vidljivosti. Nisem se vdala, hitro potegnila vrv ven in začela še enkrat. Tokrat je uspelo!!! Prvih pet raztežajev je torej za mano, vrv fiksirana in pripravljena za dvigovanje tovora.

V smer bi šla že danes, a imam problem najti partnerja, ki ima čas iti z mano za nekaj dni. Kljub temu pripravljam opremo in vodo, jo počasi nosim pod steno. V upanju, da do ponedeljka ali torka najdem nekoga.

Na sliki: V 5. raztežaju El Nina – Galapagos 8a+, foto: Gerhard Schaar

     
 


El Nino – prevelik zalogaj?

Yosemite, 27. september: Vreme v Yosemitih je spet kristalno jasno, dogajanje v stenah pa pestro. Kamp IV je poln, mednarodno obarvan, srečala sem tudi Slovence, Primorce, ki plezajo Triple Direct in Mescalito. Tu sta tudi brata Huber, ki želita podreti hitrostni rekord v Nosu (zdajšnji je 2h 48min – za 31 raztežaje!!), a imata pri treningu težave, saj je v smeri po 10 navez naenkrat.
Prav onadva sta avtorja smeri, v katero sem se nameravala podati. El Nino 5.13c (8a+). Alexander mi je dal nekaj pomembnih informacij o smeri in me motiviral, da je ena lepših prosto preprezljivih smeri v El Capitanu, ključni raztežaji pa so v platah, kar bi mi moralo ugajati.

Naslednji dan sem z zanimanjem šla pogledat prvih pet raztežajev. Že v tretjem 5.13b (8a) sem bila postavljena pred dejstvo, da je treba imeti ne samo močne prste temveč predvsem psiho. Svedri so zeeeelllooo narazen med njimi pa je treba iskati smer levo in desno. Nič sledi magnezija. Skoraj 2 uri sem porabila za ta raztežaj! In bila vesela, da sem jo odnesla brez velikih poletov. V položnih platah ni prijetno padati…. Naslednji raztežaj (5.13a) ima samo dva svedra, v najtežjem 5.13c pa sem se na sredi obrnila saj je bila moja glava predozirana z adrenalinom, prsti brez kože in plezalke brez gume. Zvečer sem srečala Alexandra, mu rekla, da sem že obupala, a me je opogumil, češ da bi morala iti v smer popoldne, ko je v senci, poleg tega pa sta onadva študirala malo več kot le en dan. Po nekaj prespanih nočeh, sem se odločila, da grem čez dva dni še enkrat v smer, realno ocenit možnosti, če jo lahko splezam.

Včeraj sva z Gerhardom preplezala še eno izmed klasik, 15 raztežajev dolgo smer v Sentinel wallu, Steck-Salathe, ocenjeno le z 5.9, a polno kaminov in širokih poči, ki zahtevajo veliko fizičnega dela. Po pravici povedano nisem v smeri prav nič uživala in med plazenjam skozi kamine jamrala, češ to pa že ni plezanje. En raztežaj, ki spominja na Harding slot v Astromanu, sem uspela šele v tretjo, ko sem našla meni lažjo rešitev po zunanji strani kamina. V vodničku je ob smeri zapisano, da je prava odisejada med naravnimi prehodi. Res je bila, ko so se zataknili nahrbtniki, med vlečenjem skozi Narrows, ko mi je čelada zletela v praznino in ko sem v predzadnjem raztežaju zašla. Tako da sva na vrh priplezala v temi. Temu sledi še dolg, strm sestop…

Na sliki: v »steklenem« granitu prvih raztežajev El Nina. Foto: Gerhard Schaar.

     
 


Yosemitsko ogrevanje

Yosemite, 22. september: Ko sem bila pomladi v Yosemitih, sem se spraševala, če tu sploh poznajo oblake, saj je bilo nebo vedno kristalno jasno. Tokrat spoznavam tudi zvoke californijskega dežja. Ta zaenkrat ne moti plezalnega ritma. Pravzaprav mu je moje telo hvaležno, saj bi bilo ob jasnem vremenu zelo težko počivati.

Z Gerhardom sva se v prvem tednu privajala na poči. Še pod vplivom jet lega sva splezala 4 raztežaje dolgo After six 5.6, takoj naslednji dan pa sva se podala v bolj »resno« smer v 240 metrskem stolpu Rostrum. The regular North Face route 5. 11c je ena najlepših dolgih smeri, kar sem jih do sedaj plezala, saj ponuja zelo raznoliko plezanje po kompaktnih počeh vseh širin. Predzadnji raztežaj te pripelje pod mogočno streho, čez katerega vodita dve težki izstopni varianti (normalna je 5.9) in seveda sem se odločila za eno izmed njih. Alien 5.12b. Žal mi je za popolno prosto ponovitev zmanjkalo malo moči in tudi dnevne svetlobe. Zato se bom ob priložnosti vrnila vanj.

V zadnjih dneh sva zaradi nestabilnega vremena plezala le kratke smeri v Cookie cliffu in okolici. Zelo sem bila vesela, da sem na flash splezala kasiko, The fish crack 5.12b, na pogled pa še njeno sosedo Crimson crinch 5.12a - 55metrsko poč, ki se med plezanjem zdi neskončna.

Ker sem glede številke 21 že kar malo vraževerna, saj mi je že večkrat prinesla srečo, sem za »odpravljenje pomladanskih dolgov« izbrala 21. september. Od junija naprej sem imela v glavi smer Phoenix 5.13a. Takrat mi je burzitis preprečil, da bi se ji resno posvetila. Včeraj mi jo je uspelo preplezati v drugem poskusu. Ker po prvem neuspelem poskusu nisem mogla odstraniti vseh Camalotov, je sicer nisem preplezala na popolnoma etičen način, se pravi s sprotnim nameščanjem varoval, a sem kljub temu več kot vesela za svojo prvo poč teh težav.

Z Gerhardom se oba čudiva, kako je mogoče, da te poči tako izmučijo, kot bi nekdo iz tebe posesal vso energijo. Verjetno je razlog ta, da še ne obvladava najbolj ekonomične tehnike in se bo treba še malo učiti.

V naslednjih dneh naj bi se vreme izboljšalo in počasi se bom začela spogledovati z El Capitanom, s prvimi težkimi raztežaji El Nina (www.supertopo.com)

Več slik in novice z drugega zornega kota najdete na www.gerhardschaar.com

     
 


Avantura se začenja

San Francisco, 15. september: Treninge v zadnjih dveh tednih sem morala precej zmanjšati, saj mi je začela nagajati rama. Kljub temu nisem bila križem rok; ob terapijah, masažah (zahvala fizeoterapevtki Tatjani Mezeg in maserki Daši Brazdovi) in raznih vajah sem tudi plezala. Zanimiv je bil prejšnji vikend, ko sva z Gerhardom Schaarom plezala v Maltatalu; v smereh, ki so sicer navrtane, a sva svedrovce ignorirala, si okoli pasu namesto kompletov obesila metulje in zatiče in smeri do 7a+ plezala v stilu, ki naju čaka v Ameriki. Le da tam ob počeh ne bo svedrovcev za potuho.
V težje smeri se zadnje čase nisem podajala, več sem plezala na pogled in v Warmbadu uspela v Bellavisti 7c+.
Tik pred odhodom smo prav tako v Warmbadu – moje najljubše plezališče – posneli prispevek za oddajo Gorske sledi, ki bo na sporedu v soboto 22. 9. na TV Piki.
Zdaj sem že na poti proti Yosemitom, kjer bom morala poslušati svojo ramo (kar je ob super stenah vedno težko) in se šele potem odločiti, v katero dolgo smer se bom podala. O dogajanjih vas bom sproti obveščala.

Na sliki: obtežena s "friendi" Foto: Gerhard Schaar

     
 


Trening pred Ameriko

30. avgust: Po vrnitvi iz Francije in krajšem počitku, sem začela trenirati za septembrsko odpravo v Yosemite. Treningi sicer niso ravno takšni, kot bi morali biti za plezanje v granitu, a bistvo je, da dobim dovolj moči in vzdržljivosti za večdnevno plezanje v El Capitanu. Moji načrti glede smeri, v katero se bom podala, so sicer še precej nedorečeni, saj je soplezalec, s katerim sem načrtovala naštudirati El nino, v času, ko bom tam, službeno zadržan. Imama pa srečo, saj gre v istem času kot jaz, v Yosemite tudi Avstrijec Gerhard Schaar(www.gerhardschaar.com), ki bo tam začel plezalno turnejo okoli sveta. On ima v steni El Capitana drugačne načrte, tehnično smer Shield. Tako, da se bom šele na licu mesta odločila, v katero smer se bom podala.

Nazaj k pripravam: Plezala sem predvsem v skalah blizu doma in tudi na umetnih stenah, kjer sem si okoli pasu dala nekaj uteži, za simulacijo plezalne opreme, ki jo bom moral imeti za pasom v Ameriki. V Kaltbadu, previsnem plezališču blizu Warmbada, sem zelo hitro opravila z novo smerjo A good guy goes to heaven, originalno ocenjeno z 8b, a smo jo sporazumno znižali na 8a+. Še isti dan sem v drugem poskusu uspela tudi v Blumenstrauss 8a+. V Warmbadu sem včeraj kljub močnem deževju našla suho smer, ki je še nisem plezala, Holzknecht 7c, ter jo uspela na flash. Pravzaprav na pogled, saj Gerharda, ki jo je splezal pred menoj, zaradi megle skoraj nisem videla.

V ponedeljek sem po nekaj letih plezala naših hribih in sicer v Srebrnjaku v Zadnji Trenti. Bratovsko smer ocenjeno s V+. Bila sem vesela, da je vse raztežaje vodil Aleš Česen, ker se v nekompaktnem apnencu ne počutim ravno doma. Mi je pa izziv, da se enkrat bom. Za to bo potrebno še veliko »Julijskih kilometrov«.

Na sliki: V smeri A good guy goes to heaven, Kaltbad, foto: Marcus Groinig

     
 


Rock me baby 8b

18. julij: Po prisilnem skoraj tritedenskem počitku zaradi rehabilitacije komolca (se mi je zdela cela večnost), je bil stik s plezanjem precej krut. Po dveh mesecih plezanje v Ameriki, po počeh, ki niso bile ravno previsne, se je moje telo popolnoma odvadilo previsa, prsti pa pozabili, kako je treba stisniti grif. Prve dni je navijalo, da sem bila kar malo panična, saj so se mi smeri zdele za par stopenj težje in se že leta nisem počutila v tako slabi formi. A zgleda, da je forma le »spala«, saj se je občutek boljšal iz dneva v dan in v zadnjem tednu sem začutila, da sem na starih tirnicah.

Najprej sem v Warmbadu v drugem poskusu splezala Stairway to heaven 8a, kar mi je bila odskočna deska za smer Rock me baby 8b v Kanzinaibergu. Smer je leta 1986 prvi preplezal Srečo Rehberger. Po gibih sem jo naštudirala že pred dvema tednoma. Okoli 50 gibov po poličkah v previsu. Vedela sem, da bo potrebno natrenirati še malo vzdržljivosti, zato sem jo pustila čakati. Vrnila sem se ta četrtek, a je bila zaradi dežja mokra, tako da sem le izpilila gibe ter srečo poskusila v soboto. Uspela mi je v prvem poskusu.

V zadnjih dneh sem na pogled preplezala še Amazonio 7c+, Status quo 7c, v drugem poskusu pa Kyrie Eleyson 8a, prav tako v Kanzianibergu, kjer so pogoji za plezanje v senčnih sektorjih, kljub poletni vročini, dobri.

Sedaj se spet odpravljam v tujino, po sejmu v Friedrichshafnu bom nekaj dni plezala v Švici, potem pa bom kot trener sodelovala pri pripravah mladinske reprezentance na J Francije.

     
 


Fotoutrinki iz Amerike

19. junij: V galeriji si lahko ogledate nekaj fotoutrinkov iz Amerike.

     
 


Zadnje ameriške preizkušnje

14. junij: Zadnji plezalni teden se ni odvijal po mojih željah. Pot nazaj pa še manj. Tako da zdaj še bolj cenim vse lepe trenutke, ki sem jih doživela med skoraj dvomesečnim plezanjem na ameriškem zahodu.

V Needlesih je bilo nenormalno mraz za to obdobje. Sem mislila, da sem le jaz bolj zmrznjena, a sta mi zjutraj zamrznjena voda in ivje na drevju povedala, da je res mraz. Poleg tega je pihal močan veter, sonce pa je prekrivala megla. Po dveh dnevih vztrajanja in bolj malo plezanja (Atlantis 5.11c, 120m), sem se vrnila nazaj v Yosemite, kjer sem najprej čestitala Stephanie (Bodet) za uspešen vzpon v Free Riderju (5.12d, 35 razrežajev). Z njim je postala prva neamericanka in če se ne motim tretja ženska, ki je steno El Capitana preplezala prosto. Smer, ki ji je bila glavni cilj potovanja v Ameriko, je naštudirala v zadnjih dveh tednih, s pomočjo fiksih vrvi z vrha. Po dobrem počitku, sta se z Arnaudom za pet dni odpravila v steno. Stephanie je vodila je vse razen dveh lažjih raztežajev, padla je le enkrat, tako da je raztežaj Enduro corner morala ponavljati.

Tudi v Yosemitih je nevihta ohladila ozračje, tako da so bili spet dobri pogoji za balvaniranje. Predvsem ni bilo toliko komarjev. Prvič sem obiskala znameniti Camp IV, kjer stoji slavni balvan Midnight Lightening. Oprimki na njem so gladki kot marmor od vseh plezalcev, ki so ga poskušali. Nekaj magnezija sem dodala tudi jaz, a le na začetnih oprimkih; je precej visok in če bi ga hotela naštudirati, bi se ga lotila z vrvjo. Isti večer sem šla plezat še smer Phoenix, prvo 5.13a v Yosemitih. Dobro sem jo naštudirala in si rekla, da jo pridem splezat naslednji dan, a potem se je začelo dogajati nekaj čudnega v mojem komolcu. Že prejšnje dni je bil na zadnji strani malo otekel, sem mislila, da sem se le udarila. Vendar je bilo nekaj resnejšega, tako da s Phoenixom ni bilo nič in sem bila zadnje dni le še turist.

Komolec je postajal večji in večji, tako da sem si želela čimprej priti domov. A že tako dolgo potovanje se je zaradi zamud na letališču v New Yorku podaljšalo še za en dan. V skrbeh za komolec sem zdravniško pomoč poiskala že v Ameriki in preživela noč v bolnišnici na Long Islandu; z infuzijo antibiotikov; diagnoza je bila bursitis komolca. Verjetno od preveč plezanja poči, kaminov. Da je bilo potovanje še bolj zabavno, mi je med poletom v Evropo, med večerjo komolec počil, ven je prišla zelena snov, ki je gotovo vsem mojim sosedom pokvarila apetit, mojemu komolcu pa je pomenilo pravo olajšanje.
Ko sem bila po 48 urah potovanja končno v Sloveniji, so mi komolec operacijsko očistili, zdaj me čaka nov izziv; preživeti nekaj tednov brez plezanja:-)

V Ameriko se bom vrnila že jeseni; povabljena sem na Petzl roc trip v Red River Gorge (http://en.petzl.com/petzl/SportNews?News=188), pred tem pa bom dva tedna preživela v Yosemitih, saj je otpalo preveč smeri, ki sem si jih želela preplezati, a ni bilo časa.

Na sliki: na enem od mnogih lepih balvanov v Campu IV

     
 


Tuolomne meadows in Shuteye

3. junij: Kalifornijsko sonce postaja prevroče za plezanje v Yosemitih, zato sem obiskala dve plezalni področji na višini 3000m. Ker še nikoli nisem bila tako visoko, sem imela malo problemov s pomanjkanjem kisika, sploh med dostopi do smeri. Med plezanjem me je malo bolj navijalo kot ponavadi, a po treh dneh sem bila aklimatizirana.

V Tuolomne meadowsu sem plezala predvsem lažje smeri, dolge do 4 raztežaje (Oz 5.10d in Blues riff 5.11d). Kasneje sem z lokalnimi plezalci, odšla za dva dni proti jugu, v plezališče Shuteye v bižini Oakhursta. Tako kot Toulomne meadows tudi to plezališče zaznamuje prekrasna pokrajina, granitne kupole, ogromna drevesa porasla z mahom in okrogli balvani, ki jih je ledenik pustil ležati neverjetnih ravnotežnih položajih. Za plezanje v Shuteyu se ni vodnička, za dostop pa rabiš velik 4x4 avto. Prava enourna rally avantura. Ni treba dvakrat omeniti, da v smereh ni veliko magnezija, ker tja ne pride veliko plezalcev. Smeri so tu opremljene s svedrovci, poči ni veliko, nekaj smeri je tudi zelo previsnih, česar sem se v zadnjih tednih že odvadila. Na pogled sem splezala Atmosphere 5.12d, ter štiri raztežaje dolgo El Portalian 5. 11d

Zadnje plezalne dni bom obiskala Needles, pravijo, da je granit tam še boljši kot v Yosemitih. Se že veselim.




     
 


Yosemitske klasike

Yosemite, 28. maj: V zadnjem tednu sem plezala v smereh, o katerih sem že veliko prebrala, videla slike ali slišala zanimive zgodbe. Prva takih je bila le dobrih deset metrov dolga smer, Separate Reality 5.12a, ki je zaslovela po fotografijah Rona Kauka in kasneje Wolfganaga Gulicha, ki jo je soliral. Gre za strop, čez katerega poteka poč, ki je proti koncu vedno tanjša. V tretjem poskusu sem se uspela spraviti čez njen rob. Res nekaj posebnega, tudi zaradi izpostavljenosti in veličastnega razgleda na dolino.

Druga smer, za katero v vodničku piše, da je najverjetneje »the best free climbing in the valley« je bila Astroman. 350 m dolga smer v Washington columnu je znana predvsem po raztežaju Harding Slot 5. 11b, kaminu širokem le za širino prsi, skozi katerega se moraš nekako skobacati. Ostalih 10 raztežajev, kljub temu, da so po oceni težji (5. 11c), mi je uspelo preplezati na pogled, v kaminu, mi pa ni bilo nič jasno, zaradi mene, če bi bil ocenjen z 8c, tako da sem se po dolgem mučenju skozenj potegnila po vrvi. Ko sem vprašala za nasvet, kako plezati kamine, mi je Sean rekel, da moram pozabiti na estetsko plezanje, da se je pač treba na silo zbasati skozi.

Po dveh dnevih počitka, je sledil Half Dome. Ta mogočna, gladka in previsna 700 metrska stena zgleda težje preplezljiva, kot je v resnici. Lotila sva se je po Normalni smeri (Regular Northwestface route 5.12.d). Prvi cilj nama je bil 23 raztežajev dolgo smer preplezati v enem dnevu, saj sva šla vanjo brez opreme za bivakiranje. Ker sem po duši prosta plezalka, sem si jo želela preplezati prosto, kar se je izkazalo za prevelik zalogaj za en dan, saj ni časa za študiranje in ponavljanje. V štirih raztežajih sem si morala pomagati s tehničnim plezanjem.
Kljub temu sem bila na vrhu Half Doma, po 13 urah plezanja zelo vesela. To je bila moja najdaljša smer, ki sem jo preplezala v enem dnevu.

Čas v Ameriki se mi hitro izteka, tako da mi je žal vsakega dneva, ko moram počivati. A zdaj se bom morala malo »ohladiti« v reki Merced, saj so blazinice na mojih prstih so po Half Domu popolnoma uničene.

V Yosemitih postaja vroče, zato se bomo kmalu odpravili v Tuolumne meadows in Needles, plezališča na višini 3000m.

     
 


Goldengate

Yosemite, 20. maj: Dan po šestdnevnem bivanju v steni El Capitana sem tako polna vtisov, da bi lahko napisala cel roman. Vendar bom čas, ki mi je ostal do odhoda domov raje izkoristila za plezanje.

V smer Goldengate(41 raztežajev, 5.13.b (8a) sva s Seanom Learyjem vstopila v ponedeljek, 13. maja ob pol šestih zjutraj, na vrhu pa sva bila šest dni kasneje bo pol šestih zvečer. Z ekipnim uspehom; vse raztežaje sva preplezala prosto, vendar nikomur ni uspelo preplezati vseh. Mene sta v dveh raztežajih ustavila dolga giba, Seanu pa je zadnji dan zmanjkalo vzdržljivosti za A5 traverse, ki pa jo je uspelo preplezati meni, tako da sva skupaj dopolnila mozaik več kot 1200 metrske smeri, ki jo zaznamujejo tudi plezanje navzdol in prečke. Bila sva res dober tim, saj je on plezal naprej meni strašne in naporne offwidth razrežaje, jaz pa tiste po poličkah in ozkih počeh. Dva od najtežjih raztežajev ocenjena s 5. 13a, Golden desert in zgoraj omenjeno A5 traverse sem preplezala na flash.

Dnevi so mi minevali kot bi mignil, uživala sem v vsakem trenutku, čeprav je bilo vse skupaj zelo naporno. Začetek, prvih 22 raztežajev je šlo hitro, v enem dnevu, saj ni bilo treba za sabo vleči »prasic« (transportnih vreč z opremo), ki so naju že čakale na polici nad Hollow flakeom. Potem se je ritem zelo upočasnil, saj je vsa oprema tehtala več kot 100 kg (60 litrov vode, hrana, oprema, potraledge….), kar pomeni, da te po vsakem raztežeju čaka še precej fizičnega dela. V El Capitanu ni počitka. Pozornost je treba ohranjati podnevi in ponoči, ko spiš večstometrov visoko nad praznino in mora biti vedno vse pripeto, iti na stranišče pa mi je bil v prvih dneh največji »detalj«, ki je kmalu postal nekaj tako vsakdanjega kot na trdnih tleh.

Plezanje je bilo še najlažji del vsega, izjema so že omenjeni offwidth raztežaji, ki so mi bili najtežji od vseh. Najbolj sem vesela, da sem, sicer z varovanjem od zgoraj, preplezala Monster offwidth (5.12.a), 40 metrov dolgo poč širine okoli 30cm, po kateri sem se več kot uro plazila navzgor. Svoj pogum sem s plezanjem naprej testirala še v raztežajih Hollow flake in Ear, dveh offwidtih, kjer ne moreš nameščati varovanja. Lahko se je sicer zakaljati s celim telesom, težje je napredovati, še posebej če zaradi strahu splezaš preveč noter in se ti zatakne čelada

Ritem plezanja se je upočasnil tudi zato, ker so raztežaji v zgornjem delu stene, kjer se smer loči od obleganega Salatheja in Free riderja težji, manj plezani in bolj nevarni. Potrebno je tudi precej orientacije, da najdeš pot po sistemih poči včasih je bilo potrebno tudi nekaj vrtnarskih spretnosti, saj so bile zaraščene z »zelenjavo«, varovanje pa je ves čas zelo mimimalistično, ponekod so celo varovališča brez svedrovca.

Niti v sanjah si nisem predstavljala, da sem sposobna toliko raztežajev smeri Goldengate preplezati prosto. Če bi to vedela že na začetku, bi se malo bolj posvetila tistima dvema dolgima giboma, ki sta mi zmanjkala do popolne proste ponovitve smeri. A to bi bilo za prvo smer v Yosemitih že kar malo preveč. Jih je treba zajemati z malo žlico.

Na vrhu El Capitana sem se zagledala v Half Dome, ki bo najin nasledanji cilj. Prej si je treba malo odpočiti.

Na sliki: Po šestih dneh na vrhu El Capitana

http://www.supertopo.com/topos/obscurities/goldengate1.jpg


     
 


Prvi stik z El Capitanom

Yosemite, 11. maj: Po 1600 km voznje iz Moaba, ki smo jo popestrili z dnevom plezanja v Saint Georgu (kjer smo v apnencu plezali smeri ocen, ki smo jih vajeni – 7c+ na flash), smo v ponedeljek zvečer prispeli v dolino Yosemite. V steni El Capitana so se svetile lučke navez, ki so bivakirale v steni. Kmalu bom tudi sama ena izmed njih.

Ker sem v ekipi samih izkušenih »big wall« plezalcev in ker so razmere v El Capitanu zdaj idealne oz. že malo prevroče, smo se že naslednji dan podali na delo v 1000 metrsko steno. Za poskus proste ponovitve določene smeri, je zelo pomembna taktika. Moj soplezalec oz. bolje rečeno vodnik Sean, si želi prosto ponoviti Goldengate (41 raztežajev, 5. 13 b (8a), Stephane in Arnaud pa Free Riderja (5. 12. d – 7c). Smeri imata skupnih prvih 20 raztežajev. Včeraj smo preplezali prvih 400 m, Free balst ter zastrašujočo Hollow flake (zaradi širine, se ne da nemestiti varoval) ter s police vanjo namestili fiksne vrvi, po katerih bomo dvignili potrebno opremo za 4 do 5 dni v steni, ko bo šlo »zares«. Plezanje je torej bolj podobno višinskim delom, vzpenjanje po vrvi in dvigovanje tovora; trening namesto fitnessa. Vem, da bi bilo pametno začeti z lažjimi smermi in se šele potem podati v El Capitan, a bom izkoristila idealno priložnost za nabiranje izkušenj. Čeprav si niti ne predstavljam kako zgleda 8a, če se mi že 7a zdi zelo težko.

Prvi stik z granitom sem opravila na balvanih in v Cookie Cliffu, kjer sem na pogled preplezala klasiko, Red Zinger 5. 11d. Poči tu so malo lažje kot v Indian Creeku, saj se najdejo tudi oprimki in stopki. V Free blastu sem malo podcenjevala platke in bila po zdrsu hitro postavljena pred dejstvo, da so platke El Capitana zelo težke. Še posebej v soncu in po parih urah plezanja, ko nog ne čutiš več.

Zdaj nas čaka še malo »višinskih del«, za popesritev balvaniranje in za osvežitev kopanje v osvežujoči Merced river, potem se pa začne avantura. Še posebej zame, ki še nikoli nisem prespala v steni.

Na sliki: v prvih raztezajih El Capitana, foto: Sean Leary

     
ARHIV>>  
   

 

 

   
         
  FiveTen E9 Petzl
 
  Lapis