Martina Čufar

Press
izbranih nekaj zanimivejših intervjujev, in člankov...

Slovenska vojska (2006):Plezanje mi napolni dušo (intervju)

Večer (november 2006):Plezanje je življenje in življenje je plezanje

Planinski vestnik (februar 2006):Martinina Vizija: Prva slovenska ženska 8c

Radio Slovenija (posneto maja 2003):Pogovor z Martino Čufar

Mobitel Planet (maj 2004):Martina Čufar: "Nič ni nemogoče!"

Grif (april 2002):intervju

Sokol(marec 2002):intervju

Slovenia weekly (januar 2002):intervju

Šport mladih (januar 2002):intervju

Grif (december 2001): 'Priprave svetovne prvakinje na zadnjo tekmo svetovnega pokala v Kranju'

Planinski vestnik (december 2001):intervju

Sobotna priloga(oktober 2001): 'portret: Martina Čufar'

Adrenalin, (oktober 2001):intervju

MARTINA ČUFAR – portret za Sobotno prilogo, oktober 2001
Tekmovalno športno plezanje je mlada šprtna disciplina, stara komaj okoli 20 let, vendar z jasnimi pravili in veliko privlačnostjo. Zaradi tega že trka na vrata olimpijskih športov. In tudi v tej, zadnja leta krepko uveljavljeni športni panogi v večjem delu sveta, smo Slovenci v samem vrhu. Ne samo to; imamo tudi najboljšo na svetu. Martina Čufar iz Mojstrane je letošnja svetovna prvakinja med športnimi plezalkami. Toda opazovanje plezalcev in posebej Martine Čufar na tekmi je sila varljiva stvar. Elegantno gibanje po precej bolj previsni steni, kot izgleda na prvi pogled in na samo za konico prstov velikih oprimkih, je v resnici hudo naporna zadeva (kar nenazadnje lahko vsakdo preizkusi s kratkim visenjem na podbojih vrat). V eleganco in zmago med svetovno elito, ki smo jo pri Martini videli minuli vikend na sklepnem tekmovanju za Svetovni pokal v Kranju, je vloženo tisoče ur trdega treninga in dolga športna pot. Čeprav so bile gore njeni družini zelo blizu, se je Martina prvič srečala s plezanjem pri enajstih letih na planinskem taboru v Ziljski dolini. Nekega dne so otroke odpeljali do plezalne stene in od takrat se Martinino življenje vrti bolj ali manj samo okrog plezanja. Ko je prišla s tabora domov, je takoj hotela v alpinistično šolo, saj takrat športno plezanje še ni bilo tako organizirano kot danes in je bilo treba po plezalno znanje med alpiniste. Ampak ni šlo vse gladko, saj je bila premlada in zaradi tega tudi starši niso bili posebno navdušeni nad hčerinim novim hobijem. S prijateljico pa sta vseeno začeli plezati po skalah blizu hiše, kjer je Martinin oče, sicer gorski reševalec, poskrbel za varovanje. Kljub mladosti je Martina kmalu naredila tudi alpinistično šolo in postala pripravnica za alpinistko. Nato je padla še zadnja kocka. V Škofji Loki so priredili tekmovanje v športnem plezanju za mlajše kategorije. Ker ni bilo posebej tekmovanja za dekleta, je tekmovala s fanti - in dosegla tretje mesto.
Od takrat je preteklo trinajst let in danes ima štiriindvajsetletna Martina Čufar za seboj neverjetno bogato plezalno kariero. Državna prvakinja je nepretrgoma vse od leta 1994; samo njena letošnja bera v mednarodnih tekmah pa je sanjska. Zmagala je na štirih tekmovanjih, od tega dvakrat na 'master tekmah' (kamor prireditelji povabijo le izbrane tekmovalce), na svetovnem pokalu v Kranju in – najpomembneje - na svetovnem prvenstvu v Švicarskem Winterthurju. Tudi v preteklih treh letih, ko se ji je zmaga na tekmah za svetovni pokal neprenehoma izmikala, je dosegla v skupnem seštevku teh tekmovanj rezultate, povsem primerljive z našimi najboljšimi športniki v drugih športih, saj je bila pred dvema letoma v skupnem seštevku SP tretja, lani četrta in letos druga. Čeprav potekajo tekmovanja v športnem plezanju na umetnih stenah v dvoranah, pa je za Martino najboljša priprava druga plat tega športa - plezanje v skali, v naravi. Od alpinizma, ki se odvija v odmaknjenih visokih alpskih, andskih in himalajskih stenah brez gledalcev in je relativno (in marsikdaj tudi absolutno) nevarno, je športno plezanje pobralo »svetlejše« plati, saj se odvija v kratkih, nizkih stenah, ki so lahko dostopne brez odvečne krame. Gre pravzaprav za najbolj čisto plezanje, kjer se za napredovanje uporablja le skala in vrv, zavrtani klini so le za varovanje, vzpenjanje samo pa je osvobojeno vsakovrstnih nevarnosti alpinizma. In tudi v tej zvrsti športnega plezanja je Martina s preplezanimi smermi, ki nosijo oceno 8b+ (kar je tako težko, da mnogokrat tudi poznavalcu – in kaj šele laiku - ni čisto jasno, kako se lahko le prepleza takšno smer) v svetovnem vrhu. Samo tri dekleta na svetu imajo na tem področju boljše rezultate. Martina je prepričana, da je sposobna premagati tudi takšne težave, ki bi jo izenačile s temi konkurentkami, vendar to zahteva dolgotrajno študiranje posamezne plezalne smeri, Martina pa raje pleza »na pogled« (kar pomeni, da plezalec smeri ne pozna in sproti rešuje probleme do vrha smeri; za razliko pa plezanje z »rdečo piko« pomeni, da plezalec najprej naštudira vse gibe v smeri, jo dodobra spozna in zato pri pravem vzponu racionalno razporeja moči, kar omogoča težje vzpone kot pri plezanju 'na pogled', op.pisca). Na takšen način se nenazadnje pleza tudi na tekmovanjih za državno in svetovno prvenstvo. Tako je Martina, poleg treninga v dvoranah v letošnjem letu do tekme v Kranju, preživela v naravnih stenah kar 91 dni.
V življenju Martine Čufar vlada umirjenost, urejenost. Vse je na svojem mestu in daleč od nekakšnega boemstva, ki naj bi bilo značilno za večino plezalcev. Tudi njen trener Tomo Česen, ki skrbi za Martino od leta 1996, je nekoč rekel, da je razlika med Martino in večino drugih dobrih plezalcev in plezalk v tem, da je zelo samodisciplinirana in motivirana. »Rada imam, da je vse pošlihtano. Ne samo stvari, tudi trening. Lahko treniram sama in ni treba, da kdo neprestano stoji za menoj. Hočem dobro izpolniti svoj program treninga. Včasih grem plezat tudi z več prijatelji, ampak takrat se navadno veliko govori. To mi ni najbolj všeč, čeprav tudi sproščenost koristi,« pravi Martina. In posebej na tekmovanjih se je navadno težko sprostiti, saj se tekmovalcev loteva trema. Tudi Martina ni izjema. Še pred dvema letoma je imela najmočnejšo tremo na tekmovanju za svetovni pokal v Kranju, danes pa je drugače. »Preprosto sem se odločila, da je domača tekma boljša od drugih in da ti domači gledalci pravzaprav nočejo nič hudega. Tako sem psihološki pritisk spremenila v nekakšen polet. Je pa malo zoprno, ko na domačih tekmah za državno prvenstvo vsak pričakuje, da bom zmagala, ker sem že toliko let državna prvakinja. Pa ni tako preprosto. Nisem toliko boljša od drugih, da bi si lahko privoščila kakšno napako, do katere pa lahko hitro pride. Letos še posebno ne, ko imam tekmico v mladi Nataliji Gros«. Zato dva dni pred vsako, tudi domačo tekmo ne trenira, saj kot pravi »ne vzame nobene tekme z levo roko«. Rada pa gre pred tekmovanjem nad Peričnik v dolino Vrat, na Blažčevo skalo ali pa na Mežaklo, kjer ima svoj mir, in na sončku malo pomeditira ter se skuša vživeti v situacije, ki se lahko zgodijo na tekmi.
Od oktobra 2000 je Martina kot vrhunska športnica zaposlena na Športni šoli pri Slovenski vojski, sicer pa še študira na Fakulteti za šport in ji do konca študija manjkata samo še dva izpita. Kot večna odličnakinja in najboljša v razredu tako v osnovni šoli kot tudi v gimnaziji, se je kar težko odločila, da podaljša študij še za kakšno leto. Navajena je pač, da je treba narediti stvar do konca in to čimboljše. Toda namesto intezivnega učenja za izpite, se je začela učiti francoščino, kar je zanjo svojevrstna sprostitev. Znanje francoskega jezika ji pomaga tudi pri pogovoru s prijateljicami iz Francije, ki so sicer njene tekmice na mednarodnih tekmovanjih. »Z nekaterimi smo kar dobre prijateljice. Veliko se pogovarjamo predvsem v izolacijski coni na 'master' tekmovanjih, ko smo izolirani 12 ur, od osmih zjutraj do osmih zvečer. Čeprav takrat veliko berem in poslušam glasbo, saj ni dobro preveč razmišljati samo o tekmi in plezanju, je časa za pogovore veliko.« Sicer pa je zanimivo, kako si tekmovalke (in tekmovalci) pomagajo pri ogledu smeri na tekmovanju in to ne samo tovariši iz reprezentance. Prav pri superfinalu med Čufarjevo in Belgijko Sarkanyjevo v Kranju je bilo takšno sodelovanje lepo vidno. Na koncu tako ali tako odloči pripravljenost, dnevna forma in predvsem glava, v kateri se po Martininem mnenju skriva največ moči. Toda Martina da nekaj tudi na pravo žensko intuicijo. Ko se je za sprostitev pred finalom na kranjski tekmi odpravila na sprehod, je dobila nezgrešljiv občutek: danes bom zmagala. To je napovedala v mikrofon tudi pred superfinalom in – rezultat je znan.
Čeprav se športno plezanje precej razlikuje od alpinizma v hribih, pa Martina včasih zavije tudi v kakšno večjo alpsko steno. Lani sta s Tomom Česnom v severni triglavski steni preplezala sloviti Čopov steber in Sfingo, kjer je Martina prosto ponovila smer Raz mojstranških vevric, nekoč eno najtežjih smeri v naših gorah. Toda sama pravi, da v alpinizmu nima veliko izkušenj, pa tudi navajena je na dobro, kompaktno skalo v plezališčih, kar je v naših gorah bolj izjema kot pravilo. Kljub temu se večkrat poda po bližnjih poteh nad Mojstrano in pri hitrosti včasih ne zaostaja dosti za kakšnim gorskim tekačem, čeprav jemlje hojo v hribe in naravo zgolj za sprostitev, za ohranjanje kondicije in nenazadnje tudi za nadziranje telesne teže, ki je pri plezanju v previsnih stenah ni zanemarljiva. Predvsem pa ji je pomembno, da vsak dan čimbolje izkoristi: »Vedno je treba kaj delati, se 'prešvicati'.« In tako tudi dan po zmagi v Kranju Martina ni počivala. Zjutraj je opravila lahkoten tek in potem kljub bolečemu prstu trenirala z utežmi.
Letos je Martina Čufar postala svetovna prvakinja. Po četrtem, tretjem in drugem mestu v svetovnem pokalu pa ji pravzaprav preostane samo še zmaga v skupnem seštevku, ali pa korak naprej v težavnostnem plezanju ali pa v plezanju na pogled. Toda kakor tudi drugače v življenju, si Martina dolgoročnih načrtov ne postavlja. Nikoli ne razmišlja veliko vnaprej. »Se lahko hitro obrne« pravi, in to velja tudi za vprašanje, kaj bo kasneje delala v življenju. Še sama ne ve. Profesorica za telovadbo verjetno ne bo: »Sem že na praksi skoraj zgubila živce.«