Martina Čufar

Press
izbranih nekaj zanimivejših intervjujev, in člankov...

Slovenska vojska (2006):Plezanje mi napolni dušo (intervju)

Večer (november 2006):Plezanje je življenje in življenje je plezanje

Planinski vestnik (februar 2006):Martinina Vizija: Prva slovenska ženska 8c

Radio Slovenija (posneto maja 2003):Pogovor z Martino Čufar

Mobitel Planet (maj 2004):Martina Čufar: "Nič ni nemogoče!"

Grif (april 2002):intervju

Sokol(marec 2002):intervju

Slovenia weekly (januar 2002):intervju

Šport mladih (januar 2002):intervju

Grif (december 2001): 'Priprave svetovne prvakinje na zadnjo tekmo svetovnega pokala v Kranju'

Planinski vestnik (december 2001):intervju

Sobotna priloga(oktober 2001): 'portret: Martina Čufar'

Adrenalin, (oktober 2001):intervju

Sokol, marec 2002 Sezona tekmovanj v športnem plezanju, ki se odvijajo izključno na umetnih stenah v dvoranah, je bila lansko leto za našo najboljšo športno plezalko najuspešnejša do sedaj. Naslov svetovne prvakinje in drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala sta rezultata, ki bi si ju pred desetletjem tudi najbolj optimistični poznavalci razmer v svetu športnega plezanja težko predstavljali, kaj šele upali napovedati. Vendar je že spomladi 24-letna Mojstrančanka, članica športne enote Slovenske vojske, z zmago na tekmi za veliko nagrado v Bruslju nakazala, da si lahko od nje obetamo izjemnih rezultatov. Potem so se uvrstitve v finale in na stopničke na največjih tekmah svetovnega pokala kar vrstile. Izjemen uspeh pa je bil tudi osvojitev naslova svetovne prvakinje lani septembra v Winterthuru v Švici!
Ali si lahko aktualna svetovna prvakinja in druga v svetovnem pokalu tekem v kategoriji težavnosti lahko po končani sezoni želi sploh še kaj več?
Že v vašem vprašanju je napisan odgovor. Ker sem bila v skupnem seštevku svetovnega pokala druga, torej še obstajajo rezultatsko višji cilji. A meni sami rezultati nikoli ne pomenijo toliko, kot občutek, da sem naredila vse kar sem bila sposobna. In letošnja sezona je bila res sanjska, saj sem na tekmah praktično plezala brez napak in zelo zbrano, kar odloča v najtežjih trenutkih. Tudi na tekmah, kjer nisem zmagala, sem bila zadovoljna s svojim plezanjem, ob opazovanju tekmic pa sem spoznala na katerih področjih me še čaka delo. Serija tvojih odmevnejših nastopov - takšnih, ki so odmevali v svetovni in slovenski športni javnosti (da ne bo pomote) se je začela pravzaprav šele lani s prvimi zmagami. Čemu pripisuješ tvojemu prodoru v svetovni vrh največji pomen? Mislim, da je to splet večletnih izkušenj, tako tekmovalnih, kot tudi tistih s treningov. Že od leta 1993 tekmujem v svetovnem pokalu. Prvi rezultati so me postavili na zelo realna tla, saj sem bila bolj na koncu razpredelnice in iz tekme v tekmo sem spoznavala, da je najpomembnejša glava; to da se v odločilnih trenutkih znaš sprostiti in zbrati za reševanje problema, ki je pred teboj. To pa sem pridobila predvsem s plezanjem na pogled v naravni skali. Lani sem po plezališčih preživela več kot 90 dni oz. večino treningov, temu sem dodala več vaj za moč in vse skupaj je bila zgleda zmagovalna kombinacija, ki mi je dala še potrebno samozavest, da sem pod vsako tekmovalno smerjo vedela, da sem jo sposobna preplezati do vrha.
Kakšen je občutek, ko splezaš po najmanjših umetnih oprimkih preko previsnih plošč na skoraj vsaki tekmi višje kot vse tvoje sotekmovalke?
Meni na tekmi ni glavni namen premagati tekmice, temveč preplezati smer do vrha. Na tekmi si vedno želim premagati samo sebe; se pravi premagati tremo, iz glave pregnati negativne misli o padcu in preplezati težko mesto v smeri, za katerega v nekem trenutku mislim, da je nemogoče. Preplezati smer, v kateri si večkrat na meji svojih zmožnosti, je večje veselje kot dejstvo, da sem premagala tekmice.
Med tekmovalci v različnih športnih panogah vladajo zelo različni odnosi – od zagrizene tekmovalnosti, prijateljskih odnosov do bojev na nož, ki se včasih kaže celo v odkriti sovražnosti. Kako se dekleta, ki se leto za letom selite na podobna prizorišča tekem in veliko časa preživite same v prostorih izolacijskih con razumete med seboj?
Plezalke in plezalci smo med sabo zelo dobri prijatelji, lahko bi rekla, da smo kot velika družina. Seveda so izjeme, a večinoma se zelo dobro razumemo, si med seboj pomagamo in tudi treniramo skupaj. Letos sem dva tedna trenirala skupaj z evropsko prvakinjo Katrin Sedlmayer en teden v Franciji pa sem preživela s korejsko plezalko. Od vsakogar se naučim kaj novega. Pred tekmami skupaj »naštudiramo« smer ki nas čaka, seveda pa je v zadnjih trenutkih pred tekmo vsak najraje sam, da se v miru pripravi na nastop. Po tekmi se tudi skupaj zabavamo, lani v Maleziji smo s Francozi igrali tudi vaterpolo, z Italijani šli na ogled Kuala Lumpurja, s Španci na večerjo…Na tak način sem zvedela veliko novih stvari, predvsem podatke o dobrih plezalnih področjih, kamor se bom gotovo odpravila na trening.
Lanskoletno odlično pripravljenost na začetku sezone si pripisovala dobrim pripravam v zimskem času – nekaj časa si plezala tudi v Hrvaški Paklenici in najpomembnejšem slovenskem plezališču evropskega formata - Mišji peči. Kako se za novo sezono pripravljaš letos?
Zmagovalne kombinacije ne želim preveč spreminjati, torej bom večinoma plezala v skali. Po treh tednih plezalnega počitka (no, malo sem poprijela za cepine in se preizkusila še v ledu), sem začela z lažjimi in ne previsnimi smermi v Črnem Kalu, ki so zelo dobre za tehniko dela nog, hkrati pa nabiram »kilometre« na previsnih umetnih stenah. Želim popraviti svojo šibko točko; to je plezanje krajših previsnih smeri, v katerih ni možnosti počivati, torej bom v zimskem času več na umetnih stenah, mogoče bom v Mišji peči preplezala kakšno težko smer, pozneje pa bom čimveč plezala po tujih plezališčih in tako nabirala nove izkušnje v plezanju na pogled. Vleče me v Španijo, na Sardinijo, v Francijo, tudi v Ameriko in na Tajsko, a za to med tekmami ne bo dovolj časa.
Lynn Hill, ena izmed najboljših plezalk na svetu, se je po uspehih v tekmovalnem športnem plezanju razmeroma hitro povsem »umaknila« v naravna plezališča in najvišje arene skalnega plezanja kot je 1100 metrov visoka stena El Capitana v Kaliforniji. Ali tudi tebe kdaj zamika, da bi svoje sposobnosti preizkusila v daljših smereh, kjer je varovanje slabše ali pa ga je velikokrat potrebno urejati kar sproti, med plezanjem?
V daljših smereh sem se že preizkusila in mi je zelo všeč. Izjema je naša Severna triglavska stena, ki je zelo krušljiva in me nič kaj ne privlači. Čopov steber in Raz sfinge sem preplezala, le zato, ker me je zanimalo, kako to zgleda. In bilo me je malo strah. Raje imam daljše športne smeri, ki so opremljene s sverdovci (Paklenica, velika stena v Ospu, Arco). Pred leti sem že stala pod El Capitanom in stena me je res fascinirala, zato bom gotovo še šla tja in se povzpela čeznjo, a prej bom morala dobiti izkušnje s nameščanjem zatičev in plezanjem po počeh oz. granitu, ki je zelo drugačno od plezanja po apnencu. Kje plezaš raje, na umetnih stenah v telovadnicah, v nižjih naravnih plezališčih ali v večjih stenah višjih vrhov? Vsaka stvar ima svoj izziv. V gorah in višjih stenah še nisem veliko plezala. Raje imam bolj športne izzive. Vsaekakor raje preživim trening v naravnem plezališču, že zato, ker sem zelo navezana na naravo. Od umetnih sten imam raje tiste višje, na katerih so tudi tekme, a tudi na malih balvanskih stenah na podstrešjih ali v garažah se znam zabavati. Pomembno je da tudi na napornem treningu znam uživati, pa naj bo to skala ali umetna stena.
V čem se tako zelo razlikuje plezanje v naravnih stenah od tistih na tekmah in katere so tvoje najtežje preplezane skalne smeri?
V naravni skali so oprimki bolj skriti (čeprav so bolj obiskanih plezališčih vsi beli od magnezije) in je potrebno več izkušenj in tehničnega znanja ter natančnega dela nog kot na umetnih stenah, kjer oprimka, ki je pritrjen na steno skoraj ne moreš spregledati in lahko že s tal »prebereš« pravo zaporedje gibov, medtem ko moraš v skali več improvizirati med samim plezanjem. Ponavadi smeri na umetni zahtevajo več moči, ker so bolj previsne. Moji najtežji smeri, ki sem ju preplezala z rdečo piko (to pomeni, da smer prej poskušaš po delih in jo potem splezaš) imata oceno 8b+, obe sta v Mišji peči (Kaj ti je deklica, Karizma), sicer pa imam na spisku 53 smeri težjih od 8a, od tega 5 na pogled (prideš, vidiš, splezaš).
Ali ti je kdaj pri plezanju šlo že tako za nohte, da te je bilo strah in si vedela, če sedaj padem, se bom močno poškodovala ali se celo ubila ?
Nekatera tuja plezališča (npr. Gorge du Tarn in Ceuze v Franciji) so prav znana po tem, da so svedrovci zelo narazen in velikorkat sem imela že daljše »polete«, ki so se srečno končali, tako da me padcev ni strah. Bila pa sem že v situacijah, ko si padca ne bi bilo dobro privoščiti; npr. ker je bila spodaj polica, ali pa smer ni bila dovolj previsna in bi se lahko po ostrih platah zelo popraskala (npr. Paklenica). V takih trenutkih sem občutila, da mi srce malo hitreje bije in verjetno sem oprimke še bolj močno stiskala, v glavi pa sem se prepričevala, da moram ostati mirna, saj le tako lahko preplezam čez težave. V takih trenutkih se vklopijo rezerve, ki se jih sicer ne zavedaš.
Verjetno letos načrtuješ naskok na sam vrh – prvo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala športnega plezanja v kategoriji težavnost. Ali že razmišljaš kaj boš počela ko plezanje najtežjih smeri ne bo več zate najpomembnejša stvar na svetu?
Nikoli ne razmišljam preveč o prihodnosti, ker se lahko vse zelo hitro spemeni. Zaenkrat si ne predstavljam življenja brez plezanja. Gotovo bom kakšno sezono izpustila nekaj tekem, da bom imela čas za daljše plezalno potovanje. Poleg plezanja imam rada še mnogo športov, predvsem adrenalinskih. Zato, če že ne bom plezala vse življenje, se bom gotovo ukvarjala s športom.