Press
izbranih nekaj zanimivejših intervjujev, in člankov...
     

Slovenska vojska (2006):Plezanje mi napolni dušo (intervju)

Večer (november 2006):Plezanje je življenje in življenje je plezanje

Planinski vestnik (februar 2006):Martinina Vizija: Prva slovenska ženska 8c

Radio Slovenija (posneto maja 2003):Pogovor z Martino Čufar

Mobitel Planet (maj 2004):Martina Čufar: "Nič ni nemogoče!"

Grif (april 2002):intervju

Sokol(marec 2002):intervju

Slovenia weekly (januar 2002):intervju

Šport mladih (januar 2002):intervju

Grif (december 2001): 'Priprave svetovne prvakinje na zadnjo tekmo svetovnega pokala v Kranju'

Planinski vestnik (december 2001):intervju

Sobotna priloga(oktober 2001): 'portret: Martina Čufar'

Adrenalin, (oktober 2001):intervju

 

 

Slovenska vojska - rubrika Šport v vojski, 2006

Plezanje mi napolni dušo

 

Martina Čufar se je zaljubila v plezanje, ko je bila stara 11 let. Takrat se je prvič preizkusila v premagovanju navpičnih težav. To je njen šport, kot pravi, šport za dušo, v katerem je dosegla več prvih mest v svetovnem pokalu, leta 2001 pa je bila svetovna prvakinja. Je prva Slovenka in šesta ženska na svetu, ki je preplezala smer težavnostne stopnje 8c. Zdaj se bolj posveča skalnemu plezanju in je ena najboljših skalnih plezalk sveta, a uradna tekmovanja potekajo na umetnih stenah, za kar si želi, da bi v letošnji sezoni spet stopila na stopničke najboljših.


Kakšno je športno plezanje?

Pri športnem plezanju uporabljamo vrvi za varovanje. Ne smemo se prijemati za kline ali svedre, ki so v steni, pač pa je treba najti oprimke v steni, da napreduješ navzgor. Je varen šport, primeren za otroke in starejše, saj vsak lahko najde svojo smer, steno z veliko možnostmi za oprimke z različnim naklonom in težavnostjo.

Kakšne so razlike med alpinizmom in športnim plezanjem?

Razlike so velike. Za športno plezanje lahko rečemo, da je varno, pri alpinizmu pa ni vedno tako. Pri športnem plezanju se lahko pleza na umetnih stenah, naravne so dostopne tako rekoč z avtomobilom, pri alpinizmu je prisotna še avantura, saj je dostop do sten zahteven, poleg tega so pozimi vremenske razmere lahko težke. Naše smeri so običajno visoke od 20 do 25 metrov, alpinistične pa so daljše in na višjih višinah. Športno plezanje poteka v varnih stenah, opremljenih s svedrovci in varovališči. Plezališča so običajno očiščena, da se stena ne kruši.

Kaj pomeni plezanje z rdečo piko in plezanje na pogled?

Plezanje z rdečo piko pomeni, da poskusiš smer preplezati, vendar ti ne uspe. Tiste dele, ki povzročajo težave, preštudiraš, kar pomeni, da preučiš vse gibe, mesta, kamor vpneš vrv, in podobno. Sama si pogosto smer, ki jo poskušam preplezati, zvečer pred spanjem predstavljam. Točno vem, kakšen gib bom naredila, kdaj in kam bom vpela vrv, kje bom otresla roko, s katerimi prsti in kako bom prijela oprimek. Plezanje na pogled pomeni, da prideš pod smer, lahko si jo od spodaj pogledaš, da vidiš, kje so oprimki, ki se običajno vidijo, saj so beli od magnezija. Nato začneš plezati, sproti iščeš oprimke, rešuješ težave in iščeš kombinacije. Ta ustvarjalnost mi je pri plezanju zelo všeč, ker moram razmišljati, kako bom rešila težavo. Vsak najde rešitev, ki je primerna za njegove zmožnosti. Fantje so močnejši od deklet in več uporabljajo roke, dekleta pa več rešitev najdemo z nogami. Smer na pogled preplezaš do vrha brez padca.

In kaj vam je ljubše?

Rajši plezam na pogled, saj nikoli ne vem natančno, kaj me bo čakalo. Kadar grem v tujino, nove smeri vedno plezam na pogled, saj se mi zdi škoda časa, da bi bila v eni težki smeri nekaj dni, v tem času pa bi lahko splezala lažje smeri na pogled. V Sloveniji sem preplezala skoraj že vse smeri na pogled, zato se lotevam težjih in jih naštudiram.

Tudi tekmovanja potekajo na pogled.

Pred tekmo imamo šest minut časa, da pregledamo smer, pri čemer si lahko pomagamo z daljnogledi, da bolj vidimo, kakšni so določeni oprimki. Nato gremo v izolacijsko cono, saj ne smemo gledati drugih, kako plezajo. Potem greš v smer in če padeš, sodniki določijo višino zadnjega oprimka in na podlagi tega rezultat.

Zdaj plezate predvsem v skali, toda tekmovanja potekajo na umetnih stenah. Vam skalno plezanje omogoča dober trening?

Plezanje v skali dopolnjujem s plezanjem na umetnih stenah. Plezanje v skali je zelo dobro za izboljševanje tehnike, saj je treba oprimke bolj iskati. V skali potrebuješ dobro tehniko, na umetnih stenah, ki so vedno bolj previsne, pa potrebuješ več moči. Uradna tekmovanja potekajo le na umetnih stenah.

Katere so tekmovalne discipline?

Uradno so priznane tri. Prva je hitrostno plezanje, s katerim se ne ukvarjam, druga težavnostno plezanje, ko moramo preplezati do 15 metrov visoke umetne stene in vsakič z oprimki postavijo nove smeri, tretja disciplina pa je balvansko plezanje, ki je bolj novo. Pri tem so stene nižje od petih metrov in se pleza brez vrvi, saj so spodaj blazine, če ti zdrsne. Preplezati je treba šest težav in za vsako imaš šest minut časa. Za balvansko plezanje potrebuješ več moči in poseben trening. Ta disciplina je bolj zabavna, saj imaš več možnosti za ponovitev, ko ti namreč na težavnostnem plezanju enkrat zdrsne, je konec tekmovanja. Plezalci si prizadevamo, da bi plezanje postalo olimpijska disciplina in upam, da bo čim prej.

Je za vas pomembnejše preplezati težjo smer v skalah ali biti uspešna na tekmovanjih?

To se zadnje čase vse več sprašujem, saj sem letos veliko trenirala tudi na umetnih stenah, vendar še vedno nimam potrditve s tekmovanj, da sem res dobra. Dejstvo je, da so mlada dekleta močnejša, toda nisem še obupala. Na zadnjih tekmah, na katerih je bila smer bolj tehnično zahtevna, sem jih premagala. Sicer imam lepše spomine z vrha kakšne stene kot s stopničk kakšnega tekmovanja. Potrudila se bom, da bom na tekmovanjih uspešna vsaj še eno leto, saj tekmujem že od leta 1991, razmišljam pa, da bi se posvetila le skali.

Na katere rezultate ste najbolj ponosni in kakšne rezultate ste dosegli letos?

Zagotovo na osvojitev naslova svetovne prvakinje leta 2001. Rada se spominjam tudi zmage na master tekmovanju v Franciji leta 2002, ko sem priplezala do vrha. Osvojitev vrha v skali ali na tekmovanju mi veliko pomeni. Letos je moja najboljša uvrstitev deveto mesto na evropskem prvenstvu, sicer pa zasedam mesta od devetega do dvanajstega, vendar vedno z grenkim priokusom, da mi čisto malo zmanjka za finale, kar je dodatna vzpodbuda. Letos bodo še tekmovanja v svetovnem pokalu, vendar se ne bom udeležila vseh. Poletne tekme v Aziji bom izpustila in se v tem času posvetila skalnemu plezanju, saj potrebujem odmor, da bom lahko dosegla boljši rezultat v jesenskem delu sezone.

Ponovno osvojiti stopničke je torej cilj te sezone.

Brez te želje ni bi toliko časa vztrajala, saj vem, da nisem več sposobna biti vedno prva, hkrati pa vem tudi, da sem v skali med najboljšimi plezalkami na svetu. Na enem od srečanj v Franciji, kjer smo se zbrali vsi najboljši skalni plezalci, mi je uspelo na pogled preplezati tehnično smer, ki jo ni preplezal nobeden fant, kar mi veliko pomeni. Zato tudi na tekmah, če bo prava smer in tehnično bolj zahtevna, lahko posežem v svetovni vrh.

Smeri v skali se označujejo s težavnostnimi stopnjami. Kdo določi težavnost?

Preplezala sem približno 160 smeri z rdečo piko, težjih od 8a, in 190 smeri na pogled, težjih od 7c. Prvi, ki prepleza smer, določi težavnost, potem pa to potrdijo ali zavrnejo drugi plezalci, ki se povzpnejo po tej smeri. Kdor je prvi, poskuša biti objektiven, vendar je pri določanju težavnosti še vedno veliko subjektivnosti.

Kakšna je razlika med 7c in 8c?

Da sem preplezala steno, težavnosti 8c, sem leto dni ogromno trenirala, 7c pa lahko preplezam v enem dnevu, tudi če dežuje in je stena mokra. Za težavnost 8c sem morala imeti idealne pogoje, smer večkrat v mislih ponoviti in biti dolgo v smeri, da sem lahko vedela za vsak gib, 7c pa sem sposobna preplezati tudi, če naredim kakšno napako v prvem, morda drugem poskusu. Težavnost se ne razlikuje po dolžini ali številu oprimkov. Smer 8c je lahko čisto navpična, 7c pa zelo previsna, vendar ima v steni ročaje, kot jim pravimo, kar je lahko preplezati. Vse je odvisno od okoliščin, pomembno pa je tudi zaporedje težkih gibov.

Prva preplezana 8c je bila Vizija v Mišji peči. Kaj vam pomeni ta uspeh?

Zelo veliko, ker vem, koliko truda sem vložila vanjo. To je najvišja težavnostna stopnja, ki sem jo preplezala, sem prva Slovenka, ki mi je to uspelo, in šesta na svetu.

Kakšne cilje imate glede novih smeri?

Želim si, da bi lahko bila več v tujini, toda zaradi tekmovanj nisem imela časa. V ZDA je El Capitan tisoč metrov visoka stena, kjer je plezanje že mešanica med športnim plezanjem in plezanjem daljših smeri. Tam bi lahko plezala v tako imenovanih počeh, torej razpokah v steni, pri čemer moraš roko drugače obračati in spremeniti tehniko plezanja, da lahko plezaš. Na to vpliva tudi granit, ki ga je v Sloveniji zelo malo, saj so stene večinoma apnenčaste. To steno v ZDA si želim enkrat preplezati, vendar imam še dovolj časa, sicer pa želim čim več časa plezati v tujini.

Zakaj je pomembno, da plezate zunaj Slovenije?

Pri nas ni toliko kakovostnih sten, poleg tega sem že vse preplezala. V Franciji je zelo veliko plezališč, tako da si kdaj želim, da bi jih lahko nekaj odnesla s seboj v Slovenijo. Veliko sten je tudi v Italiji, v sredozemskem delu pa plezamo predvsem pozimi. Rada hodim v tujino, saj rada potujem in pozabim na treninge v domovini.

Koliko plezališč je v Sloveniji opremljenih za plezanje?

Takšnih plezališč je zelo veliko, in sicer več kot 200. Največ smeri je v Vipavi, potem na primer Kotečnik pri Celju in Mišja peč pri Ospu. V Mišji peči je največja koncentracija zelo težkih smeri 8c, to pa je tudi najbolj znano slovensko plezališče tudi v tujini.

Koliko dni povprečno na leto preživite v skali?

Kar nekaj let zapored sem povprečno kar 100 dni preživela v skali.

Kako potekajo treningi?

Določenih aktivnosti, ki jih opravljam, ne štejem za trening, ker jih opravljam zelo rada, na primer raztezne vaje in jutranjo jogo. Drugače plezanje običajno treniram dva do tri dni zapored z dnevom počitka. Če plezam v skali, trening traja povprečno tri ure, saj se izmenjujem s plezalcem, ki me varuje. Pozimi delam tudi vaje za moč. Doma imam uteži, s katerimi delam vaje za krepitev mišic vsega telesa, tečem in opravim aerobne vaje. Povprečno plezam štiri do pet dni na teden, saj se morajo mišice regenerirati, poleg tega prsti in podlahti ne bi zdržali treninga vsak dan.

Bi lahko trenirali ta šport, če ne bi bili zaposleni v SV?

Na žalost mislim, da ne bi mogla, saj bi morala biti dodatno zaposlena, ker je plezanje bolj nov šport in denarne nagrade na tekmovanjih niso tako visoke, poleg tega bi morala pogosto stati na najvišjih stopničkah. Slovenija je majhna, zato tudi ni sponzorskega denarja. Vesela sem, da sem zaposlena v SV, da imam socialno varnost. Če ne bi bila pripadnica športne enote, bi si zagotovo našla zaposlitev, saj sem končala študij na Fakulteti za šport. Želim si, da bi nekoč delala kot trener plezanja.

Poletje je čas za razne aktivnosti. Kam svetujete, naj se odpravijo tisti, ki želijo plezati?

Kdor je popoln začetnik pri plezanju, potrebuje inštruktorja iz plezalne šole, da ga nauči osnov. Za plezanje potrebujemo plezalne čevlje, ki so dve številki manjši od čevljev, ki jih sicer nosimo, plezalni pas in vrečko z magnezijem, s katerim si namažeš roke, da ne drsijo. V plezalnih centrih že imajo vrvi, če pa se odpravljate na plezanje v skalo, potrebujete še vrv, vponke in varovalno napravo oziroma osmico. Čelade so priporočljive za plezanje v plezališčih, kjer lahko pride do krušenja skale, čeprav se pri plezalcih še niso uveljavile. Pri Bohinju na primer je plezališče Belluvee, kjer je dostop dober in so smeri lahke za začetnike. Za tiste, ki si želijo težjih smeri, je v okolici Bohinja tudi plezališče v Bitnjah.


Valerija Šket Jarm
Foto: Bruno Toič




 

 

   
         
  FiveTen E9 Petzl
 
  Lapis