Press
izbranih nekaj zanimivejših intervjujev, in člankov...
     

Slovenska vojska (2006):Plezanje mi napolni dušo (intervju)

Večer (november 2006):Plezanje je življenje in življenje je plezanje

Planinski vestnik (februar 2006):Martinina Vizija: Prva slovenska ženska 8c

Radio Slovenija (posneto maja 2003):Pogovor z Martino Čufar

Mobitel Planet (maj 2004):Martina Čufar: "Nič ni nemogoče!"

Grif (april 2002):intervju

Sokol(marec 2002):intervju

Slovenia weekly (januar 2002):intervju

Šport mladih (januar 2002):intervju

Grif (december 2001): 'Priprave svetovne prvakinje na zadnjo tekmo svetovnega pokala v Kranju'

Planinski vestnik (december 2001):intervju

Sobotna priloga(oktober 2001): 'portret: Martina Čufar'

Adrenalin, (oktober 2001):intervju

 

 

Večer, 20. november 2006

Plezanje je življenje in življenje je plezanje Martina Čufar, športna plezalka, je minuli konec tedna v Kranju sklenila svojo bogato kariero, v kateri je bila tudi svetovna prvakinja

 

Kranj. Ženska pajek. V steni se počuti tako varno kot na trdnih tleh. Privlači jo višina. Nenehno preverja meje svoje zmogljivosti. Kot pajek se premika po navidezno praznem prostoru. Lahkotnost gibanja. Drobna deklica, rjavih oči, s kito, je v resnici ženska na pragu tretjega desetletja. Kozoroginja. Ko stoji pod skalo, notranje gori, dokler je ne prepleza. Svetovna prvakinja, druga na evropskem prvenstvu, zmagovalka največjih tovrstnih tekmovanj na svetu v Serre Chevalierju in Arcu. Na največjih tekmovanjih se je kar petindvajsetkrat uvrstila med najboljše. Martina Čufar, najuspešnejša slovenska športna plezalka.


Finale svetovnega pokala v športnem plezanju v kranjski Dvorani Zlato polje minuli konec tedna je bilo njeno zadnje tekmovanje. Martina Čufar se je po sedemnajstih letih in več kot tristo tekmah poslovila od tekmovalnega športnega plezanja. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da se naša najboljša plezalka poslavlja od plezanja. Plezanje je namreč njeno življenje. Narekuje njen ritem življenja. Poslej bo več časa za plezanje v skalah, kar jo vznemirja precej bolj kot umetne stene. "Dovolj je bilo tekmovanj in priprav nanje, temu sem v teh letih posvečala vso svojo energijo in čas. Z doseženim sem lahko zadovoljna. Ob tekmovalnem plezanju mi je zmanjkovalo časa za plezanje v skalah, plezanje svojih smeri. In po naravi sem človek, ki vse, česar se loti, želi narediti najboljše. Zaradi preobremenitev so se začele pojavljati tudi težave v komolcu. Mislim, da je zdaj pravi čas za slovo od tekmovanj," je po sobotnem četrtfinalu dejala Čufarjeva.

 

In zdaj bo čas za naravne stene v Franciji, Avstraliji in na Madagaskarju. Pa za dober kilometer visoko granitno steno El Capitan v Ameriki in za Osapskega pajka v Sloveniji - želene smeri, ki so zaradi tekmovanj morale počakati. Všeč so ji smeri po kapnikih. Zahtevne. Rada ima naravo, v njej lahko poteši svoje izzive, se sprosti in najde tolažbo. Pred tremi leti se je morala čez noč soočiti s smrtjo očeta Martina, gorskega reševalca, ki se je ponesrečil med reševanjem v gorah. "Naslednji dan po očetovi smrti sem šla že plezat in drugače sem začela gledati na življenje. Oče me je spodbujal pri mojem plezanju in leta 1989 blizu našega doma v Mojstrani zabil prvi klin, da sem se začela ukvarjati z njim. Veliko sta me naučila tudi moja trenerja Tomo Česen in Aleš Jensterle, s katerim delam od lani. Mami Nada bolj pasivno spremlja moje početje, čeprav sem jo že prepričala, da me je med plezanjem celo varovala, poleti pa sem jo skupaj s sestro Ireno peljala plezat. Plezanje v skali je zame sprostitev in zdravilo. Rada visim v zraku. Ljudje mislijo, da je športno plezanje zelo nevarno, vendar to ni res, saj smo ves čas varovani. V teh letih pa sem ugotovila, da alpinizem ni zame in tudi z njim povezana sneg in mraz ne. Rada imam toploto in morje. Včasih si mislim, da sem morala biti v prejšnjem življenju gotovo nekje ob morju."


Profesorica ne bo

Martina Čufar je končala študij na fakulteti za šport, vendar sebe ne vidi kot profesorice športne vzgoje, prej kot trenerko mladih plezalcev. Od leta 2000 je zaposlena v Slovenski vojski, tega je zelo vesela, kajti samo od plezanja bi v Sloveniji, ne glede na vrhunske rezultate, težko živela. Poleg rednih treningov za svoje dobro počutje skrbi še za jogo in prehrano, v kateri je veliko sadja, zelenjave in žitaric. Zajtrk pred tekmo je obvezen. Pravi, da plezalec ne sme živeti le za eno tekmo. Pri plezanju sta poleg dobre koncentracije pomembna tudi ravnovesje mišic in vzdržljivost. Mlajšim plezalcem pa svetuje, naj plezajo raznoliko, naj gredo tudi v skalo, ki plezalca veliko nauči. "Ne le za plezanje, tudi za življenje. Naj uživajo med treningom in naj premagujejo svoje strahove." Tudi Martina jih pozna. Pošteno strah jo je bilo v Paklenici, ko je nekoliko zašla in se ni mogla vpeti. "Ni šlo ne dol in ne gor. Morala sem vključiti rezervo in iti naprej. Seveda sem tvegala." Njen največji uspeh in razočaranje sta povezana s svetovnim prvenstvom. Zdaj, ko ne bo več tekmovanj, bo več časa ne le za plezanje v skalah, ampak tudi za francoščino. Povsem jo je prevzela. Eden od izzivov pa je "deep water solo" - plezanje brez varovalne vrvi nad vodo. Morda prihodnje leto. Od letošnjega se bosta s sestro poslovili na Filipinih. Seveda bodo v nahrbtniku tudi plezalni čevlji. Tako, za vsak primer. Do vrha skuša priti z glavo in s srcem, tak je tudi naslov knjige o prepletenosti njenega življenja s plezanjem. Medtem ko osvaja najtežje smeri, si želi, da bi sorodna duša osvojila njo. In bi polovica postala celota. Mogoče jo njen plezalec poišče v Franciji. Če bere njene misli, mu ne bo težko.


Renata Škrjanc




 

 

   
         
  FiveTen E9 Petzl
 
  Lapis