Press
izbranih nekaj zanimivejših intervjujev, in člankov...
     

Slovenska vojska (2006):Plezanje mi napolni dušo (intervju)

Večer (november 2006):Plezanje je življenje in življenje je plezanje

Planinski vestnik (februar 2006):Martinina Vizija: Prva slovenska ženska 8c

Radio Slovenija (posneto maja 2003):Pogovor z Martino Čufar

Mobitel Planet (maj 2004):Martina Čufar: "Nič ni nemogoče!"

Grif (april 2002):intervju

Sokol(marec 2002):intervju

Slovenia weekly (januar 2002):intervju

Šport mladih (januar 2002):intervju

Grif (december 2001): 'Priprave svetovne prvakinje na zadnjo tekmo svetovnega pokala v Kranju'

Planinski vestnik (december 2001):intervju

Sobotna priloga(oktober 2001): 'portret: Martina Čufar'

Adrenalin, (oktober 2001):intervju

 

 

Slovenia weekly, januar 2002

 

1.Martina Čufar, še enkrat vam čestitam za vas uspeh. Kaksne občutke zbuja zavest, da ste najboljša na svetu?

V trenutku, ko sem postala svetovna prvakinja (svetovno prvenstvo je ena tekma na vsaki dve leti), se sploh nisem zavedala dejstva, da sem najboljša na svetu. Ko pa so začele prihajati čestitke z vseh strani, ko so me začeli klicati novinarji, sem spoznala, da moj dosežek ni kar tako. V bistvu mi ta plat uspeha (intervjuji, sprejemi) ni toliko pri srcu, a tudi to je del profesionalnega športa in ker sem prefekcionist, tudi to želim dobro opraviti. Uspeh mi ni stopil v glavo. Zavedam se, da se imam še veliko naučiti od drugih plezalk in nikogar ne podcenjujem. Mi je pa zmaga na svetovnem prvenstvu dala še dodoatno samozavest na naslednjih tekmah, kar je odločilnega pomena za uspeh. Predvsem se je to pokazalo na zadnji tekmi za svetovni pokal pred domačim občinstvom v Kranju, kjer brez odločnosti in samozavesti ne bi zmagala.

2. Sedaj ste stari 24 let. Kdaj ste se začeli resneje ukvarjati s plezanjem in kako vas je ta šport sploh začel privlačiti?

Živim pod Triglavom, tako da sem že kot mala punčka z očetom preplezala njegovo steno, a to me ni pritegnilo. Zdelo se mi je preveč nevarno zaradi padajočega kamenja. Ko pa sem pri 12 ih letih zagledala in se tudi povzpela po umetni plezalni steni v avstriji, sem spoznala, da je to šport zame. In od takrat sem dobesedno zasvojena. Plezati sem želela vsak dan. Veliko mi je pomagal oče, ki je zabil prvi klin na bližnji skalci, tako da sva s prijateljico lahko varno plezali, potem pa je prišel razpis za prvo tekmo za mlajše kategorije in sem šla. Bila sem tretja in to med fanti. Leta 1991 je bil organiziran pokal Slovenije v športnem plezanju za mlade in od takrat naprej resno treniram. Vedno sem bila prva v svoji starostni kategoriji, od leta 94 pa sem absolutna državna prvakinja in tudi med prvo deseterico na svetu. Trenutno sem na svetovni jakostni lestvici prva (tu so zajeti rezultati mednarodnih tekem v obdobju enega leta) (www. Digitalrock.de).
Vendar me ta šport ne privlači le zaradi uspehov na tekmovanjih. Zelo rada plezam v naravni skali in tam večinoma tudi treniram s tem so povezana potovanja po J Franciji, Italiji, Sardiniji…, spoznavanje ljudi, navad.. Skratka, plezanje ni le šport, je način življenja.
Največja motivacija za treninge mi je premagovanje same sebe in izpopolnjevanje gibanja. Ni lepšega občutka kot po uspešno preplezani smeri , v kateri sem imela veliko težav in sem morala večkrat preko svojih meja.

3. Nam lahko opišite "pravila" športnega plezanja in kako ter kje je potekalo tekmovanje?

Svetovno prvenstvo v težavnostnem (difficulty climbing)plezanju je enkrat na vsake dve leti, zato mu plezalci dajemo še večji pomen, kot npr. tekmnam svetovnega pokala, ki jih je 5 ali 6 na leto. Tokrat nas je gostil švicarski Winterthur. Tekma je potekala tri dni; 1 finale, 1 finale in finale (tu nas nastopi le še osem). Torej si ne smeš privoščiti nobene napake, saj te slabše plezanje v kvalifikacijah lahko stane zmage čez dva dni. Tri dni koncentracije le na tekmo je kar naporno. Naslednja možnost pa je šele čez dve leti…
Vse smeri plezamo na pogled (on sight), kar pomeni, da imamo 6 minut časa za ogled smeri pod steno (pomagajo nam daljnogledi), potem se vrnemo v izolacijsko cono (isolaton cone), kjer čakamo na svoj nastop (plezalcev pred sabo ne smemo gledati) in v mislih ponavljamo smer. Ko si na vrsti, poskušaš smer preplezati do vrha, če padeš je konec, nimaš drugega poskusa. Določijo ti višino zadjega držanega oprimka (hold) in na podlagi tega rezultat.

4. Slovenci smo na področju gorništva precej uveljavljeni. Je na področju športnega plezanja še kdo poleg vas dosegel dobre rezultate?

Pred leti si je kolajno svetovnega pokala priplezal tudi Aljoša Grom, Jure Golob pa je zmagal na eni tekmi za SP v balvanskem plezanju (več krajših smeri, pleza se brez vrvi, potrebna je velika moč), sicer pa boljše rezultate dosegamo punce. V letošnji sezoni je vse presenetila mlada Natalija Gros (16 let), saj se je na vseh tekmah za svetovni pokal, razen v Kranju uvrstila v finale. Meni je zelo všeč, da imam tudi doma močno konkurenco.

5. Smo Slovenci med športniki poznani oz. opaženi - kaj ste vi doživeli na takšnih tekmovanjih?

V športnem plezanju in plezalnih krogih nasploh, je Slovenija zelo uveljavljena. Včasih so poznali le naše “nore” alpiniste (Tomo Česen, Janez Jeglič, Tomaž Humar…), zdaj poznajo tudi športne plezalce. Imamo tudi svetovno znano plezališče: Mišja peč pri Ospu, kjer se čez vikend tre množica plezalcev vseh mogočih narodnosti.
Pred leti se je na tekmovanjih še kdaj zgodilo, da so zamenjali Slovenijo in Slovaško, a to se zdaj ne dogaja več. Celo moj priimek so se večinoma že naučili pravilno izgovarjati, saj sem bila pogosto Kufar.

6. Kaj je za vas izziv tega športa? Vas je v steni kdaj strah?

Kot sem že povedala, mi je plezanje postalo način življenja. Če ne plezam, sem vsaj z glavo pri plezanju. Največji izziv mi je, ko sem pod smerjo , ki je ne poznam (pa naj bo to na umetni ali naravni steni) , in jo ogledujem z namenom, da jo preplezam. Nikoli ne veš kaj te čaka. Ko vstopim v smer, se popolnoma poglobim vase, ne slišim okolice, pozorna sem na delo mišic celega telesa. Gibanje morabiti čim bolj ekonomično, roke in glava kljub majhnim oprimkom in previsnosti čimbolj sporščene, zaupati je treba milimetrom skale na katerih stojim… In potem ponavadi pride kakšen problem, ki sprva zgelda nerešljiv. To je izziv. Treba je tvegati, se vreči na kakšen oddaljen oprimek , iti čez meje svojih prepričanj, da tega ne zmorem… In vpeta vrhnja vponka je zame večja nagrada, kot kakšen pokal.
Strah je prisoten le redko. Padec je del športa in brez njega ni napredka. Vse je 100% varno in včasih je prav fajn občutek ko letiš po zraku in zanihaš na vrvi. Na tekmi nikoli ne pomislim na padec. V skali pa je včasih res nevarno, sploh če stena ni previsna in so svedrovci (spits) zelo oddaljeni, zato občutim tudi pravi adrenalin.

7. Velik del svojega življenja najbrž posvečate plezanju. Kakšno je življenje profesionalnega športnika?

Že dobro leto sem zaposlena kot vrhunska športnica v Slovenski vojski, tako da mi ni treba pretirano skrbeti za preživetje. Plezanje namreč ni tako plačan šport kot tenis, smučanje, biatlon… Živeti od plezanje je mogoče le, če se redno uvrščaš na stopničke (kar mi je letos uspelo), sicer pa je pravi profesionalizem težak. Kar se pristopa do športa tiče, sem popolna profesionalka. Nič ne prepustim naključju, pred tekmo želim imeti občutek, da sem naredila vse za uspešno plezanje. Ne štejem točno, koliko ur teniram. Začnem že z jutranjim stretchingom in pogosto joggingom. Delam tudi vaje za moč, imam neke vrste domači fitness, tako da mi ni treba časa in denarja zapravljati še za obisk pravih fitness centrov. Če ima človek voljo, je vse mogoče. Plezalni trening je razporejen v dvodnevne cikluse. Če treniram na umetni steni, to traja približno tri ure , če grem v skalo pa najmanj šest. Za kakovost treninga je nujno iti tudi v tujino, saj le tako lahko čimveč plezam na pogled. Letos sem do konca oktobra 91 dni preživela v naravnih plezališčih.
Pomembna je tudi regeneracija, zato si po vsakem treningu zmasiram roke, redno hodim v sauno…

8. Kako se športno plezanje razvija v Sloveniji in kako uveljavljeno je v svetu?

V Sloveniji imamo eno najboljših organizacij športnega plezanja. Tekmovanja potekajo od najmlajših kategorij naprej (cicibani), skoraj po vseh OŠ imajo večje ali manjše umetne stene. Če bi bila tako dobra organizacija povsod po svetu , prevdsem pa v Ameriki, bi bilo plezanje gotovo že olimpijski šport, saj ima vse predispozicije, le v vrhu mednarodne organizacije ne sedijo pravi ljudje. Upam.. da se nam bo uspelo prebiti na OI v Torinu 2006.

9. Kaj v življenju še drugače radi počnete?

Zelo rada sem v naravi, zato grem poleti pogosto v hribe. Zelo rada tudi surfam, a ni veliko časa, saj preveč morje škodi mojim plezalnim rokam, prstom, koži…
Nešportna stran življenja: rada rešujem križanje, se učim francoščino, berem knjige…
Do konca Fakultete za šport me čakata še dva izpita in diploma, tako da se bom v netekmovalnem obdobju posvetila še temu.



 

 

   
         
  FiveTen E9 Petzl
 
  Lapis